100 milj Istre
100 milj Istre, 7. april 2018 ⎯ 110 km / 4455 vm / 18 h 15′ ⎯ Fotolog
Lumpi tek?
Prijava na plavo traso je bil tekaški fijasko. Sprašujejo, zakaj pridem na Sto milj Istre, potem pa tečem samo stodeset kilometrov? Izgovore bi lahko stresal iz rokava, ampak to bi me naredilo še za večjo seronjo. Lahko da se zdi kakemu človeku tek coast-to-coast prek Istre povsem spodobna trofeja, ampak med tekaškimi trail friki šteje samo ena številka. Stotka. V miljah.
Klinc gleda. Saj ni treba, da se mi že na drugem resnem teku vse skupaj zagabi. Na Burjo sem treniral kot za olimpijado, takih priprav ne bi več zdržal. Tole zdaj je preizkus, ali se da priti skozi tudi na minulo delo in na nek razumljiv jogging. Pozdravim Tommasa z Burje, ki se bori z borelijo. Potem stlačim vase burek in grem čorit za uro in pol.
Učka vertikal
Vedno je malo grozljivo, ko šteješ kilometre, ki jih naredi avtobus med vožnjo s konca na začetek trase. Preostalo uro do štarta v Lovranu zapravljamo na različne načine. Jaz si naročim skutino pito z gozdnimi sadeži. Srečam Boštjana, soborca z Burje, ki je s počenim rebrom vseeno štartal na sto milj, pa potem kmalu odstopil. Težko mu je. Pridno je treniral, pa se je zgodila nesreča. Še bo priložnost, ga tolažim.
Štart točno ob polnoči, direkt gor v breg. V strnjeni koloni nas je nekaj sto. Konice palic nevarno švigajo mimo glave. Nimam dobrega občutka. Ko dohitim punco brez palic, se ji prilepim na hrbet. Ni slab razgled, punca ima dobre noge, rit pa prekrito samo s satenastimi atletskimi vročimi hlačkami. Spomnim se Draženove definicije bulja ti dođe od buljiti. Za kazen se mi pod nogo zvrne ostra skala in me lopne po gležnju. Peče me vse do Umaga.
Čez celino
Nočni razgled z vrha je veličasten. Kvarnerski zaliv je obrobljen z lučmi mesta Reke, nad njim se dviga krvavo rdeča luna v zadnjem krajcu. Takoj, ko se pot nagne navzdol, se fantje postavimo ob cesto v špalir, ker so se ob teku začeli tresti mehurji. Na drugi strani gore, stran od morja, je mraz za pulover. Opazujem rdeče (na sto milj), ki so zaviti v goretex jakne s kapuco. Veliko jih ne teče niti po ravnem. Sprehajalci.
44 ur je veliko časa, tudi za sto milj. Čeprav so to meni še vedno težko predstavljive razdalje. Da se mi ne utrga, ves čas preračunavam. Ena ura = pet kilometrov premika. Ko se z razgledne Gomile ozrem nazaj proti Učki, ki izgineva v jutranji meglici, se mi zdi neznansko daleč. Tam sem bil pred šestimi urami. Na drugi strani horizonta, še dlje, se blešči morje. Tam bom čez … morda … deset ur?
Zora
Na sredi spusta srečam reševalce, ki se grejejo ob ognju. Ovde pečemo one, koji odustanu. Gorska reševalna je zakon. Globoko spoštujem njihovo požrtvovalnost. Dobra zapuščina prejšnje družbene realnosti. A propo: prejšnja malica, vaška dvorana – na steni okvirjena hrvaški grb in nasmejan maršal. Na odprtem sedlu s prekrasnim razgledom kontrolorju posodim telefon in v zahvalo dobim olupljeno pomarančo.
Tekači imamo različne ritme, eni laže tečejo navzgor, drugi navzdol. Jaz se na postajah težko odtrgam od mize (Freud bi to najbrž povezal z nezavednim potrebo po tolažbi). Na ravnih gozdnih poteh se mi razbolijo pete. Pričakovano, bližam se petintridesetemu kilometru. Slišim joga Mojco: ko se v mišicah prižge ogenj, še držiš, dihaš, sprostiš obraz, dihaš, potisneš ušesa stran od ram, dihaš, še držiš, …
Buzet
Čez nekaj ur bolečina otopi in odpre vrata drugim. Vedno isto. Tek boli. Ob prijavi ne gre za odločanje o dolžini proge, temveč o tem, koliko časa si pripravljen trpet bolečino. V dolini zagledam Buzet, postajo na polovici proge, kjer dobimo svoje vreče s preobleko. Končno se usedem. Na koncu se poklonimo svojemu telesu, v katerem živimo. Zahvalimo se organom in celicam, ki nam omogočajo dihanje in premikanje …
Hvala, noge, da me nesete tako daleč!
