Ushguli

Torek, 12. julij 2022

You walk fast! reče na pol presenečeno eden od mladincev, ki jih prehitiva. We are fast, se širokoustim. We just walk. Vračava se po dolini navzdol z ogleda čela ledenika Shkara, enega najniže ležečih, enostavno dostopnih in temu ustrezno turistično obleganih ledenikov sploh. Cele dneve se maršrutke, konji in pešci podijo gor in dol po dolini. Na srečo sva zamudila glavni naval. Čeprav je pot v Ushguli zabetonirana skoraj že do samega mesta, si vzameva dovolj časa za pot od MEstie do Ushgulija: sprašujeva se, kaj za vraga so ljudje tu počeli. Od česa so živeli. In tako v dolino vstopiva šele popoldne.

Utaboriva pa se že prej, pri vaškem smučišču, na razgledni točki z razgledom na vstop v dolino. Prav nama pride, da sva bliže mestu, saj zvečer Punči peljem v kino. Dede je film o tradicionalnem življenju v tej odročni dolini, kjer so pravila postavljali moški. Film je posnet z enim samim profesionalnim igralcem, vsi ostali nastopajoči so naturščiki iz vasi. Eden od glavnih igralcev naju povabi v dvorano, pobere 20 larijev in z računalnika spusti projekcijo. Film nama je všeč. No, seveda nisva edina. Film je prejel obilico mednarodnih filmskih nagrad.

Ogledava si simpatičen muzej, hišo z enim prostorom v pritličju, v katerem so živali in ljudje živeli skupaj— ekonomija ogrevanja pozimi. Poleti so šle živali ven, ljudje pa v zgornje nadstropje, ali pa v stolp na varno. Zanimivo, da je bil razlog za skrivanje spor s sovaščani, ali pa — še huje — spor z družino iz sosednje vasi. Še bolj zanimivo: podatka o razlogih za obrambo v obrazložitvi za uvrstitev te stolpičaste specifike na seznam Unescove dediščine ne najdeš. Kot da se takšnega razloga ne spodobi navesti .

Ushguli izgublja čar težko dostopnega avtentičnega srednjeveškega svanetskega mesteca na koncu doline, zamrznjenega v času. Okoli njega rastejo nove hiše in hoteli. Ne zamerim jim. Vzdušje v kraju je danes prijetnejše kot pred osmimi leti, ko sem bil tu prejšnjič. Čuti se življenje v hišah, ne samo turistov, temveč tudi lokalnih družin. Mladi se vračajo in tu živijo, ker vidijo priložnost. Pohvalijo se s polno osnovno šolo.

Sreda, 13. julij 2022

Najin jutranji razgled iz postelje gleda v gore. Tudi danes so oblaki zataknjeni v vrh Shkhare, pet tisočaka na koncu doline. Punči je žalostna. Dvigneva se na travnat grič Chubedishi nad Ushgulijem in mimogrede sva spet na tri tisoč metrih nadmorske višine. Skrijeva se pred južnim vetrom in leževa med rožice. Globoko pod nama kombiji v dolini dvigujejo prah, ko vozijo turiste k ledeniku. Na planini pa srečava le en par.

Iz Ushgulija izbereva pot naprej prek prelaza v smeri Koruldashija. Kmalu je jasno, zakaj je pametno vsakič sproti vprašati, ali je cesta prevozna. Velike luže, globoke kolesnice, tesni prehodi, kjer se je polovica ceste odpeljala po hribu navzdol. Velike viseče skale, ki čakajo naslednji dež, da se osvobodijo blatnega prijema in se prekucnejo na cesto. Vseeno je kar prometno. Ushguli postaja normalna turistična destinacija za vse, ki si lahko privoščijo rent-a-car s pogonom na štiri kolesa.

Nadaljuj z branjem: Iz Tushetija v Kazbegi — Prvi del