Izleti,  Planine,  Tek

Kolovrat

Petek

Strah pred virusom je presenetljivo zlahka zamajal našo odločenost za druženje. Brezmejna vera v ljubezen je nasedla na čereh preizkušnje in Amfibijski vikend je, vremenski napovedi in polni luni navkljub, izpuhtel v kužno realnost sodobnega izogibanja sočloveku. Ostala sva dva, ki verjameva v zdravo pamet, medicinsko znanost in v Barbarin plan treninga. Tega je treba izpolnit, sploh pa je izlet na Soški konec priložnost za raziskovanje stezic januarskega Ipra na poti od Selle Nevee na drugi strani Kanina do Sisljana ob morju.

Meglice se plazijo za nama od Soče gor proti Breginju in naju pri avtu še rezko uščipnejo v lica, potem pa jih pustiva pod seboj. Z vsakim metrom višine je zrak toplejši. Hodiva brez svetilk, saj nama pot skozi gole krošnje poznojesenskega gozda razkošno osvetljuje polni mesec. Na pol poti ugotoviva, da sva na napačni poti, ker sem zgrešil vas, pa le skomigneva z rameni, kajti nobedenemu ni odveč nekaj kilometrov sprehoda več v tej prekrasni noči. Sploh pa bi zgrešila kraljevsko košate bukve sredi jase na vrhu grebena, ki zbudijo otroka in v naslednjem trenutku se po krošnji obeša opika Klara. Kar zavidam njenim varovancem v vrtcu.

Sobota

Načrtovan dveurni petkov nočni skok se je razvlekel v pohod in zažrl globoko v nočni počitek. Po slabih treh urah prešvicanega spanja — nekaj reakcije na osvežitveni odmerek vseeno imava — sem spet v smešnih pajkicah. Pred štedilnikom nervozno sučem kuhalnico v proseni kaši, ki bo na tričetrt kuhana pristala v nahrbtniku za pozen zajtrk, ker je šla prepozno v krop. Tole je bus, po moje, rečem, ko nekaj velikega prihrumi mimo hostelskega okna. Seveda ga ne ujameva, saj šoferji praznih busov ne ustavljajo na praznih postajah, tudi kadar prehitevajo urnik. Ozrem se po jutranje zapuščenem trgu z eno samo dušo, ki ravno seda v avto. Naslednjo minuto se že peljeva proti Tolminu. Na štop, kot v dobrih starih časih.

Nad Sočo se vije jutranja megla, nič kaj bolj jasno ni v najinih glavah. Meglo bi lahko pregnala s kavo pri sestrični v Volčah, pa še spi. Škoda. Redko se vidiva. Namesto kave za prebujanje raztegneva krake. Čez uro sva že na Kolovratu, na Poti miru, na poti proti Kobaridu. Nad meglo so razgledi jasni. Med kašastim zajtrkom na klopi z razgledom se lokalni tekač postavi s poznavanjem hribov: po vrsti našteje imena vseh vrhov na horizontu. Zapomniva si samo Krn. Čez dan si ga dobro ogledava: zjutraj nama kaže travnato ploščat južne strani, tik pred večerom pa strm in skalnat severni rob.

Pot miru je dediščina I. svetovne vojne, muzej na prostem, pot, ki povezuje kulturno in naravno dediščino vzdolž soške fronte. Za naju je predvsem izjemno lep trail: razgledna in travnato mehka pot na grebenu, glasno šelesteča steza v gozdu. Še ovinek v Italijo skozi Topole in spust v Livek. Na drugi strani sedla končno naskočiva Matajur, ki ga gledava že od jutra. Je še daleč? sprašujem izletnike, ki se v tem popoldanskem času že spuščajo z njega. Ha ha ha, šele na začetku sta!, se čisto malo norčujejo iz naju. Opaziva, da morajo biti lokalci na svoj Matajur kar precej ponosni, saj smerne table vztrajno napovedujejo 2 uri in 15 minut hoje, ne glede na to, kako blizu sva že.

