Peak Lenin

En večji cilj morava imet, žvrgoli Klara, ko doma sestavljava plan. Pejva pogledat base camp alpinistov, ki se pripravljajo na vzpon na sedem tisočaka, Leninov vrh. En najlažje osvoljivih tako visokih vrhov, pa ravno zaradi tega slovesa tudi ne najmanj nevarnih, saj ga naskakujejo tudi ne dovolj pripravljeni avanturisti. In tako se znajdeva v zaselku jurt pri jezeru Turpark in zajtrkujeva močno mastno juho, ki naju bo grela do najinega cilja.

Petek, 04 Aug 2023

Po sodobni svileni poti prek prelaza Kaldik

Ustavimo se pri obcestni prodajalni. Sveže pečen kruh, na soncu kuhana ustekleničena voda in skladovnice lubenic. Vse prodajalne prodajajo isto, vse imajo vedno polne police. Uganka mi je, kaj naredijo z vsem starim kruhom, ki ga ne zmanjka niti pozno zvečer.
Najin voznik ves čas čika tobačne kroglice. Vsake toliko iz ust izpljune ogabno rjavo brozgo. Šele kasneje, ko te kroglice poskusim, mi je jasno, zakaj ima tako motno zadrogiran pogled. Vsaj buden je. Izven avta se težko giblje, hodi s palico. Redkobeseden je, kot da mu ruščina ne gre.

Pokrajina postaja vse bolj slikovita. Ob reki Gulči rasejo vedno večje planine, naselja pa postajajo vse manjša. Tabori iz starih vagonov, parkiranih na klocnih, pod njimi iz vej imporvizirani kurniki. Iz dimnikov se kadi. Z višino je trava vse bolj zelena v veselje kravam, ovcam in konjem. Prek pokrajine se vijejo stebri električne napeljave. Očitno tudi za devetimi gorami in devetimi vodami živi nekdo, ki potrebuje elektriko.

Na prelazu Kaldik je manj prometa. Težki tovornjaki, namenjeni na Kitajsko, počasi lezejo po kačasti cesti, nasilno vrezane v breg. Kitajci tudi tu stegujejo svoje prste, iščejo naravna bogastva in gradijo trgovske poti. Brez velike občutljivosti do narave in do dolgotrajne obstojnosti. Ovinki so zaradi ranjenih in nezaščitenih pobočij pogosto prekriti s plazovino.

V Sari Tašu se odpre planota in pogled na zasneženo Pamirsko verigo v ozadju. Na križišču tovornjaki zavijejo levo na Kitajsko, mi desno. Odcep za Tajikistan malo naprej je neuporaben, pravi naš šofjor. Border closed. Hondin motor tako mirno teče, da zvok ne izdaja ali gremo gor ali dol. Izgubim občutek za naklon in začudeno opazujem valove na reki, ki se sučejo v napačno smer. Nekaj časa rabim, da se sprijaznim, da reka teče v drugo smer kot se mi je zdelo logično.

V Sari Mugolu šofer odvije. Moja vas. Želita kosilo? Kanješna, tri ure in pol sva že v avtu. Velika miza s piškoti, čokolado, suhimi marelicami, rozinami, piśkoti, jabolki, oreški, kruhom. Nato pride še čaj, lubenica, paradižnik s kumaro in štruklji s krompirjem. Sem že sit. Na srečo je to vse, nerodno bi mi bilo pustiti meso, če bi prišlo na mizo.

Vas je na severni strani doline in do vznožja gora na jugu je dvajset kilometrov dolgočasne makadamske ravnine. Ne, ne bova pešačila nazaj, kar takoj se zmeniva za prevoz. Od jurt do vasi naju prepelje za 20 evrov, pri njemu v nedeljo prespiva in greva naslednji dan z maršrutko nazaj v Oš. Vse gre gladko, res so fejst ljudje.

Pastirsko turistični tabor Turpark

Tiho čemiva na vrh griča in čakava svizce, da pogledajo iz lukenj. Klara me strmo gleda, ko hrustam napolitanke. Svizcev sem se nagledal pod Matterhornom, v tej pokrajini bi pričakoval telebajske.

