Iški vintgar

Amfibijin izziv, 22. avgust 2020 — 80 km (kolo, hoja), 2500 vm, 11 h

Dan je ravno pravšnji za fotogenične meglice, ki se ob jutranjih urah vlečejo med grmovjem in drevesi. V celuloidnih fotografskih časih je bil posnetek mističnih Barjanskih polj svojevrstna trofeja, saj si moral biti ob pravem času na pravem mestu s hudo opremo, pa še nekaj znanja si moral imeti, da je bil posnetek na diapozitivu ravno prav osvetljen. Arne Hodalič rad pove, kolikokrat je šel na Sveto Ano čakat pravo jutro, preden je ujel pravega.

Jaz te fotografije v svojem arhivu še nimam in tudi danes se vozim navsezgodaj prek Barja zaradi drugega razloga. Na koncu ceste v Iški dolini je dom, ki iz nekega razloga že leta ne odpira svojih vrat, in tam že čaka nekaj Amfibijcev. Anže mi v roke porine karto z obkroženimi točkami in s prstom potegne po papirju. Najbolje, da greš v tej smeri. A?! Poskušam skriti presenečenje. Nimam pojma, da se gremo danes orientacijo.

Očitno sploh nisem prebral navodil. Čisto malo me zapeče vest. Anže je objavil izziv, naštudiral progo, natisnil karte in označil točke, v jamo spustil vrv in nad vodo obesil liste z uganko. Danes nas bo ves dan čakal v bazi, hladil pivo in čuval kolesa. Malo ga sumim, da bi naredil karkoli, da le lahko bere knjigo v senci, medtem ko mi lazimo okoli po hribih.

Po Krimu lazim pogosto: višinski torki z Lučetom, krimčkanje s Klaro, Dust Lust makadamkanje s Pici Bici in še kakšni solo kolesarski izleti proti Blokam. A najbolj globoko v spomin so zarezani intervalni treningi na cesti, po kateri se ravnokar vozim. Z najtežjo prestavo v breg, s srčnim utripom v območju divjega hlastanja za zrakom. Dvajset minut trpljenja do Gornjega Iga, trikrat zapored. Trening, kako ne pasti s kolesa, ko si na robu nezavesti. Intervale sem tako sovražil, da sem bil slabe volje že dan prej.

Amfibijske punce ujamem šele na vrhu Krima. Ne privoščijo mi kaj dosti svoje družbe. To je to, kar se kolesarjenja tiče, me gremo nazaj na štart in v drugi del. Franci čaka. In me pustijo samega. Ne mika me niti nazdravljanje s prepotenim junakom za sosednjo klopjo (ponuja mi šnops ob osmih zjutraj). Prezgodaj, sploh za kamnito planinsko pot, po kateri se spustim z gumami na štirih barih in z bledimi zavorami. Adrenalinski rodeo.

Od vrha Krima naprej gre potem večinoma navzdol. Na cesti od Rakitne do Preserja nasproti sopihajo kolesarji. Cestni kolesarji: čelada, sončna očala, barvno usklajeni dresi, snažne nogavičke, spolirana kolesa. Redko kdo prikima, ko drvim nasproti na črnemu moškemu kolesu brez čelade, brez rokavic, z dioptrijskimi očali v roževinastih okvirjih, strgani volneni majici, s planinskim nahrbtnikom na ramah. Je pa moj nasmeh trenutno širok za vse njihove skupaj.

Razgled s Svete Ane mi prinese spomin: Malezija. Na dolgi soparni avtobusni vožnji se družimo z mlado družino. Za pot od Avstralije do Kanade imajo pet mesecev. Na pol v šali jim pustim številko, češ, oglasite se, ko boste v bližini. In res so se. Potem kar niso mogli naprej, tako jim je bilo v Sloveniji všeč. Ko smo s Svete Ane gledali njihov zadnji sončni zahod pred poletom domov, je Robert priznal: Slovenija je najlepša dežela od vseh, ki smo jih na poti obiskali.

A lahko poberem kakšno hruško? Videti je, da jih nihče ne pobira, čeprav so lepo rumene in sladke, da se na njih rade gostijo tudi ose in mravlje. Seveda, seveda, dobim dovoljenje kar čez ramo. Potem za vogalom odkrijem slive in te so še bolj sladke. Nič ne vprašam, kar nesramno jih nekaj narabutam in si napolnim trebušček. Do sem sem prišel na bananino mleko in eno granola ploščico. Postajam lačen.

