Dogodki,  Tek

Go4Trail

Solkan, 12. november 2022 — 28 km, 3 h 53’, 1640 vm

Da to ni več ista prireditev izvem šele po tem, ko se prijavim. Ni se spremenilo samo ime, temveč tudi organizator in da naj pričakujem zmešnjavo. Zdelo se mi je pretirano. Tu sem se imel vedno fajn. Kraški kamen, tek prek ostankov vojaških utrdb, plazenje skozi predor pod Sveto goro, vožnja z raftom prek Soče. Tek treh vrhov je eden izmed najbolj duhovitih trailov po katerih sem tekal, za povrh pa mi je koledarsko ustrezal kot del priprav na novo sezono. Moja se namreč začne zgodaj: z Burjo na šestega januarja.

No, na progi se kmalu izkaže, da so bile črnoglede napovedi še kar upravičene. Do zmešnjave pride že na koncu prvega kilometra. Oster ovinek v desno navzgor, na isti točki tudi razdruževanje poti, ne prav natančno postavljene rdeče in modre zastavice za dve različni progi naenkrat, … Veliko razlogov za dodatno označitev ali celo usmerjevalca. Pa je samo skromen trak, in še ta speljan tako, da marsikoga napoti v napačno smer. Še gpx sled z ambicioznim imenom datoteke go3vuradna.gpx kmalu izgubi moje zaupanje, saj marsikje kaže pot povsem drugje kot zastavice. V tolažbo mi je, ko pustolovec Janez v cilju prizna, da se je izgubil še večkrat, kot jaz.

Na nek način imam srečo, da se nisem izgubil s prvo skupino. Startal sem iz ozadja in med ogrevanjem počasi prehiteval. Kar dobro se počutim. Danes se ne rabim ozirati na buddyja, ker se njej za take kratke razdalje ne ljubi niti obuti copat. Kaj pa, če grem kar na polno?! Brez basanja s hrano na okrepnicah, brez selfijev z navijači in lulanja vsakih deset minut? 28 kilometrov res ni tako veliko. Tudi če se na sredi prekurim, se bom že nekako privlekel do cilja. Čisto me prevzame, ko prehitim Petra, saj pravijo, da je v dobri formi. S Svete gore navzdol tečem kot obseden.

Nekaj junakov prehitim še na strmi planinski poti na zadnji hrib. Vsakega ocenim, ali je morda v moji kategoriji. Samemu sebi se čudim, da me med tekmovanjem zagrabi takšno ambiciozno grebatorstvo po uvrstitvi. Štartna številka me čisto prevzame. Tik preden mišice počijo od napora, se teren končno malo položi v grebensko pot proti Sabotinu, meni še vedno strašljivo, zavito, skalnato, z razgledom mimo levega stopala v prepad vse dol do Soče. Prehitevam nedeljske izletnike, ki se prijazno umikajo in spoštljivo bodrijo. Pred menoj je le še spust v Solkan. Izgleda kot enostavevn ciljni šprint.

Ujameva se z Italijanom. Izgleda hitrejši od mene, pa sva se zelo verjetno znašla skupaj, ker se je pred tem tudi on izgubil. Priganjava razbolele noge prek razdrapane molatjere. Pade po tleh. Si v redu? Je, še kar, a ni najbolj srečen. Čez čas spet ujameva ritem. Za naslednjim ovinkom se spotaknem jaz. Preveč hitro gre, preveč razdrapano je, preveč so noge utrujene, da bi se ujel. Med letom mi uspe spustiti palice, sicer pa padem po tleh kot vreča krompirja. Tako boleče že dolgo nisem pristal. Za povrh mi vsak premik povzroči boleč krč v nogi. ‘Crampi, ja, crampi!’ se prav na hitro naučim nove italijanske besede, ko mi kamerad pomaga na noge.

Čas je na koncu kar dober. Morda bo medalja? Tekmovalna strast me še kar ne spusti. Eh, samo nehvaležno četrto mesto med seniorji. Za trenutek me razjezi, da bo na oder stopil nekdo, ki se hvali, da je tekel brez obvezne opreme, češ, saj od organizatorja ni pričakovati, da bi jo kontroliral. Naj v jadralskem slogu vložim protest? Ah, ne, samo v sramoto bi se spravil. Trail tekači verjetno ne vlagajo pritožb. Vsaj ne na južni strani Alp. No, vsekakor je jaz ne bom. Spijem pivo in se skuliram.
Sploh pa, na fb berem same pohvale prireditvi … Morda sem samo preveč dlakocepski pri ocenjevanju, v kakšno prireditev se pretopi denar moje štartnine.

To, da nama ni treba čakat razgasitve, ima tudi eno zelo dobro stran. Prej, kot se odpeljeva naprej, prej bom začel z regeneracijskim sprehodom. Ta vikend je ena zadnjih priložnosti za ogled Bienala v Benetkah.

%d bloggers like this: