Oš

Sreda, 2. avgust 2023

Prelet

Šofer potrdi moja ugibanja: drevesa ob cesti so belili v času Sovjetske zveze, zdaj pa je ta navada ostala, čeprav nihče več ne ve pravega razloga. Arhan mu je ime in je Ujgur. Starši so prišli s Kitajske. Po koroni je na Kitajsko težko priti, vize se ne dobi zlahka. S Tajikistanom so čut čut problemi, prehod meje z Uzbekistanom in Kazahstanom pa je enostaven. Smerokaz kaže Tashkent naravnost 600 km in Almaty desno 270 km. Sedeč v mercedezu na dvopasovni avtocesti do letališča se zdi to mala malica.

Pervij etaž pomeni pritličje, to sem pozabil, in spet malo lutava po letališču. Pomirja me, da imava dovolj časa. Za kavo, za menjat denar. Sploh nisem živčen, ko prijazna punca že tretjič vnaša podatke iz mojega potnega lista. Upravna procesna administracija, ki mori nas male ribe. Kava ni slaba, hladit se pa noče, še dodatno jo razredčim z vodo in spijem na dušek. Ne drznem si spraševat za rastlinsko mleko, najbrž ne bi niti razumeli, kaj želim. Klara sama poje cel ajran. Meni je prezgodnja ura za zajtrk. Ni panike, let do Oša je dolg 45 minut.

Opazovanje ljudi na letališču je vedno zanimivo. Notranji let pomeni lokalne ljudi z lokalno prtljago. Starejši ljudje so pražnje oblečeni, nosijo značilne kape, klobuke, naglavne rute. Ne ločim, kaj katera pomeni. Ob Svileni cesti so se skozi zgodovino mešali narodi na poti od Kitajske do Egipta.
Legendarni Manas je združil štirideset plemen v enotno Kirgize, vendar se je mešanje nadaljevalo in tudi sedaj na območju Kirgizije še kar pisana mešanica narodov.

S sedeži nimava sreče, pred oknom imava motor. Skozi meglico izpušnih plinov se pokrajina slabo vidi. Pod nami je ravnica pisanega vzorca ozkih in dolgih njiv, obrobljenih z ravnimi cestami in vijugastimi potoki. Drevoredi. Objekti so strnjeni v naselja pravokotnih oblik. Rezultat sovjetskih agrarnih reform. Ko se dvignemo v oblak, je moja žalost manjša. Bo nad njimi razgled na sedem tisočak Lenin? Tolaživa se z božanjem in lupčkanjem. Je letalaska kabina javen prostor? Včeraj sva bila deležna nekaj muzanja, ko sva se med čakanjem na križišču poljubila.

Oš

Ignorirava vabila taksistov. Greva stat na to maršrutko ali počakava naslednjo in sediva? Nepotrebna dilema. Ko vstopiva, se potniki premešajo in nama ponudijo sedež. Na naslednji postaji ponovitev telovadbe. Samo najbolj ignorantska mladina bulji v telefone, ostali se neprestano ocenjujejo. Starcem, mamam z dojenčki in tujcem se ponudi sedež. Izstopiva na sredi bazarja. Že tako ni se enostavno prebiti s sedeža povsem zadaj do vhodnih vrat spredaj, kaj šele z velikimi nahrbtniki. Število stojišč v maršrutkah je neomejeno.

Postelja, ki sva jo rezervirala v Ošu, nama ni bila namenjena. Najprej naju google vodi na povsem napačen konec Leninove ulice, ki je v mestu ena najdaljših. Ko končno najdeva najin Art hostel, otrok iz recepcije skoči po gluhonemo upravnico, ki nama — medtem ko jo neka druga gostja sekira zaradi tuša, ki ne požira — razloži, da za naju danes ni sobe. Filmsko. Utrujen od hoje še malo težim, ker me booking.com gnjavi, da me bo odpoved sobe stala 30 evrov. Hvaležen sem, da imam tako potrpežljivega buddyja. Razume, da na potovanjih ne gre vse po načrtih. Vrneva se na Leninovo ulico štet hišne številke do Park hostla.

