Dogodki,  Izleti,  Tek

K-24,5

Izziv K–24 — 24h 24’, 90 km, 5175 vm

Peca

Naravnost gor čez travnik, pri vikendu čez električnega pastirja in po levi naprej. Stojiva na strmem bregu zataknjena v smrekovo dračje. Tudi če je tu res kakšna pot, so jo prekrili gozdarji. Iščeva krajšnico na Peco, ki nama bi lahko prihranila kake pol ure. Če bi vedela, kje gre. Ali če ne bi bila noč in bi vedela vsaj smer. Komaj sva štartala, pa sva že v Amfibijskem modusu odkrivanja sveta. Že navsezgodaj mi je jasno, da je pred nama en super dan!

Na Peci sem bil kot otrok. Strašljiva izkušnja divjih nihajev sedežnice skoraj do tal, ko se je žičnica iz nekega razloga ustavila. Tudi tokrat Peca ni najbolj prijazna: po nočnem dežju sva pričakovala oprano nebo z jutranjimi meglicami v dolinah, pa z razgledom ni nič. Pred cepinom na vrhu najine prve današnje trofeje pozirava v kapah in anorakih, za ozadje bela megla.

Kmetija Kumer

Prva svetovna vojna nam je zapustila mulatjere, oskrbne poti, po katerih je še danes udobno hoditi v planine. Zapuščina železne zavese okoli Jugoslavije pa so graničarske steze mimo državnih mejnikov. Grebenske poti so najlepše in ko se nama pod meglo odpre pogled, je tudi ta s Pece čudovita: z visoko travo skoraj povsem zaraščena sled se vije po poseki med borovci.

Spomnim se kmetije. Ko sem šel na pohod Čez goro k očetu, sem ujel izjemno noč: pol metra sveže zapadlega snega in jasna mrzla noč s polno luno. Kot mlad fotograf sem na ramah nosil poln fotografski nahrbtnik z velikim stojalom.

‘Ne pride več toliko ljudi kot včasih’, pravi gospodinja pri Kumru. Za zajtrk nama postreže z domačim kruhom, kvadrom masla na krožniku in pogretim medom. Pravo olajšanje po prejšnji planinski izkušnji, ko smo marmelade praskali iz mini hotelskih pakiranj.

Za popotnico dobiva še nekaj koristnih napotkov za nadaljno pot. ‘Včasih kdo zaide, pa je škoda. Na koncu vsaka minuta pride prav’, pravi mladi gospodar.

Olševa

Na poti razmišljam o izviru imena. Ol’Ševa? Nobenemu se ne zdi smešno. Z vrha gledava v Logarsko dolino. Megle so se zdaj že stopile, sonce ogreva mrčast dan. Razgled kljub temu seže daleč. Vse do hotelske sobe v Čeških Budjejovicah, kjer se sin po jutranje preteguje na postelji. Izmenjava nekaj prijaznih besed: on se zmrduje nad pošvedranim klobukom na moji glavi, jaz komentiram njegovo pozno poležavanje. Kmalu me ima dovolj in me skine s klica.

Značilnost slovenskih planin so nagazne mine. Največja gostota dreka je prav na vrhu, z vsem pripadajočim mrčesom, ki brenči okoli, zato se kar na hitro pobereva z vrha na dolg grebenski spust proti Lepemu vrhu. Vso pot pogledujeva proti Raduhi. Prva dva cilja sta bila prijazno obla, tretji pa naju straši s skalnatimi stenami.

Grohat

Izgleda, kot da je kelner nekaj nadrkan. Namesto pozdrava me nažene izza pulta ven na vrt in ne zanima ga, da sva na misiji in da bi juho čim prej, pa ne vrele. Strežemo vročo juho, po predpisih, tako kot vsem ostalim. Postanek je potem kar dolg, dobre pol ure. Pa ne, da bi se pritoževala, saj sva na poti že deset ur.

K–24, pet Koroških hribov v štiriindvajsetih urah. S tem se vpišeš v knjigo v Črnjanskem baru Urška. Neverjetno, kako malo rabimo, da nas požene v nore podvige. Še najbolj butast razlog nam pride prav kot opravičilo. Napredovanje preverjava na okvirnem časovnem planu. Loviva čas, kajti to je del izziva.