Prišli so pa jaki, govedina z dolgo dlako na vampu in špičastimi rogovi na glavi. Pastirji jih ženejo prek deroče reke iz katere bobnijo kotaleče se skale. Na pol uspešno — nočejo čez, čeprav z vso silo vanje mečejo kamne. Mame mukice, ki uspejo priti čez, na drugi strani čakajo teličke. Več ur traja ta drama in kavboji vmes preprosto obupajo in zapustijo čredo. Potem pa dramska predstava samo za naju, ki drživa pesti, ko zadnja dva telička zaplavata v divje valove in na drugi strani prejmeta objeme in poljubčke. Filmsko.

Šofjor nama izbere najvišje ležeče jurte pri Ajši, ki naju pozdravi s Salam. Lahko izbirava med jurto s posteljami in jurto z ležišči na tleh. Ne pomišljava. Izbereva tla in odeje z izvezenimi napisi Love. Ob sedmih zvečer bo prižgala gašperček in takrat bo tudi večerja. Celo popoldne šiva obrobe na prozoren polivinil in ravno takrat, ko jih potegne prek odprte kupole, začne deževati. Posrečena ideja. Kljub dežju imava v jurti nekaj svetlobe.

Mladinci iz sosednje vasi prižgejo generator in navijejo muziko, da se sliši prek cele doline. Za trenutek me spravi v slabo voljo, ker se spomnim slabe izkušnje iz Armenije. A Ajša obljubi, da bo glasba le do petih. Do petih danes popoldne, ne do petih jutri zjutraj. Pred dežjem se skrijeva pod debele odeje in čakava večerjo. Ajša nama pride zakurit: v gašprček vrže nekaj jakovih drekov in pokrije s pokrovko. Hitro postane toplo.

Večerja prekrije ves prt, velik kake dva kvadratna metra, z ducati malih krožničkov. Od silne količine mesa, ki se je v kotlu kuhal celo popoldne, smo na plovu dobili le nekaj majhnih koščkov obrezanega mesa. Ravno prav zame, nekaj razočaranja za buddyja. Družbo nama delata Baska iz Francije, oče in sin, ki imata namen splezati na Peak Lenin. Mon fis, kakor mu pravi oče, je delal na Francoski Gvajani in se mi zdi za francoza neobičajno razgledan. Prijeten večer.

Je lahko kaj bolj romantičnega? Sediva na tleh pred pečjo in poslušava dežne kaplje in plahutajoče blago na jurti. Občutek pa vseeno ni fajn. Dosegle so naju novice o poplavah v Sloveniji. Filip in kompanijo je odplaknilo z Metal daysov, vedri pri Meri in Mateju. Matej gleda Savinjo, ki je tik pod robom na levem bregu. Po celi državi so pod vodo ali celo brez hiš. Še nikoli ni v 12 urah padlo toliko padavin. In to na že dodobra namočeno zemljo.

Sobota, 05 Aug 2023

Perelaz putešestvenikov

Pot je enostavna. Ker ni nobenega visokega rastlinja, se steza v pokrajini vidi že na daleč. Tu in tam so postavljeni tudi možici ali celo table. Že kar kmalu sprevidiva, da na poti ne bova samo midva in jaki. Četice hodijo po travniku vzporedno z nama proti vhodu v dolino. Džipi dvigujejo prah, droni brenčijo nad glavo, konjarji priganjajo otovorjene štirinožnike. Prav pred nama se eden loti svojega neubogljivega konja kar s pestmi ga tolče med ušesi in po gobcu. No, jaz ne grem jahat konjev, se odloči Klara.

Svizci so vsepovsod. Skozi ušesa gre, ko žvižgajo preplah ob bližajocči se nevarnosti in takrat vsi skačejo na glavo v svoje luknje. Orlov tu ni, vidiva pa veliko ptičkov, ki se hranijo s semeni iz konjskih fig.