Na kosilu Klara poje prvi ovčji stejk, jaz pa boršč in kinkalije. Seveda niso rastlinski ampak ovčji in malo užaljeno pojem samo enega pd petih. Itak sem že poln od boršča in piva. Pri sosednji mizi poglavar mize z uzbeškim klobukom benti na svojo družino po tem, ko mu prinesejo račun. Nobeden mu ne ugovarja. Verjetno se jim je koščica zataknila v grlu. V parku otdiha si upava skozi hišo strahov. Klara že v drugi sobi dobi spremljevalko. Par prestrašenih punc se naju držijo in ena prav zagrabi Klarino roko. Ne more zakriti svojega poslanstva in ljubezni do otrok.

Niti približno ni navdušena, a na koncu vendarle pristane. Zamislil sem si eno tako staro brivnico z oguljeno opremo in starega čiča z belo haljo in od cigaret rumenimi prsti na tresoči roki. Kar najdem, ni tako romantično, je pa malo bolj ziheraško. Ne bi se dal obrit na mašinco, tako ko vsi moški, ki jih vidiva na ulici. Svojo pričesko bi raje zaupal vsaj malo bolj razgledanemu frizerju. V Barber Salonu mi mladinec v oprijeti srajci opere glavo in (s škarjami, ne z mašinco ) ostriže grivo za dva evra. Jaz sem zadovoljen, Klara pa pravi, da nekaj dni ne bo selfijev.

Ko greva čez drugič, je Na tržnici že vroče, jutranji obaki so se raztopili in sonce kuri. Kupim vrečko piškotov za evro. Pol vrečke kumar za 20 centov. Dva sonca kruha za 50. Poskusim vse, kar se mi zdi zanimivo ali česar ne poznam. Klara občuduje obleke. Ne strinjava se, kateri vzorci ji pašejo. Vidi se v divjih velikih vzorcih. Pojedli bi te, je moje mnenje. Na stojnici izberem nov ovitek za telefon. Perfekten je. Olivno zelen s kirgiškim grbom na hrbtu. Korejske spake po poletijo v koš za smeti.

Mesto Oš je praznovalo tritisočo obletnico že dve desetletji nazaj. Ta šarm je nekako vgrajen v mesto, ne da bi se bahalo s kakšnimi historično pomembnimi objekti. Pogled od zgoraj kaže, da le nekaj stavb štrli iz pločevinastega povprečja pritličnih hiš. Ulice so dolgočasne. Preprosto obdelani zidovi brez odprtin zapirajo hiše, obrnjene navznoter. Povezujejo jih prepletajoče plinske cevi. Nekaj kričavih otrok se preganja ob obcestnih kanalih, vsi ostali sedeče strmijo v svoje telefone in gledajo neumnosti. Pogosto se spomnim Steva Jobsa. Če bi vedel, kako bo spremenil človeško družbo, bi kljub temu naredil pametni telefon?

Sulejman-Tu je za Oš kakor je Rožnik za Ljubljano. Sredi mesta nudi razgledno toćko na vse strani mesta do njegovih robov, vse do hribovite konture na južnem in zahodnem obzorju. Nad poljanami pokopališč povsem na vrhu mini svetišče obeležuje prostor, kamor je hodil molit Burbur, vendar to ni glavni razlog, zaradi katerega se obiskovalci potrudijo na vrh spolzke poti. Ob spremljavi muzeinov pred večerno molitvijo lovimo selfije v zahajajočem soncu.

Zaželiva si piva. Kirgizi so versko precej pragmatični, kar se odraža tudi pri alkoholu. Tik ob mošejah piva ne prodajajo, v sosednji ulici, kjer se minareta ne vidi več, pa ga že imajo, prijetno ohlajenega v hladilniku, dva litra za dva evra. Klaro privabi La šate mi kantare z neke fensi terase, jaz pa nisem razpoložen in se počutim malo bedno, češ da punce ne peljem plesat. V hostel se vrneva zgodaj in po naključju srečava Mitja. Z družbo se vrača z odprave in to je priložnost za zanimive pogovore.