Na srečo je s Planince samo še dolg makadamski spust v Tomišelj, nato pa vijuganje po južnem robu Barja nazaj proti bazi v Vintgarju. V teh vaseh rastejo nove hiše, ki niso ne kmečke, ne urbane, nekakšna samograditeljska skropucala, vsaka drugačna, nobena zapomnljiva. Z ograjenimi parcelami negovane trave se vrivajo med velike grunte z gnojnimi dvorišči. Cerkve, ki jih danes obiskujem kot kontrolne točke na svoji avanturi, stojijo na robovih naselij, kot da jim je malo nerodno.

Ob cesti sklonjena ženica pregleduje njivo krompirja, verjetno obira koloradske hrošče. Debele hlačne nogavice, krilo, jopica, satenasta naglavna ruta, zavezana pod vratom. (Zanimiv članek o naglavnih rutah.) Tradicionalna oprava, ki so jo nosile kmečke ženske, ko je stopila iz hiše v javnost. A moja stara mama iz Iške vasi, za katero se še spomnim, da se je tako oblačila, je umrla štirideset let nazaj. Nisem si mislil, da je ta dress code še vedno živ. In to na robu Barja, praktično v prestolnici.

Ko zajamem z žlico v termosko, sem poplačan za navsezgodnje jutranje kuhanje. Zelenjavno fižolova juha. Ravno nekje na pol malice sem, ko se zasliši veselo vriskanje prve skupine amfibijcev. V uri in pol, kolikor je minilo od štarta, niso našli poti, ki pelje do prve točke. No, vsaj na štart so se srečno vrnili. Anže še enkrat razloži taktiko in jih pošlje v drugo, enostavnejšo smer. Zdaj za hišo neodločno mencajo in čakajo, računajo name. Ne bom razlagal o jutranji zmedenosti, ko sploh nisem vedel, da se danes igramo iskanje točk.

Res nimamo kje zgrešiti. Štartamo pri Grabljicah, kjer so včasih lovili debla, ki jih je po strugi prinesla hudourniška Iška, in jih vozili na številne žage, ki jih je v dolini poganjala voda. Po označeni planinski poti gremo do Vrbice, pritoka Zale, in točno tam je stičišče štirih občin v eni točki, kar se celo v Sloveniji, ki ima občinskih mej res obilo, ne zgodi pogosto (še ena taka je na vrhu Storžiča). Zavijemo gor na Krvavo peč, od koder so — tako pravi legenda — prek pečin skočile mladenke, soočene z ugrabitvijo v turški harem.

Midva z Blažem vse naše punce varno pripeljeva tudi nazaj dol k Iški in vzdušje v ekipi je prešerno. Ves čas čebljanje. (Ne čudi me, da prvič niso našli poti.) Jaz sem bolj mrk. Skrbijo me pete, ki so se spet tako razbolele, da težko hodim. Bo od zdaj naprej vsak izlet tudi borba z bolečino?! Malo odleže, ko jih namočim v hladno vodo. Na štart se vračamo v slogu kanjoninga. Z dobro izbranim vijuganjem po strugi je voda večino čassa nekje do kolena. Dokler ne spodrsne, ko je mokra tudi rit. Včasih pa gre Blažu tudi čez glavo.

Kot najbolj turistična ekipa z osvojeno eno samo točko smo v cilju seveda prvi. Dobra stran tega je, da je izbira hrane in piva res pestra. Kmalu za nami pride Mitja, ki mu je uganka tako všeč, da jo prinese v cilj. Francija še ni, očitno muči svojo ekipo do zadnje osvojene točke. Še dva junaka sta nekje, ki sta današnjo nalogo vzela skrajno resno in amfibijski izziv jemljeta kot trening za AR nastop.

V cilju ju čaka žalostna novica. Ne samo, da smo večino dobre pite medtem pojedli. Na avtu, ki je parkiran pred domom, je nalepljeno obvestilo redarstva. Kako butasto se počutiš, ko na koncu dneva, po sto kilometrih kolesarjenja in teka, plačaš kazen za napačno parkiranje, ker se ti je zdelo dvesto metrov hoje od parkinga do štarta predaleč?