Na prelazu popotnikov ogovorim tri možakarje. Izgledajo izkušeni: Kateri je Peak Lenina? Skriva se nam za oblakom že od jutra. Povedo, da se vračajo z gore. Tik pod vrhom bivakirali dva dni brez šotora, ker so člani skupine omagali. Jutri v spodnjem kampu poberejo novo skupino. Tu delajo sezonsko. Drugače so iz Ekaterinburga izpod Arala. Noben problem ni potovati po Rusiji, pravi, in nama zbudi apetite.

Lokalne punce prepoznaš po legicah divjih vzorcev in spranih barv. En najbolj bizarnih pogledov je ponudil gromozanski kos lubenice, ki se je raztezal prek cele desne zadnjice. Ena taka se zažene mimo naju ravno na razpotju brez smerokaza. Morda me je ravno razgled na pajkice s konjarske poti usmeril na strmejšo pot proti ledeniku. Čeprav smer ni bila povsem logična, pa se izkazala za boljšo izbiro. Ledenik je ponudil most prek reke.

It doesn’t feel like … mountain, se pritoži punca ob poti, ki je prespala v base campu, pol ure hoda od najinih jurt. Drago je, pa ves čas je ferker. Alpinizem je priložnost za zaslužek. Lokalni podjetniki v nekaj mesecih sezone poskrbijo za dobro počutje gostov in jim to zaračunajo. Prijetna bivališča, hrana, ogrevani šotori, poln internetni signal, wifi. Želela sva videt alpinistični kamp pod turistično goro, zdaj veva, kako izgleda. V Kirgiziji ni urada za varovanje narave.

V campu 1 obrneva. Ledenik je predaleč, kamp nama ni všeč. Tudi tu živo rumeni šotori, satelitske antene, kartoni piva. Malica na 4424 nadmorske višine (precej točno polovica Everesta?). Za pot gor sva potrebovala kratke hlače, kratke majice, klobuk in pet ur hoje. Na poti navzdol nama nasproti prihajajo do vratu zapeti pohodniki. Čudiva se jim — kaj jih bo grelo na šest jurjev višne?
Podi naju dežek. Prihaja od zadaj in nama moči pete. Čim se malo ustaviva, naju dohiti, pa mu spet pobegneva. Srečno se mu skrijeva za tepih najine tople jurte.

Kaj je boljšega, kot vroč tuš po deseturnem izletu s tri tisoč petsto na štiri štiristo in nazaj?! No, tuš je, ni pa vroč, niti topel ni. Voda je speljana iz ledeniškega potoka. Namesto ploščic je na tleh kos karirastega linoleja in pol odrezane palete. Tuba z žajfo je z žebljem nabita na iverko, ki si jo tuš kabina deli s skretom v leseni kočici na robu parcele. Če ne drugega, me bo poživilo. Pogum mi daje topla jurta in debeli kocni.

Večerja. Ovca iz iste ponve, danes na špagetih. Dobro. Vse ostalo je železni repertoar: marelična marmelada, lubenica, kruh, piškoti. Ženske, ki nas strežejo so v tradicionalnih uzbeških oblekah. Legice, obleka z dolgimi rokavi in kapuco, površnik brez rokavov, ruta. Na nogah zloščeni usnjeni škornji brez podplata. Nataknejo jih na vratih, ko gredo ven.

Nedelja, 06 Aug 2023

Skrivnostna točka 360

Zajtrk. Ajran od jaka, kajmak od jaka, mlečni riž na mleku od jaka. Grejemo se na govno od jaka. Jak je tu car. Vseeno pa malo dvomim, da na mizi ni tudi kravje mleko. Najbrž jih je laže pomolsti. Zakaj bi se za turiste trudili z molžnjo teh velikih posšasti?

Ekstra dan za izlet po dolini. Danes se nam gora kaže v vsej svoji veličastni belini. Prvo, kar zagledava, je nekaj tisoč metrov visoka ravna flanka. Je to mogoče smučat?! Zdaj sem fouš mladincu, ki je včeraj na nahrbtniku tovoril smuči. Tolažim se, da mi nikoli ne bi uspelo priti tja gor, tudi če bi poskusil.

