Planine,  Potovanja,  Smučanje

Norge 2019

> Fotolog …

Natepavam svojo razkuhano zelenjavo iz termoske, že četrtič ta teden, med tem mi Andrej navdušeno pripoveduje o smučanju na daljnem severu. Ne rabiš mi tega razlagat, mu rečem. Že lani me je spravil v slabo voljo s to Norveško. Raje me vzemi s seboj! Preprosto razširi roke: Saj je še prostor. Pogledam ga nejeverno prek očal. Res, res! pravi.
Kdor jezika špara, kruha strada, me je naučila mama. Čez eno uro imam kupljeno letalsko karto za Tromsø. Še eno uro kasneje pa kličem na oglas rabljenih turnih smuči za ugodno ceno.

Ljubljana — Djupvik

Četrtek, 21 marec 2019 — sončno na letališču > čez dan se zoblači > zvečer sneži

Ko se dvignemo nad Padsko nižino, sonce vstane izza horizonta in začne preganjati polno luno, ki beži na zahod. Julijci pod nami so kot na dlani, zasneženi, osvetljeni z nizko svetlobo, doline med njimi zalite z meglo. Jutranji razgledi v lepem jutru so plačilo za vstajanje sredi noči. Končno se malo ogrejem in odprem zadrgo na puhovki. Premražen sem že cel teden. Namesto da bi se ukvarjal s pripravo na pot, letam okoli zdravilcev in lekarn in vase zlivam razne zvarke, ki bi me rešili grozečega nahoda.

Pristanemo v Tromsu, potem se peljemo še nekaj sto kilometrov proti severu. Na začetku mi je pogled skozi okno avtomobila zanimiv. Ceste so speljane enostavno, po prvi izohipsi ob morju. Levo morje, desno hribi, prekriti z nizkimi brezami, ki na belem ozadju snega delujejo kot slabo obrite ščetine. Kmalu sivi oblaki prekrijejo nebo in pokrajina me začne dolgočasiti. Na zadnjem sedežu čemim zavit v puhovko in dremam. Pred tunelom nas ustavijo zaradi del v cevi. Ko gledam tipa, ki v ledenem vetru stoji sredi ceste in usmerja promet, pomislim, da obstajajo na svetu še bolj usrana dela kot sedenje za mizo v pisarni.

Zvečer začne snežiti. Nič ne bo s smučanjem pod polno luno. Pričaka nas hladna hiša in da se malo pogrejemo, se takoj lotim priprave juhe za boljšo voljo.

Sorbmegáisá, 1288 m

Petek, 22 marec 2019 — sneženje > delno vidljivo > vrh v megli in vetru > ob spustu sonce in razgledi

Danes zjutraj je ful hecen moment, ko mi Bejbika po telefonu razlaga, da gre sadit zelenjavo na Vodnikovo, meni pa se zdi to čudno, saj gledam skozi okno ven v snežni metež. Čez noč je napadlo dobrih deset, dvajset centimov snega.

Ob desetih štartamo izpred hiše navzgor skozi brezov gozd. Mladinci utirajo gaz, Andrej jim sledi, ostali se razpotegnemo po utrjeni špuri. Še vedno sem kilav. Ali bo veter odpihnil prehlad ali pa me bo končno položil v posteljo. Vreme se menja iz minute v minuto. Beli oblaki, sivi oblaki, temni oblaki. Veter dviguje sneg in vsi zapiramo kapuce. Na vrhu oblečem vse, kar imam v nahrbtniku: dve volneni plasti na koži in tri plasti windstopperjev preko. Prstov na rokah že nekaj časa ne čutim.

Na poti navzdol skozi meglo posije sonce in odpre razglede na naš Lyngen fjord in planine na drugi strani. V kotlini ob jezeru najdemo mir pred vetrom in čas za malico. Pogled na strm breg, ki smo ga čipkasto zvijugali, pokaže, v družbo kakšnih dobrih smučarjev sem povabljen. Najbolj nabrušeni grejo še enkrat gor, ostali se zapodimo med breze. Slalom mi postane zanimiv pri hitrosti, ko se ne morem več ustaviti, ampak na hitro izbiram dovolj široke špranje med gostimi vejami. Kadar mi ne uspe, jo fašem s šibo po kumari.