Četrtek, 3. avgust 2023

Čijirčijk — izlet za ogrevanje

Zvečer klima tako shladi sobo, da se uleževa pod skupno deko in se grejeva. Zaspim kot top. Nekaj jetlaga, dolgi dnevi, preveč piva. Zjutraj prespiva budilko in vstaneva ob pol devetih. Ne ravno planinski štart dneva. Zajtrkujeva v socrealistični menzi z veličastno leseno steno in posvetilom kruhu na stebru, ki mi vzbuja težko razložljivo nostalgijo. Vsi so prijazni z nama in z mojo polomljeno ruščino. Jajca na oko, solata s čebulo, svež sončen kruh in kompot. Evro po osebi. Preprost servis, ustrezna cena.

Končno zapustiva mesto. Shared taksi za eno uro: 2 evra. Enolične hiše kvadratnega tlorisa in pločevinastih štirikapnic so po pokrajini raztresene brez pravega reda. Stepa suhe trave do obzorja. Kar se je iz letala videlo kot obdelana polja, na tleh ni prepoznavno. Vsepovsod le trava z grmičevjem. Kopice sena, suhe krave in konji. Drevesa v nasadih in drevoredih. Topoli, vrbe, marelice. Naša cesta najde pot med gube, ki se začno dvigati v bregove nad dolino s široko strugo brez vode. Cesta je lepa. Magistralka za Kitajsko in Tajikistan. Vsake toliko pridejo nasproti krave in pastir na konju. Tudi pastir bulji v telefon.

Izstopiva iz taksija pri betonski oznaki za prehod v Alaj in vstopiva v dolino izletniških jurt. Strah pred neznano deželo počasi puhti. Spoznavava, kako jurte delujejo. Družine se srečujejo, objemajo, otroci poskakujejo okoli jurt, mukice in konji se pasejo ob potoku. Idilično, skoraj kičasto. Mlada družina naju povabi k sebi. Mali nas sprašuje po angleško od kod sva, jaz očetu odgovarjam v ruščini. Na roki mame apple watch. Sorodniki iz amerike na počitnicah. Za popotnico dobiva piškote in grozdje.

Perica zamahne z roko v smeri odcepa, kjer kraljujejo orli. Kakih ducat jih krili nad nama. Telički se ne čutijo ogrožene, mirno se pasejo v posušeni travi. Iz nje gledajo pikasti osati. Opoldansko sonce je močno in kvari vidljivost, razgledi na pokrajino pa so kljub temu veličastni. Nisva povsem na koncu sveta, izgleda pa zelo blizu tistemu, kakor si ga predstavljam. Od enega do drugega konca obzorja razgled na hribovito pusto pokrajino. Se da to slikat?, vpraša Klara. Itak da ne. To lahko le doživiš.

Čez travnik so posejane pravokotne luknje, malo prevelike za grob. Malo niže traktor kosi travnik. Na robu grebena se pod nama pojavi prelaz. Zelena trava, rumena trava, rdeča zamlja, moder trak zvijuganega asfalta obrobljenega z belim. V skalah pod nama gnezdijo ptički. Povsod jurte in odsluženi vagoni. Živina, otroci na počitnicah. Na prelazu dvignem roko in ustavi nama prvo vozilo, ki pride mimo. Luksuzni mercedes kombi se prazen vrača v Oš. Plačaj kolikor hočeš, karkoli bo v redu in ko mu ponudim 500, malo več kot sva plačala gor grede, mi vrne 100.

V štirih urah spijeva tri litre vode in še sva žejna. V presušeni pokrajini sva se posušila tudi midva. Še tistih nekaj potočkov je ob vsej tej živini na paši neuporabnih. V mestu se ustaviva na enem izmed neštetih štantkov, kjer prodajajo kvas. En je kot sladkana voda, nenevaren. Drugi je kot zelo redek ajran. Tretji je gost, kisel, muziran, milo rečeno zelo nenavadnega okusa. Na srečo nisva daleč od doma, kar naenkrat se mi začne strašansko muditi na školjko.