Klara mi kaže cvetje ob poti. Vse opazi: pomuljene koprive, rumeni mak, divji drobnjak (ni čebula), planike. Jaz izpod krajcev klobuka vidim samo njene noge. Ne morem se nagledati te gladke kože.
Točke 360 ne najdeva. Na mapyju vrisana pot se konča že precej prej v kotanji pri reki. Zato si kar sama izbereva vrh z razgledom in malicava.

Nekajkrat greva čez rečico. Poskakujeva prek kamnov, da si ne zmočiva čevljev. A ledeniške rečice proti poldnevu naraščajo in nazaj grede nabereva nekaj adrenalinskih poskokov prek brzic. Živ je spomin na teličke, ki so se včeraj borili z divjim tokom. Srebrna rečica se zlije z rdečo, ki prevlada. Ta se izlije v roza sivo reko in se ob robu še nekaj deset metrov bori s svojim živim odtenkom, dokler se vsi ledeniki doline ne združijo v divjo blatno reko, iz katere bučijo kotaleče se skale.

Turistični davek

Pri zajtrku se s švicarskim parom pogovarjava o finančnih izkušnjah. Po enomesečnih izkušnjah ugotavljata, da so CBT v nekaterih mestih dobri, v nekaterih pa tudi slabi in zelo dragi. Za pot iz Oša do sem sva v CBT plačala 80 evrov, za pot nazaj v Oš pa se (z istim šoferjem) dogovoriva za trideset.
Dva dni polpenziona v jurti naju staneta 65 evrov. Glede na udobje in kvaliteto usluge ni poceni, s stališča izkušnje pa izjemno. Ne čudim se, da si ljudje na vrt hiše postavijo jurte in v njih živijo.

Občutek, da sem prepuščen volji enega človeka in da nimam izbire me spravlja v tesnobo. Našemu šoferju plačam prevoz v dolino in tudi sobo vzameva pri njemu, ker nama bo poklical taksi za jutri zjutraj. Pri tem me moti, da je najina soba v objektu na koncu parcele, podobnemu štali. Saj čisto je še kar, ampak res basic. In vode ni več kot kak liter vsako uro. Kao celi soseski zmanjkuje vode. Šele po sprehodu skozi kraj se potolažim. Sva pač na koncu sveta.

Sari Mogul

Naštejeva ene pet mini mošej, pa nobene gostilne. Turističnega ofisa ne najdeva. Večina hiš je postavljenih iz kvadrov sušenega blata s slamo. Ko se podrejo, se dobesedno zravnajo z zemljo. Dust to dust. Stare hiše so slikovite, pobeljene in z blatno streho. Nove so neometane in prekrite s pločevino. Krompir in pšenico — vse, kar uspejo tu pridelati — gojijo na ograjenem polju ob hiši. Od novembra do marca je sneg in minus 20 stopinj.
Ob hišah na plotove privezane krave in ovce, povsod kupi posušenega dreka. Še bolj kot za hrano je živina v tej pokrajini brez lesa pomembna kot vir energenta za ogrevanje. Do sedaj je Klara mislila, da je Udabno na koncu sveta.

Sprehod po kraju ponudi nekaj prijetnih srečanj in vljudnostnih pogovorov v ruščini. Povabilo v jurto, ki jo ima ženska postavljeno na dvorišču. Laže se diha v njej, pravi, medtem pa vrti vreteno in prede ovčjo nit. Učiteljica v pokoju je, dobro zna rusko. Zanima jo, koliko sva stara, koliko imava otrok, kaj počneva in tako. Za slovo Klari naroči, naj pozdravi svoje otroke od kirgizijske babuške.

Z učenjem ruščine doma sem se mučil nekaj let, takšno čvekanje s čutčut paruski z lokalci pa mi da veliko zadoščenja. Dve dobri večerinki z vodko še potrebujem, pa bi mi šlo bolj tekoče od jezika.