Lastnik hiše nam pokaže velik napis ob vhodu, ki pravi, da se pozimi na goro za hišo ne hodi, ker je nevarna zaradi plazov. Ime gore prevedeno iz stare norveščine je Nehodinagoropozimi. Še dobro, da nismo vedeli. Srečno vrnitev z gore proslavimo z gromozanskim filejem trske, pečenim krompirjem in goro zelenjave. V štedilniku na drva spečem prvi hlebec kruha.

Store Kågtinden, 1228 m

Sobota, 23 marec — malo dežja in sneženja, malo sonca > hud nasprotni veter na vrhu senčne strani gore > ko pridemo na vrh, se veter umiri in nam privošči krasne razglede

Štartamo na koncu ceste slikovite nenaseljene pokrajine. Če si želiš oddiha od človeške družbe, je zgornji konec Norveške kar primeren. Kljub vsem snegu, ki jo prekriva, pomislim na Kornate.

Spodnji del hriba je topel in prijazen. Navkreber lezemo vsak malo po svoje. Malo više pa se breg postavi pokonci in pridno se postavimo v kolono za Andrejem, da nam poišče pot prek stopnice sredi strmine. Bolj, kot gremo proti vrhu, bolj se veter zaganja v nas. Na obrazu si pustim le špranjo, skozi katero sklonjene glave gledam v sled, kateri sledim. Preklinjam težak nahrbtnik, preklinjam pse, ki drsijo, prste, ki zebejo, nogavice, ki drgnejo žulj na peti. Kdo za vraga se je domislil te današnje jebene severne smeri?! Ozrem se gor, ozrem se dol, skupina izginja v snežnem metežu. Nikjer ni zaklona pred vetrom, ki prek sedla nažiga direktno proti nam.

Takoj, ko stopimo prek roba na sončno stran Store Kågtindena, bog Ægir ugasne veter. Pod nami je arhipelag razgibane obale in ravno prav oblakov za fotogenične panorame. Uživam v fantastičnih razgledih in nočem razmišljat, kako se bom po strmini spustil dol. Strmo kot v Jalovškem ozebniku, pravijo, pri čemer dobim občutek, da je to kar visoka ocena. Potlačim strah pred globino in se prepustim užitkom zavojev. Pri vsakem posebej izpustim globok vzdih. Neopislijivo. V meni se zbujajo spomini na davne smučarske avanture, ko gibanje po snegu ša ni bilo zamejeno s koli za označevanje urejenih smučarskih prog ob žičnicah.

Prek mosta se odpeljemo na otok Skjervøja. Filmska scena iz postapokaliptičnega filma: v hišah prižgane luči, na dvoriščih avtomobili, ljudi pa nikjer. Edina trgovina je hangar brez ambicije, da ne bi bil podoben skladišču. To nas ne spravi v slabo voljo. Za večerjo si pripravimo zelenjavno mineštro, da potolažimo prvo lakoto, nato piščanca v tajski omaki in riž, zalito z izbranim slovenskim savignuonom.

Storhaugen, 1142 m

Nedelja, 24 marec 2019 — megla nas spremlja gor in dol, spust na slepo

Štartamo pozno v pomladansko odjugo. Razmišljam, da bi olajšal težo svojega nahrbtnika in pustil kak kos oblačila v hiši. Na srečo nisem. Že na pol hriba se oblečem v windstopper, malo više se v snežnem viharju zavijem v podložen anorak. Norveški vzorec vremena.

Cikcakamo skozi snežni metež v breg in se gremo match race z nemško skupino. Spet se nam sneg lepi na kože. Zaradi megle se ne vidi nič, navigiramo s telefoni. Ko se švabov znebimo, nas po levi prehitijo domačini. Vsi se nagnetemo na eno stran skladovnice kamnov, ki označuje vrh, da bi našli vsaj malo zavetja pred vodoravnim snegom. Bolje ni nič, si pa super uspešno hodimo drug drugemu po opremi. Čelada je polna snega, pa si jo vseeno poveznem na glavo. Bolje da med smučanjem ne opleta na nahrbtniku.

Na gozdni meji pridemo pod oblak in vidljivost se izboljša. Zapeljemo med odtenke sivih brez. Nedotaknjen celec, na tisoče kolov, okoli katerih lahko zaviješ po lastni izbiri. Hop – hop – hooop – hop – hop! Dobro mi gre, dokler eno deblo iznenada ne skoči na pot. PAM! Telo se zavrti okoli točke, kjer se glava sreča z deblom in telo v vodoravnem letu pade v mehko belo posteljico. Družba zaskrbljeno opazuje vdolbino na čeladi in šele ko pravilno odgovorim na vsa zastavljena vprašanja, me spustijo naprej. Vem, kako mi je ime, z lahkoto preštejem prste na roki, res pa se ne morem spomnit imena hriba, s katerega se peljemo. Norveščina je komplicirana.

