Bishkek

Ponedeljek, 31. julij 2023

Brnik

Spet tečeva prek letališča, jebemo … V letališko zgradbo sva stopila dve uri pred letom, za vsak slučaj, ker nočeva še ene take izkušnje kot lani, ko sva v Istanbulu ujela letalo za rep le zato, ker je imel še malo več zamude kot midva. Zdaj pa spet panika … Bova sploh prišla z Brnika?! Prerineva se mimo vrste za pregled potnih listov in pospešujeva tempo do konca avle, kjer si končno lahko oddahneva. Rdeč napis CHECK-IN CLOSED v rdeči barvi je bil lažen alarm. Neobičajen način za označevanje zamude letala.

Istanbul

To imava v nogah, lahko bi tekla s polnimi nahrbtniki na drugo stran piste do najinega naslednjega letala, pa ne moreva nič, ker sva zataknjena v čredi potnikov za zaprtimi vrati letala. Že tako pristanemo z zamudo, zdaj se samo do zgradbe vozimo 20 minut po tleh, potem še z busom do vrat … spet se mi dviguje adrenalin. Boarding za naslednji let se je že začel, a povsem na drugi strani abecede dolgih kril istanbulske letališke zgradbe. Vse je laže, ko se vrata končno odpro. Dobro nama gre. Z vijuganjem skozi reko ljudi v lahnem drncu nabereva dovolj časa za hiter stop. Buddy drži dvignjena dva prsta, ko ji iz djutiča kažem steklenico viskija. Morda ima prav. Za Kirgizijo rabiva dezinfekcijsko sredstvo.

Torek, 1. avgust 2023

Bishkek

Ob razgledu iz letala na pokrajino me stisne v drobovju. Kaj bova počela v tej pokrajini, nagubani kot zmečkan ovojni papir enolične rjave barve?! Tudi po šestdesetih trofejnih zastavah imam še vedno nekaj treme pred vstopom v novo deželo. Zdaj vsaj vem, da bo ta izginila takoj, ko stopim v sobo prvega hotela. Buddyju je lažje. Ona zaupa, da se bo vse izšlo, kot je treba. Blagoslovljena je z ‘Vse je v redu’ pogledom na situacijo. Tega se moram še navadit.

S tekočega traku dvigneva najini smetiščni vreči in se postaviva v vrsto. Policaj v kabini je na pol mrk. Varnostnik nama zaželi Welcome to Kirgizija. Dva koraka naprej si kupim mirnost: lokalna sim kartica z internetom za tri tedne — 14 evrov. V mestu bi bilo ceneje, vendar nekaj šteje, da naslednjo minuto prejmem video navodila od najine današnje sobe. Takoj zraven menjam 50 evrov po dva procenta slabšem kurzu, da ne stojim v vrsti. Odsloviva taksiste in čez pjat minut se stlačena v maršrutko peljeva v Biškek. 40 min vožnje = 90 centov.

Maršrutka začenja zavijat z najine poti, po kateri je še 30 min vožnje do cilja. Pri rezervaciji sem zajebal lokacijo, prevaral me je naziv hostla: Downtown neki. Izstopiva. Na bookingu najdem eno ful hudo sobo, danes ravno v akciji za pol cene, praktično za vogalom. In hiša je barvita, pravi balzam za oči v tem brutalistično sivo betonskem mestu. Obožujem hostle. Če ima postelja v sobi čiste rjuhe, je dovolj. Prednost hostlov je komunalni prostor: vrt, knjižnjica, kuhinja, igrišče, jedilnica. Sobe pa nama ne privošćijo kar takoj. Check-in je šele ob dveh popoldan.

Samo malo naprej po ulici je največja tržnica v centru. Že na dostopnih ulicah je noro. Vse več avtomobilov, vse več nervoznih rok na hupah, vsi stojijo, med avtomobili se sprehajamo pešci. Najina čutila so pod napadom. Hrupne ulice, deset tisoče stojnic, vsaka s tisoči artiklov. Tekstil, orodje, servisi takšni in drugačni, začimbe, hrana in hrana in hrana. Jagode in maline na vedra, ena cela hala samo začimb in posušenih dobrot, zraven pol kilometra umetelno izdelanih kruhkov.