Zdaj je sonce že visoko, računam, da bo dan vroč, preoblečem se v tanjše nogavice, kratke hlače, kratko majico iz štartnega paketa. Jo bom nosil vsaj enkrat. Od Bajkalske žurke so sponzorske majice samo še za čiščenje kolesa. Prepozna me en italijanski simpatico z Burje in napove hitrejši drugi del. Oba se namrdneva – najbrž bo dolgčas. Kdor je šel skozi Iper, so mu obične sto miljerice dolgočasne.
Laganisi
Rdeči gredo tu po svoje, končno na poti ostanem sam. Le tu in tam koga prehitim – stari znanci. Proga postaja dolgočasna, planinskih poti je malo, v glavnem gozdne ceste, parenzana. Prihajamo v Istro, ki jo ljubimo arhitekti. Slikovita stara mesta na vrhu vzpetin, strnjena in zašpičena s cerkvenim stolpom. Najbolj se mi v spomin vtisne Završje. A baterija v fotoaparatu je prazna, dolge ravnine tečem brez ustavljanja, da bi čimprej minile.
Ob cesti imajo trije modeli piknik. Stojana prepoznam, skupaj sva igrala basket. Zdaj so navijaška skupina za prjatla in se že od polnoči pomikajo ob progi. Ne rabijo me prepričevat, kako naporno je, izgledajo bolj zdelani kot večina tekmovalcev. Morda zaradi pretiravanja s hidracijo.
Ciljni šprint
Zadnjih deset kilometrov po ravnini je poseben izziv. Tisti občutek, po katerega sem šel na Bajkalsko jezero. Čas teče, telo se giblje, vendar ne veš več, v katero smer, ker ni vizualne potrditve o premikanju. Končno cilj, čestitke, kolajna. Hitro splakovanje, razkuhana pašta, potem me Luče odpelje v Špino k sosedom v moško družbo s kitaro in pirom. Pride še Urban. Za njiju dokaj običajen vikend, mene preplavi nostalgičen spomin na večere po jadralskih dnevih.
Jutro smo začeli enako kot smo končali zvečer, leno raztegnjeni na stolih. Zdaj imamo v rokah kavo namesto piva. Šestinpetdeset kilometrov manj (in precej lažja proga) v primerjavi z Burjo se pozna, zjutraj se zbudim kot roža. Proti prvemu jutranjemu lulanju še malo šepam, potem pa se kmalu razhodim. Vržem torbe v avto, v lokalni štacuni kupim bageto in gavrilović pašteto. Ker nimam garmine, razgrnem avtokarto Slovenije z Istro.
Završje / Piemonte
Prazna baterija v fotoapratu je imela dvojni pozitiven učinek. Včeraj sem z manj ustavljanja pritekel hitreje v cilj. Danes se vračam v Završje, da naredim kakšno fotografijo, ta kraj mi je res poseben. Tudi zdaj izgleda povsem opustel, a pred cerkvijo najdem ekipo v uradnih majicah. Čakajo zadnje tekače na rdeči. Kaj?! A zdaj? Še vedno?
Zgodilo se je takole. Nekaj tekačev so spodili s predzadnje postaje tik pred metlo. Potem so zgrešili pot, metla za njimi pa ne. Ker so med tem že začeli pobirati zastavice, jih je našel šele traser, ki progo pozna na pamet in je tudi slutil, kje so zavili narobe. V opravičilo dobijo odpustek, za njih ni časovnega limita, vsak čas bodo zabeležili. Zadnji na seznamu je nabral 48 ur in 17 minut …
Penzič
Med sončenjem pred cerkvijo si krajšamo čas s čvekanjem. Mateja in Tina sta prišli malo teč, malo voluntirat na progo. Na mojo pripombo, da bi bilo za vse udeležence koristno, da bi se za tako pot oskrbeli z gps napravo, Kristina komentira, da so organizatorji preveč razmazili tekače. Ona reče to kar upravičeno – med trofejami ima tudi McKinley in severni tečaj. Tam ni okrepnih postaj, samo nahrbtnik.
Ob pogledu na te avanturiste, ki nepripravljeni in popolnoma izčrpani še vedno vztrajajo na poti, z nekaj opravičevanja povem, da sem dan prej tudi jaz tekel na Istri, na kratki, plavi.
Ni to nije malo za ljude u vašim godinama, mi reče mladinec.
3 komentarji
Miran Rebrec
Upam da boš še veliko tekel. Občudujem tvoj način pisanja in izbiranja primerjav. Razgledanost da ti težko najdem par. Ne bom pa pozabil tistega navodila o kidanju snega.
tadej
Hvala za pohvalo 🙂
Pingback: