Udabno

Nedelja, 3. julij 2022

Že samo zaradi Udabna sem želel še enkrat obiskat Gruzijo. Zaradi pogleda s hostelske verande. Razgleda v mehak horizont pašnikov, za katerimi je samo še puščava. Zaradi občutka biti drugje, v drugem, drugačem svetu, drugem času. Na robu grotesknega naselja razpadajočih betonskih hiš za razpadajočimi betonskimi ograjami. Kot kakšna forma viva, komentira Punči razgled na betonske gmote in se na sončni verandi raztegne kot maček. Ponosno kaže oficirski pas sovjetske armade, ki sem ji ga danes zjutraj kupil na bolšjaku v Tbilisiju.

Niso vse hiše v Udabnu naseljene z živalmi in nastlane s krmo. Nekaj jih je celo naseljenih. Dvesto ljudi naj bi živelo tu. Daleč od vizije, ko so sem naselili dva tisoč ljudi, kot strateško zasedanje teritorija v slutnji razpada velike bratske zveze. Ne počutim se dobro, ljudje se mi smilijo, pravi Punči. Sam sploh nisem pomislil na to. Povsem me je prevzela nekakšna nerazložljiva nostalgija po preprostem življenju v pristnem stiku z naravo. Nerazložljiva, ker pravzaprav nimam pojma, zakaj bi ravno razpadajoči Udabno to nudil.

Lučaj stran je Davit Gareja. Po samostanu je pustošil Džingiskan, nato boljševiki, pa sovjetska armada v pripravah na Afganistansko vojno. Še vedno je zgodovinsko in kulturno pomemben krščanski spomenik. Za sosednji muslimanski Azerbajdžan pa je — glede na to, da leži na njihovem ozemlju — pripraven vzvod v pogajanjih pri urejanju meje. Table s prepovedjo prehoda ne bi ustavile vsakega, zato so za vsak slučaj ob poti še vojaki z bojno opremo. Meni je smešno, ko me opozorijo, da ne smem fotografirat travnikov na prisojni strani hriba.

Na verando naju zvabi petje. Glavna kuharica ima uvod v kuharski tečaj. Od blizu vidiva oblikovanje kačapurija. Ne izgleda zelo komplicirano, še dvema ekstrovertiranima Američanoma uspe v prvem poskusu. Kačapuri je neke vrste sirnica, mlad sir zavit v testo. Najbolj običajna jed na mizi, za zajtrk, malico ali večerjo. V naslednjih tednih jih pojem na ducate. V razgledih zahajajočega sonca spijeva glaž tradicionalno pridelanega gruzijskega domčega vina in se zavijeva v plet. Veter je nepričakovano hladen.

Ponedeljek, 4. julij 2022

Naslednji dan pot začneva v puloverjih. Jutranje meglice se vlečejo prek gričev. Siva pokrajina prikaže kraj še bolj brutalno realistično. Zakosmateni pastirji v zemeljsko modrih capah gonijo na pašo krave. Koze so se pred dežjem zatekle na stopnice pod nadstreške zapuščenih hiš. Konji se stiskajo pod drevesi. Še psi danes otožno lajajo. Na koncu vasi zapeljeva s ceste na poljsko pot v mehko zeleno pokrajino. Punči pritisne na pedal in trilitrski motor požene težko jekleno kravo prek peska, blata in potokov. Začenja se rodeo zabava.

Nadaljuj z branjem: Sametskhvario