Za večerjo imamo medium pečene pljučne medaljone, poplaknjene s kabernejem. Potem gremo na obisk v veliko hišo na dnevnik in posvet za naslednji dan. Sploh se mi ne zdi sumljivo, ko se trije fantje sredi večera odločijo, da gredo družno domov pogledat, kako se kaj peče kruh. Na poti do mize ga je pol zmanjkalo.

Gelavarii, 1163 m

Ponedeljek, 25 marec 2019 — v zmerni vidljivosti gremo gor > na vrhu megla, kljub čakanju ne dočakamo razjasnitve > spustimo se na slepo / slabost od megle

Namesto lajkcev na fb in nočnih športnih rezultatov fantje na telefonih ves čas spremljajo vremenske napovedi za severno Norveško. To je izjemno zanimivo. Vsak hrib ima svojo napoved in ta se iz ure v uro spreminja. Po nekaj ducat primerjanj napovedi med različnimi vremenskimi portali na različnih modelih telefonov sta izbrana hrib in ura odhoda.

Naslednji dan izza jedilne mize gledamo skozi okno v hrib nad hišo, ki se sonči v jutru brez oblakov in vetra. Zdaj nam je žal valjanja pod odejo, saj se bo čez dan vreme slabšalo v dež, morda moker sneg. In res smo sredi hriba že vsi gnili. Naprej nas žene le vremenska obljuba, da bo ob enih popoldne kratko izboljšanje, ki ga bomo izkoristili za spust. Na vrh pridemo prezgodaj. Pred vetrom se skrijemo za skalo, da bi nas med čakanjem manj zeblo. Čez uro in pol ni nič boljše, megla je še bolj gosta. Prekolnemo norveške vremenoslovce in se odločimo za odhod v dolino na toplo.

Megla, sama belina brez obzorja, slabo mi je za bruhat. Vse, kar vidim skozi očala, je medel oranžni madež, ki je Andrej, ki smuča pred nami. Ne vidim terena, še smuči komaj. Držim svoj ritem in z nogami pobiram kuclje in luknje, ki se brez napovedi pojavijo pod smučmi. Videli je nismo, samo čutili — v spominu ostane ena lepa dolga strma flanka v še kar globokem pršiču. Iz doline se odpeljemo po ravnem dnu do prelomnice in spodnjega roba megle.

Ravno ko vlečemo narazen svoje gnile cote, se na vratih pojavi lastnik hiše. Kot naročeno. Kje ste rekli, da je štender za obešat perilo? Iščemo ga že tri dni. Povabi me pred vhod in mi pokaže stojalo za obešanje perila na vrtu. Pogledam ga v oči in vidim, da misli povsem resno. Ne morem si kaj, da se ne začnem krohotati na ves glas. Naslednji dan je bila naša hiša ob prihodu s smučanja za deset stopinj bolj hladna kot običajno. Ne moremo ugotovit, kako mu je uspelo to maščevanje.

Store Kjostinden, Lyngen alpe, 1448 m

Torek, 26 marec 2019 — s trajektom čez fjord > dvigujemo se v dobri vidljivosti, na vrhu se za nekaj časa zapre, ob spustu kičasto sonce

Zjutraj ni miru za uživanje razgleda na ples sonca in oblakov pred našim kuhinjskim oknom. Danes vsi vstanemo zgodaj, ker lovimo trajekt za čez fjord med Lygenske alpe. Obljubljajo lep dan.

Začnem s težkimi nogami. Peti dan je že in ponoči nisem dobro spal. Utrujenost preganjam z neprestanim seganjem v sladko vrečko s tolažbo. Hodimo po globoki sledi in preklinjamo neštete obrate. Če danes kolki zdržijo, še niso za menjat. Strmina ne popusti niti malo vse do grebena. Ne obrnem z večino, ampak rinem čez skale za tistimi, ki gredo še naprej do vrha. Ko vidim, kako strm je žleb, si steptam stojišče v globokem pršiču in počakam, da pridejo nazaj dol. V miru si privoščim kičeri iz termoske.