Na stojnici s pripravljenimi solatami izbereva korenček z jajčevci, shitaki gobice z zeljem, svetle in temne alge skupaj, vlozene artičoke s korenčkom. Malo me razjezi, ker nama ženska kar brez tehtanja naračuna sedem evrov, zdi se mi pretirano, turistična cena. Ajde, prvi dan je, naj bo. Malo prej v lokalni menzi vzamem vabljivo pirožko. Pozabil sem, da sem od zadnjega prehranjevanja na tržnicah postal izbirčen. Zato me strese, ko ugriznem v s sirom zalito mešanico poli salame in kislih kumaric.

Skozi mesnice greva na hitro, ker Klari grozi, da postane vegetarijanka. A si videl, kar na kartonu imajo zloženo meso!? Mislim, da to ni najhuje, kar se tega mesa tiče. Ali mesa na splošno. Tu vsaj vidiš, kaj vse od živalskega trupla se da pojest. Na palici nad kremenatlci na kartonu visijo čreva. Iz njih nastajajo klobase po naročilu gospodinje, ki med čvekom z mesarko kar sproti izbira kose mesa in loja. Bolj, kot je klobasa mastna, boljšo podlago pripravi za nazdravljanje z močno vodko.

Na glavni ulici v fensi slaščičarni pijeva kavo za dva evra, dražja je od kave, ki sva jo pila prejšnji teden v Torviscosi. Prihajava v center prestolnice. Kirgizija je ena tistih dežel, kjer ti v glavo butnejo socialne razlike na neprikrit način. Prodajalka ajrana na ulici z menoj baranta za cent pri vračilu drobiža (nisem se še navadil preračunavanja lokalne valute v evre), medtem ko okoli vogala vozijo mafijski avti z nizko profilnimi gumami.

Po senčni strani ulice greva proti zahodu (samo sto številk, bova že), ko ugotoviva, da ne iščeva številke 106, ampak 107, in da se lihe številke na drugi strani ceste niti približno ne ujemajo s parnimi na tej strani. Greva en kilometer nazaj, najdeva hišo, jo prekrižariva, teživa vsem zdolgočasenim uradnikom po nadstropjih za vsemi vhodi, ko naju končno ustavi gromki: A vi kuda? Očitno sva vstopila v geodetsko upravo. Zapiše najini imeni in državo — Jugoslavija, a?.

Obožujem sovjetsko zapuščino. Temno rjava vrata, pisani opleski, stranišča z nizkimi zaloputniki pred čučavci. Stopnišča z neenakomernimi višinami stopnic, na zadnji se vedno spotakneš, ker so pozabili vračunati ekstra višino tlaka v nadstropju. Lift na trde gumbe, ki glasno izkočijo ob sunkovitem pristanku. A se tega res lahko navadiš?

Imajo karto 1:100.000, a samo enega predela, ki nama ne pride prav. Trem uradnicam sva popestrila dan. Malo nejevoljno me opozorijo, da znajo angleško, naj se ne mučim po rusko. Karto dobiva potem nekaj kilometrov naprej v eni čisto pravi geodetski firmi v podobno razsuti, no, nostalgični stavbi.

Še imava energije za pohajanje po glavnih znamenitostih tega ne preveč privlačnega mesta. Trgi, upravne zgradbe, monumenti. Vse pompozno veliko in slabo oblikovano. Ugotoviva, da oboki arkad okoli trga niso kaj dosti drugačni od tistih v fašistični Torviscosi. Najbolj naju navduši Lenin. Biškek je edina prestolnica srednje Azije, v kateri z roko še kaže smer. Cenim odločitev, da 10 metrov bakra preminule politične zgodovine niso pretopili, ampak samo prestavili z glavnega trga na malo manj centralno mesto v parku.