Savica—Komna—Krnsko jezero—Krn—Batognica—Bogatin—Komna—Savica
16. avgust 2020 — 13,5 h, 45 km, 3080 vm
Z Anžetom prostodušno ugotoviva, da v National Geographicu bereva samo pripise k slikam, besedila pa ne. Verjetno nisva edina.
Za vse nas bralne lenuhe tokrat ena reportaža brez globokih misli.
Za zajtrk na Komni sem bil malo prezgoden, za sončni vzhod na Bogatinskih vratcih pa malo prepozen. Ujel sem le jutranje meglice, ki so se umikale novem dnevu.Megle nad Krnom v daljavi me zaenkrat ne skrbijo. Dan je še mlad.Na italijanski karavli pustim pol baterije. Vsakič znova me navduši s fotogeničnostjo in trdnostjo: ti zidovi kljubujejo gravitaciji in alpskim erozijam že več kot sto let.Danes sem za izlet do Krnskega jezera opremljen kot pravi planinec. V nahrbtniku imam goreteks jakno, kljub temu da bi mi v avgustovskem vročem dnevu bolj prav prišle kopalke.En breg višje je sonce že navpično in sem kar hvaležen oblakom, ko name vržejo nekaj sence. Razen nekaj jezerc so te planine suhe kot poper. Se mi že lepi jezik, pa še poldne ni.Primorska stran Krna je prijaznejša — in tudi veliko bolj obiskana. Namesto kozorogov in gamsov mi pozirajo ovce.Pri zavetišču pod Krnom si privoščim joto, da počastim pogled na primorsko stran. Jote je malo, razgleda pa zaradi megle tudi ni kaj dosti. V knjižico ponosno vtisnem tretji žig.Ker danes potujem z zemljevidom, nosim očala. Pa vendar včasih nisem siguren, ali se pot na karti in pot v naravi ujemata ali ne. V nasprotju s planom grem po prenovljeni poti prek muzeja I. svetovne vojne na Batognici.Na sedlu me zmedejo table, ki kažejo v štiri strani megle in izberem napačno, kar ugotovim kakih dvesto metrov niže. Nekaj trenutkov strahu, ko ne vem, kje sem, potem se vrnem nazaj na vrh in popravim smer.Na prečki proti Prehodcem me ujamejo kolesarji, dve mišičasti punci in njun avstrijski gost. Ko jim v rahlem drncu sledim, me za naslednjič povabijo zraven. Ob misli, da bi se vozil po robu prepada, me kar zaščemi.Z megličastimi razgledi in s kolesarsko družbo mi pot hitro mine. Spet sem pri Italijanski karavli od zjutraj. Ugotovim, zakaj tako lahkotno tečem: mehur je prazen, ostal sem brez vode.Za trenutek ujamem signal. Bejbi javlja, da gre spat in da se ne mudi. Naj si dam duška. In ravno takrat pred seboj zagledam Bogatin in vem, da je za njim Mahavšček, dvatisočak …Markacije so obledele, bližnjice zaraščene, vrhova pa zanemarjena, označena z zmaličeno kovinsko škatlo. Tu ni množice planincev kot na primorski strani. So pa planike ob poti.Nekaj ur že hodim brez vode in juha mi paše kot že dolgo ne. Hotel na Komni ne razočara. Samo še spust v dolino s pomirjenim trebuščkom.V trinajstih urah in pol naredim 44 kilometrov in 3 tisoč višinskih metrov. Če bi vzdržal takšen tempo vsak dan, razmišljam, bi celotno Slovensko planinsko pot zaključil v 14-ih dneh.600 kilometrov in 37 tisoč višincev. Vabljiv izziv, dokler na fejsbuku gledaš objave zmagovalcev, povsem nekaj drugega pa je občutek na koncu dolgega dne. Pri Savici se usedem na kolo in spustim k jezeru, da si ohladim pete.
You must be logged in to post a comment.