Med tem se megle in oblaki razprejo in na naš teren posije sonce. Ufa! Pod nami je globoka strma flanka s pršičem do jajc. Zbiram pogum za prvi zavoj … saj … tega … še nikoli nisem počel na takšni strmini … smuči obrnem navzdol, počakam, da izplavajo, nato sonožno odrinem in … potem gre naprej samo od sebe. Ludnica! Tisoč višinskih metrov opoja. Podobnost z nekim drugim belim prahom ni naključna. Vmes odpeljemo še žleb, zame še bolj noro strm. Ne zapiraj zavojev in brez ustavljanja! se mi dere Andrej z vrha. Ko si hitrejši od kotalečih se kep v prostem padu, si glede plazenja snega na varni strani.

Naša hišna ekipa se spoka v avto in izkoristi lep dan za izlet po polotoku Lyngen. Peljemo se mimo planine Forholttinden in nejeverno zijamo v kilometer in četrt visok bel trak snega, ki se dviga gor pod oblake: žleb vseh žlebov, Godmother of all couloirs. Skoraj si zlomimo vratove, ko iz avta poskušamo videti vrh. Lani sta ga odpeljala Andrej in Andrej.

Sorbmegáisá

Sreda, 27 marec 2019 — regeneracijska — zjutraj sneg preide v dež, opoldne neha > nad gozdom veter in megla

Vremenarji nam pogosto obljubijo dan zares slabega vremena, ki bi ga lahko izkoristili za zabušavanje v hiši, potem pa se pozno zvečer med vrsticami vremenske napovedi pojavi ikona z žarkom sonca izza oblakov, vsem nam se zasvetijo oči in potem se ves dan organizira okoli te iskrice upanja.

Danes se naučim novega trika: kože namažem z ikeino okrasno svečko. Pomaga proti lepljenju snega na smučko, ko je ta južen in psi postanejo lačni. Danes bo vsekakor prišlo prav. Zgodaj zjutraj je še snežilo, potem je čez deževalo. Šele opoldne je nahalo padati. Ne ljubi se nam niti do velike hiše. Gremo kar na naš prepovedani hrib za hišo. Eno regeneracijsko do jezera na polovici višine. Prvič na čelu kolone utiram gaz. Sledi prejšnjih dni so zalite s kakih petnajst centimetrov svežega snega. Utiranje poti v svež sneg je težje, ima pa tudi prednosti: nudi širok panoramski razgled v belo prostranost. Čisto nekaj drugega kot pa buljenje v podplate pancerjev pred sabo.

Ko pridemo do prve prelomnice, se svet zravna. Hodimo po ravnem in se izogibamo luknjam med zameti snega. Vstopili smo v cono slabega vremena in odločim se, da imam dovolj. Opravim običajno rutino slačenja kož s smuči in oblačenja sebe in se obrnem navzdol. Čim se spustim med brezove veje, se vidljivost izboljša. Malo sneži, malo dežuje, tu in tam posije sonce. Ritem samostojnega spusta mi je všeč. Lahko potegnem dolgo, brez ustavljanja in čakanja drugih, lahko se ustavljam na dvajset metrov in iščem pozicije za dober kot fotografiranja dreves. Velika drevesa v gozdu so ravno prav skrivenčena, da jih prepoznam kot smerokaze za pravo pot v dolino.

Norveški vzorec vremena. Zdaj razumem, zakaj se okna na hišah odpirajo drugače kot pri nas. Ko ga zvrneš na kip, se odpre spodaj, ne zgoraj. Špranja zgoraj pri neprestanih padavinah je preprosto preveč tvegana za zamakanje.

Storesandnestinden, 1097 m

Četrtek, 28 marec 2019 — odjuga > eno uro čakamo na štartu, da dežna ploha mine > ob dvigu piha zmerno, za trenutek se pokaže celo sonce, tik pod vrhom se razvije vihar in nas prežene z gore

Ura mi piska storm alarm in res se kmalu dvigne nevihta z vetrom in dežjem. Počakamo v avtu, da nas ne namoči. Med tem delim palačinke z borovničevim džemom, ki sem jih napekel med zajtrkom.

Ko dež neha, se v gnilem snegu odpravimo prek gmajne. Pokrajina nekako spominja na kmečki sadovnjak z domačimi jablanami, veje dreves so približno podobno skrivenčene. A sadnega drevja tu ni. Vse, kar sladkega zrase, so mini jagode nekega jagodičastega grma, za katere pravijo, da imajo okus, kot da bi pes poscal plesnivo malino. Pot nadaljujemo po dnu ledeniške doline, ki je zanimiva le v toliko, da vanjo z leve in z desne padajo plazovi črnega kamenja, ki v belini snega poudarijo značilno U obliko. Zaenkrat smo vsaj suhi. V zoprnem severnjaškem vremenu že drobne stvari veliko pomenijo.

