NajNaj 21 2024

Sv Andrej, 30. marec 2024 — 2h 27’, 21 km, 1200 vm

Morda se zdi korektno, da se v komunikaciji s tekmovalci nekdo podpiše z ‘Ekipa ta in ta’, češ, organizatorsko delo je vedno rezultat ekipnega truda. A ko sem v odgovor prejel prijazno pismo s podpisom Maja in ekipa NajNaj21, sem si to zapomnil za zmeraj. Maja me je uvrstila na čakalno listo, me obvestila, ko sem prejel številko, in mi dala navodila, kako naj kot zamudnik plačam. Majo sem lahko potem na štartu poiskal in se ji zahvalil.

Lea 2015 sem bil na trail prireditvah popoln zelenec, to je bila moja prva tekma izven asfalta. Čudil sem se, da na okrepnih postajah nudijo potico, jajca, hren in kokakolo. Tiste čase sem treniral s cestnimi tekači, pri katerih so se pogovori pretežno vrteli okoli visoko energetskih gelov. A hrana je samo ena od stvari, ki kaže na sproščenost trail scene v primerjavi z asfaltnimi dirkači. Ne da bi se zavedal, sem z NajNajem prestopil v drugačen tekaški svet.

Tudi po desetih letih ta prireditev ostaja enako pristna, prijetna in domača. Ohranja lastnosti neke zdrave pameti, ki jih organizatorji komercialno ambicioznih prireditev zanemarjajo. Recimo možnost, da se ob prijavi odrečem reklamni majici, ker jih itak ne nosim. Ali pa, da razglasijo rezultate za kategorijo, čeprav so v njej nastopile samo tri tekmovalke ali tekmovalci (kategorija 70+ let!). V času, ko ima že vsak dobrodelni lumpi tek elektronsko merjenje časa, je štartna številka na NajNaj zgolj papir, pomoč napovedovalcu, ki te v cilju pozdravi z imenom.

Z marsikatere točke se lepo vidi celotni krog tega polovičnega maratona. Čeprav je krog prek Tošca in Osolnika vedno ista, sem šele letos prvič res dobil pregled nad krogom, ki ga tečemo. Presenetilo me je tudi dolžina ravninskih delov. Do sedaj so mi ostali v spominu predvsem strmi bregovi in neskončno preklinjanje, ko sem lezel prek njih. Tokrat se zdijo kratki in sladki. Na njih prehitevam tekače, ki so malo preveč zapodili v prvi breg in jim v drugi polovici kroga zmanjkuje sape.

Na Knap trailu nisem fotografiral zaradi dežja, nisem hotel namočiti aparata. Danes je suho vreme, pa vseeno ne fotografiram. Zdaj šele ugotavljam, kako časovno potratno je neprestano ustavljanje in iskanje motivov. V cilj pritečem na 1. mesto v kategoriji. Relativno z lahkoto. Na potico, ne na gele. Poznajo se intervali Barbarinega trening plana. Pozna se izboljšan izkoristek gibanja, ki ga pridobivam na telovadbi pri Daliborju. Tudi Klara priteče na oder. Ko o vsakem koraku posebej razmišljaš, ali ti je uspel ali ne, čas hitro mine.

Amfibijska druščina se veča, spet nas je cel cilj poln. Taki smo, radi se družimo. Včasih izgleda, kot da nam je tek samo izgovor, da gremo čez vikend z družbo na nekaj pirov brez slabe vesti. Poležavanje na osončeni travi s spremljavo benda v živo … nikamor se nam ne mudi. Jasno, ne moremo brez pogovorov o načrtih za sezono. ‘Kam pa greš kaj letos?’ je najbolj zguljeno vprašanje. Začenja se sezona ultra dolgih tekov: Istra, Vipava, Podbrdo, K24, … Te stotine milj me ne fascinirajo preveč, pri vseh že imam kljukico.

Bolj kot milje me inspirira razglasitev kategorije E. Na odru stojijo letnik 1953, 1948 in 1949.
Vsa čast, fantje!