Prosena kaša za zajtrk, tortilja vrapi za kosilo, vmes jabolka, oreški, čokolada in energetski eliksir. Po devetih urah premikanja nisem lačen, si pa besno želim sveže zelenjave. Ravno še ujameva odprt merkator s solato in motovilcem in predzadnjo toplo štručko kruha za tumfanje tekočine iz sklede na koncu. Za popolnost prijazna hostelska gostiteljica najino zgodnjo večerjo zaokroži s slivovo pito in kozarcem vina, ki me — ob pogledu na top pred Kobariškim muzejem prve svetovne vojne — zapelje v razmišljanje o kulturi pitja vina v Franciji. Razvila se je pravzaprav ravno v času prve svetovne vojne, ko so s tem tekočim pogumom obilno zalagali vojake v bojnih jarkih.

Nedelja

V moji domišljiji po neoznačenih planinskih stezah običajno hodi moški poznih srednjih let, oblečen v žametne pumparce nad volnenimi dokolenkami, s težkimi usnjenimi gojzarji in odpeto flanelasto rdeče rjavo karo srajco. Tudi lovec v lodnu me ne bi presenetil. S tem je povezana zadrega, v kateri bi zardel, ko bi prejel strm pogled na moje lahke tekaške copate in oprijete pajkice. A ko danes ubirava eno tako lovsko pot, ki je niti google ne pozna, od Planine Krnica gor proti podom, nama nasproti pride mlada športna družina s pisanimi nahrbtniki in otročkom v nogometnem športnem dresu. Kronaveter je njegov idol. Kar oddahnil sem si.

Tretji dan trening vikenda se že malce leno vlečeva v klanec, obtežena z derezami in cepini. Na osenčenih delih leži zmrznjen sneg in ni veliko manjkalo, da bi vse to železje res uporabila. Brez velikih ambicij vendarle stopiva na dva dvatisočaka, Jelenk in Pri banderi. Okoli njih spretno speljana pot povezuje ostanke objektov iz preprostih kamnitih zidov. Kot en mini maču piču. Še nekaj dodatne prepričljivosti o tegobah te takratne lokalne civilizacije sredi belega surovega kamna doprinese rdeče rjavo železje — zarjavele konzerve, žice in granate.

Moški odkimava z glavo, ko ga sprašujem za nasvet, kje v Bovcu se lahko kaj dobrega poje. Težko bo, vse je zaprto. Nič, niente, nada. V nedeljo popoldne Bovec nudi le burek iz stare pekarne. Razen če — ponudi nekaj upanja — če greste naprej proti Klužam in zavijete s ceste, tam je picerija. Lahko, da je odprta. In res! Ko dolga makadamska cesta skozi temačen gozd požre že skoraj vse upanje, se pravljično pojavi osvetljeno parkirišče in hiša, iz katere dišijo na drvih pečene pice. Dobiva zadnjo mizo. Jasno, cela bovška kotlina je tu.

Torek

Ste imeli pa kar srečo! me z dvignjenimi obrvmi gleda dežurni policaj na postaji, ko mu razlagam, da sem s Kaninskega izleta prinesel spominek, ki mi je zdaj odveč, saj me je žena z njim napodila iz hiše, češ da je podoben granati. Nam boste pokazali, kje sedaj je. S prizorišča potem policaj po telefonu opisuje zarjavel kos železa kot 75 mm topovsko granato. Na poti je posebna enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Dan prej sem to reč pet ur premetaval po nahrbtniku, sedaj se je ne upam niti dotakniti, da bi z njo naredil selfija.

Ste imeli pa res srečo!, slišim potem še nekajkrat. Policajka in policaj me sprašujejo marsikaj. Kako sem se odločil za tak spominek, zakaj sem ga potem prinesel sem, kako daleč od poti sem hodil, da sem kaj takega našel. Ni bilo povsem jasno, ali s srečo mislijo na to, da granata ni eksplodirala na mojem hrbtu, ali da imam srečo z ženo, ki ve, da se to lahko zgodi. Morda pa je bilo celo čisto malo spoštovanja in privoščljivosti, da sem našel tako lep primerek.