Ko za goro obrnemo v levo, v nas butne veter. Komaj se obdržim na nogah. Čez čas pride še en sunek, tokrat z druge smeri. Bolj, kot se dvigamo, bolj divje piha in vrtinči sneg po zraku. Občutek divje turbulence multipraktika. Držimo se skupaj, a zaradi silnega bučanja je vse skupaj kot v nemem filmu. Kot robotki premikamo noge. Vsake toliko kakšnega veter pritisne k tlom. Potem kričanje, Andrej hoče preglasiti veter. Obrat v dolino, spust s kožami na smučeh, pobeg na varno pred viharjem, ki se ne misli ustaviti. Ta gora nas danes ne bo pripustila.

Dež, divji veter, moker skorjast sneg, slaba vidljivost, položni spust s poganjanjem. Pa še razčesnjene smuči. Gnil dan. Pri avtu razdelim preostale palačinke in te ostanejo edina svetla točka današnje ture.

Store Jægervasstinden, 1543 m

Četrtek, 29 marec 2019 — trajekt > dobra vidljivost, oblačno > ob dvigu se razvija vedno močnejši vihar, tokrat od zadaj > tik pod vrhom obrnemo in se ob delno sončnem vremenu spustimo

Izbiro hribov nam narekujejo napovedi hudega vetra. Vreme tu je res nepričakovano noro. Ko že izgleda, da bodo zdaj zdaj nagnali krave ven na pašo, pa nas naslednji dan pričaka petnajst centimov novega snega.

Ob rampi, ki zapira cesto, stoji Andrej in vsem preverja žolno. Še zadnji objem za letos. Potujemo ob jezeru skozi čarobni gozd na gosto raslih gladkih debel, od strani pobeljenih s snegom. Šele čez nekaj kilometrov se začnemo dvigovati po melišču. Razgled na gore pred nami se z našim napredovanjem vse bolj zapira. To je že kar pravilo. Z nadmorsko višino je vreme vse bolj neprijazno, a za razliko od včeraj nam tokrat piha od zadaj, od spodaj navzgor proti sedlu. Zadnji del vzpona je strm žleb. Na varnostni razdalji grem za Andrejem, a s smučmi na nogah ne pridem daleč, ker je sneg sipek in mi drsi. Veter nas hoče odpihnit z gore. Na srečo ni zelo mraz in v rokavicah imam grelce. Občasno celo začutim prste na rokah.

Preden navežem smuči na nahrbtnik, Andrejevih stopinj ni več, zasipal jih je veter s snegom, narediti si moram svoje stopnice. Težko delo — za vsako stopinjo moram trikrat brcnit v sneg, da pridem dovolj globoko do trdne podlage, ki se malo manj vdre pod mojo težo. Lezem po vseh štirih. Z vsakim korakom sem petnajst centimterov više, če imam srečo, včasih se vdre in končam niže. Odprem zadrgo na rokavicah, da dobim ven prste. Potem odpnem zaponko na jermenih nahrbtnika, da lahko odprem zadrgo od bunde. Nato med vsemi trakci na prsih iščem usnjenega, na katerem visi fotoaparat. Ista vaja za vsako fotografijo. Medtem me prehitita mladinca. Po njihovih stopinjah gre veliko laže. Hvaležen sem jima.

Ravno se pripravimo na spust, ko nam Odin nameni milost in za trenutek odpre pogled na žleb. Stojimo le kakih trideset metrov pod vrhom. Pogled je veličasten. Pod nami je bel prepad mehkega puha, z leve in z desne se vanj zajedajo črne navpične stene, zalite v trd napihan sneg. Na dnu vidimo nekaj črnih pikic, preostala ekipa je že na pol poti dol. Izkoristimo okno vidljivosti in se poženemo dol. Več, kot vložiš truda v vzpon na goro, bolj sladki so zavoji, s katerimi se vračaš v dolino. Danes me ni več strah strmine, žleb je dovolj širok za mehke kontrolirane zavoje, z vsakim se potopim v bel prah do jajc.

Po izhodu iz žleba se teren razširi v osončene flanke bele neomadeževane opojnosti. Smučine, ki jih je pustila preostala ekipa, so že zdavnaj zalite s snegom. Najti si moramo svojo pot skozi začaran gozd. Popoln zaključek moje avanture Norge 2019.