Raduha

Z dolgo malico si nabereva nekaj časovnega deficita, zdaj pa še poln vampek juhe. Prav počasi lezeva gor pod skale. Ob vznožju srečam nabiralca drobnocvetnega vrbovca. Posušenega preliješ z vrelo vodo za 10 minut. ‘Ampak ti tega še ne rabiš’, mi reče, kot da mi hoče dat vzpodbudo, naj se kar malo podvizam tja gor.

Od zoprnih kamnov me bolijo noge, vse od riti do stopal. Le stežka se vlečem na vrh najinega tretjega cilja. Bodriva se, da je do konca samo še 50 kilometrov in da je dvanajst ur časa dovolj. Zlahka bova zmogla. A tudi pot dol ni prijetna. Oceniva, da sva na točki, ko preklinjanje postane dovoljeno, sploh če pomaga. Tudi jebena Raduha je za nama.

Smrekovško pogorje

Danes naj bi bila organizirana prireditev K–24, ki pa je zaradi karantenskih omejitev odpadla. A so bili ljudje tako navdušeni nad lansko organizacijo in potjo, da so prišli tudi letos. Organizirale so se skupine, tudi Amfibijska in Rajdovska. A z Matejem sva bila za to pot dogovorjena že prej. Morda bom celo izvedel, zakaj sliši na ime Ježek.

Božam skuštrane trave ob prijazni poti do Smrekovca. Table napovejo šest ur in pol hoje. Tečeva malo, ker je navzgor ali prestrmo ali spolzko. Za dvig razpoloženja prepevam: Toma Waitsa, Čuke, Eldo Viler, Kekca, … Zapomnil sem si nekaj kitic iz pesmarice, ostalo zapolnim z la—la—la. Ko mu grem dovolj na živce, si Matej naredi dovolj razdalje. Najbolj se oddalji ob interpretacijah Željka Bebka. Glavno, da mineva čas.

Smrekovec

Taktično mu ponudim vrečko z gumijastimi medvedki in predlagam, da greva tudi čez vrh Smrekovca, čeprav verjetno sploh ni potrebno. Zaradi razgleda, zaradi selfija, zaradi sebe. Ne moreš cel lajf živet samo v okvirih, ki ti jih postavijo drugi. Take mu trosim. Pošlje me v tri krasne (pa še marsikam, ker sva že zdavnaj prebila mejo vsega obzirnega in dostojanstvenega). Ignoriram. Važno, da prideva gor. Tole do konca, potem pa nikdar več! Koji — piiip! — pride na idejo za ta —_piiip!_ — trail, u —_piiip!_ — milo —_piiip!_ —, majku da mu —_piiip!_

Poznam ta občutek. Ko boli že ure in ure in se kar vleče in vleče in si za vsak korak posebej obljubiš, da je zadnji. Sodelujem v tem, ker se mi zdi, da mu malo pomaga. V žepu pa držim figo. Če me do sedaj ni izučilo, me tudi danes ne bo. In vem, da bo Ježek jutri še čisto malo trpel, potem pa bo ostal le še ponos in že v nedeljo se bo oziral za novim trail izzivom.

Sleme

Oskrbnik v Domu na Smrekovcu nama postreže s štrudlom in najavo, da bo v torek tudi on opravil s celim krogom. Štarta na čas 17 ur. No, hvala za vzpodbudo, midva sva tu iz povsem drugih razlogov.
Spušča se mrak in v gozdu le še slutiva stezo. Mehka, prijetna, z iglicami posuta. Greje naju topel večerni veter. Na pol spim. Vsake toliko pristanem na tleh.

Na Slemenu naju pogosti Meri. Kraljevsko: bučna juha, čebulni kruh, riževi rezanci. Sveže pečen štrudl. Juha je ravno prav začinjena, da pogreje želodček, štrudl samo zaokroži okus. Kot nov sem!
Meri zase pravi, da je čefurka in da s tem pride serijsko vgrajena tudi vsa gostoljubnost. Škoda, da si že poročena. Ampak če kdo, si te zasluži Ježek.