20190329--20190329_131542.jpg

Pazikuča

Djupvik, Sobota, 30 marec 2019

Ker danes ne grem na turo, se javim za pripravo kosila. Odločim se, da gospodarju pokurim ves puhel les, ki nam ga je namenil za v peč.

Slaba drva v majhnem kurišču potrebujejo neprestan nadzor in težko jo navijem na 200 ºC, ki jih rabim za peko kruha. Marjan me reši, ko se ponudi za lupljenje zelenjave. Krompir, sladki krompir, bučke, korenček, čebula. Zelenjavne mineštre ne moreš narediti slabe, če jo kuhaš na drvih in dodaš indijske začimbe. Krompir zasede oba pekača v veliki pečici, zato gre roastbeef pečenka za kruhom v štedilnik. Kosilo mi uspe. Družbi, ki pride s hriba, je všeč. Lakota je najboljši kuhar.

Zdravnika iz naše ekipe čaka naporen teden, zato nočeta preskočiti ene noči spanja, ki jo rabimo, da se iz Djupvika pripeljemo na letališče v Tromso na letalo ob 8:20. Bolj udobno je, da gremo večer prej in prespimo blizu letališča. Prtljaga se je po desetih dneh malo napihnila, na zadnjem sedežu velikega volva sem zadelan s kovčki, sploh se ne rabim privezat. Sicer je vožnja udobna. Petnajst minut vožnje z avtom, potem trajekt, spet malo avta, spet trajekt, v tretje v avtu že zakinkam. Večerna pokrajina je vsa bela, na robu ceste je meter visok zamet odrinjenega snega.

Najdemo spanje, najdemo trgovino s hrano, naredimo dva kroga po večernem mestu. Saj je simpatično, ni kaj, ampak nobenemu se ne sprehaja po mrazu in celem snegu, pozna se nam utrujenost, vsem se nam gre v posteljo. Pa še prestavljanje ure nas bo prikrajšalo za eno uro spanja.

Tromso > Ljubljana

Nedelja, 31 marec 2019

Check-in je sodoben in norveško umirjen. Na avtomatu vpišeš kodo in avtomat izpljune nalepko za prtljago, po želji pa — za tiste, ki nimamo pametnega telefona — tudi boarding pass. Prtljago oblepiš sam, jo položiš na tekoči trak in poskeniraš kodo. Samo na veliki prtljagi je en uniformiran tip, ki prtljago označuje in zlaga namesto nas. Na Tromsøjskem letališču so vajeni vreč za smuči. Pomislim, kako težko bi se moja starša sam znašla na sodobnem potovanju, kjer se komaj kaj še srečaš z uradno osebo, večino stvari opraviš prek telefona ali avtomatov. Potem se zavem, da me ne skrbi za njih, ampak zase. Upiram se pametnemu telefonu — zdaj zdaj bom primeren le še za pastirja ovac.

Na letalu zraven mene sedi starejši francoz. Ne more si kaj, da mi ne pokaže svojih smučarskih videov, tudi dve leti starega vzpona na Mont Blanc. Zanimivo se mi zdi, kako radi se ljudje snemajo na turnih smukah. Smučanje po celcu je očitno trofeja, s katero se lahko pohvališ. Končno si v vzpon vložil obilo truda, pa še sreča z vremenom je bila pri tem potrebna. Meni, ki sem bolj ignorant za imena hribov in oblike vrhov, so vsi ti posnetki enaki in pretežno dolgočasni. Telefon ne obvlada filmske realnosti. Nemogoče je z amaterskim posnetkom prikazati užitek, ki ga doživljaš med vijuganjem, potopljen v belo opojnost.

Tromsø > Oslo > München > Trst. Potovanje z daljnega severa Evrope na Mediteran nas v enem dnevu odpelje iz zime v cvetočo pomlad. V glavi se mi odvije prizor iz filma Kraftidioten, kjer srbski gangster razlaga, zakaj je v državah na severu Evrope socialna ureditev boljša. Razlog je v trdih življenskih okoliščinah. V toplih krajih ljudje preživijo tudi brez nje, v neprijaznem vremenu pač ne.

Pomislim … koliko socialnega statusa bi bili Norvežani v polarnem krogu pripravljeni zamenjati za pogled na cvetočo češnjo?

> Več slik …

En komentar