Uršlja gora

Največji izziv Koroškega venčka predstavljajo vmesne poti, sprehodi od vznožja do vznožja gora. Kilometri makadama se vlečejo v neskončnost. Že dolgo ne tečeva več sploh. Težko čakam, da se pred nama končno pojavi rdeča planinska tabla z najavo časa, potrebnega za pot na vrh. Zdaj ne odštevava več deleža, ki ga tekači navadno odštejemo od planinske hitrosti.

Sredi brega naju prehitijo Amfibijci: Pavle, Mitja in Blaž. Za njih je to prvi vzpon, mimo odletijo dvojno hitrostjo. ‘15 ur’, napove Mitja, 18 ur Pavle, Blaž je previdno tiho. Tina je raje ostala doma. Midva na škrgah hodiva na razdalji snopa lučke. Najina komunikacija je omejena na preproste ‘Gre?’ in ‘Jebi si mater!’. Samo, da je živ, in da se premika.

Žerjav

Spust na Naravski vrh je zaradi spolzke kamnite poti zoprn, ampak zdaj so se mi vse bolečine že zdavnaj združile v vseobsegajočo razbolelost, v stanje, ko se um ne pritožuje več, če lahko gre malo po svoje in zadnjih nekaj ur mine v prijetnem sanjanju. Vse do table, ki sicer kaže v Črno na Koroškem, najin cilj, a v nasprotju s plani napoveduje veliko preveč potrebnega časa. Ne bova prišla pravočasno! Adijo elitni klub, adijo slava, adijo samohvala na fejsbuku!

Panika naju požene v krevljast tek. Pritoževanja in pomilovanja se umaknejo prebujenem samurajskem duhu. Run like there’s no tomorrow! In deluje, dokler telefoni ne ujamejo dovolj močnega signala, ko google prijazno izračuna, da imava do centra Črne le še pet kilometrov. Ah, izica! Izkoristila bova ekstra petindvajseto uro, ki jo imamo na voljo seniorji nad petdeset.

Črna na Koroškem

Izziv Koroških gora je do sedaj opravilo nekaj sto ljudi in klub K–24 v Črni še sedaj velja za elitnega. Govori se, da ljudje na ulicah navdušeno navijajo, ko prepoznajo izzivalca ob povratku v mesto. No, nama ne ploskajo, ker je ura štiri zjutraj in ni nikjer žive duše. Ko si v fontani sredi krožišča pereva noge, se mimo pripelje avto. Spusti se šipa: ‘Sta fertik?! Bravo!’

Nisem si mogel kaj. Naslednji dan sem se naspan in sit in opran (Hvala, Meri!) iz Velenja še enkrat zapeljal pod Uršljo goro, da sem gor skočil v knjižico osvojenih vrhov pritisnit žig, ki je bil ponoči za zaklenjenimi vrati. Nato pa še v Črno, vpisat najin rezultat v knjigo na šanku Urške. V knjigo K–24 ponosno vpišem: Matej Pirmanšek in Tadej Maligoj — 24 ur in 24 minut.
Beat that!

2 komentarja

  • Martina Potrc

    Pozdravljena.
    Srecali smo se na vajinem cilju in najinem zacetku. Sodec po vajinem takratnem casu, sem se skoraj posrala v gate, od strahu da mogoce pa ne bo slo tako kot napoveduje moj Janez.
    No na wc nisem sla do vceraj, cas pa sva v Crni ustavila pri 14 urah in 4 minutah.
    Dolge vmesne razdalje sem tudi jaz nezno otrosko preklinjala, saj so zares dolge 😀
    Mogoce sva prisparala na casu, ker sva jedla iz najinig zelvastih nahrbtnikov. A se zmeraj gre veliko casa preden te postrezejo s kokakolo. Pasja sobotna vrocina je bila. Aja na Grohatu je tudi mene posteno nahrulil. Je rekel ne vem kake igrice se vi to hodite ze 2 dni in me hitro opozoril da nimam maske, ceprav je pult bil oddaljen 2 metra. In tudi svic se ni tako grozno tekel zjutraj:))
    Skratka se enkrat cestitke in dobrodosla v klub k24. Morda se srecamo na podelitvi v decembru.
    Lepe fotografije zacinijo vajino avanturo se extra.

    Janez in Martina

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

%d bloggers like this: