Dogodki,  Razno

Novoletne zaobljube

Rusi niso nobena izjema, pravi Manca, učiteljica ruščine. Ob prehodu v novo koledarsko leto sprejemejo številne zaobljube: manj tobaka, manj alkohola, manj hrane. Pa več telovadbe, branja knjig in časa z družino. Kakšne pa so vaše novoletne zaobljube? Domača naloga me spravi v zadrego. Kaj naj si izmislim? Nikoli se ne ukvarjam z novoletnimi reštarti.

Potem me prešine: Kaj pa, če … pokličem vse prijatelje za rojstni dan!?

Kandidati za čestitke

To se mi je zdela odlična ideja. Najprej sem povezal imenik in koledar in ob datumih so se pokazala imena. Glej, glej, zanimivo, nabral sem kar nekaj datumov. Nato ugotovim, da veliko mojih facebook prijateljev javno deli svoje rojstne podatke in s tem so se odprla povsem nova obzorja. Seznam kandidatov za čestitke se je krepko podaljšal.

Ob tem se mi je malo kolcnilo, saj sem — to moram priznati — za telefoniranje velika lenoba. Pogovarjanje po telefonu štejem kot pretežno izgubljen čas. Povrh vsega me od mobilca, pritisnjenega ob uho, po nekaj minutah začne boleti glava. Zaradi tega sem si omislil slušalke. Zdaj me glava ne boli več od sevanja, ampak od smotanih žic, ki se zavozlajo vsakič, ko jih vlečem iz žepa.

Hepibirdej tujumuju

Začel sem sramežljivo. Je morda oseba, ki jo kličem, na pomembnem sestanku? Je ravnokar posvetila nekaj dragocenega časa otrokom? Bo zaradi mojega klica nekdo z avtom zapeljal s ceste? Kdaj je najbolj primerna ura? Koga poklicati prav na dan praznovanja in koga dan kasneje, da ga ne zmotim med pihanjem svečk na torti? In kako neumno se to sploh sliši: Zdravo! Nisva se slišala celo večnost, ampak danes ti želim vse najboljše. A?!

Pogovori so šli v redu in pridobival sem samozavest. Vse bolj ambiciozno sem širil kriterije za seznam. Še posebej so me privlačili ljudje, s katerimi se nisem slišal že desetletja. Kaj počno dandanes? Da sem jih našel, sem izkoristil vse, kar pametni telefon ponuja: mobilno omrežje, socialna omrežja, vse vrste govornih in video kanalov, … vsi smo priklopljeni, vse je povezano. Še šefico izpred dvajset let, upokojeno in brez profilov na spletu, sem našel v manj kot 24 urah.

Iskreni pogovori

Moj plan je bil preprost: iz pogovora izvleči dolg sproščen čvek. S časom sem razvil taktike, s katerimi sem pogovor z običajnih floskul o vremenu, zdravju in poslovni karieri speljal v intimnjše vode. O odnosih s starši, o otrocih, partnerjih. O strahovih in pogumnih odločitvah v življenjskih preizkušnjah, in o načrtih za prihodnost. Zakulisnem dogajanj, O življenju in smrti.

Včasih mi je uspelo bolje, včasih pa sploh ne. Nisem ujel pravega trenutka, pravega razpoloženja ali bil dovolj vztrajen. Včasih sem bil po nekaj urah govorjenja preprosto izžet. Sem pa pridobil nekaj kondicije. Nisem obupal ob prvem premoru, ampak sem navijal naprej. Dokaj kmalu sem potrdil stereotip o razliki med spoloma: ženske se zmožne veliko daljšega in bolj odkritega pogovora kot moški.

Magic

Covid in karantena sta seveda marsikaj spremenila. Ljudje so naenkrat manj komunicirali v živo in več prek komunikacijskih kanalov. Večina se je razveselila pogovora že samo zaradi dolgčasa osamitve. A kakor je po eni strani to olajšalo ogrevalni del, se je pogosto pogovor tudi v nadaljevanju vrteli okoli ene same teme, in če nama ni uspelo izstopiti iz tega mehurčka, me je premlevanje o zdravi pameti naše vlade in štetje mrtvih začelo kmalu dolgočasiti.

Stare simpatije, bivši sodelavci, direktorji in šefice, daljni sorodniki, prijatelji iz otroštva, sošolci. Obujanje spominov na različna obdobja življenja od najbolj divjih let odraščanja naprej. Če se je zgodil pravi medžik, se je v tistih nekaj desetih minutah povezanosti ustvarilo zaupanje in preskočila energija. Med intimni razmišljanji, nikoli povedanimi izpovedmi, ali pa starimi nekorektnimi obešenjaškimi štosi so se zgodili neponovljivi trenutki iskrenosti.

Statistika

Seveda me je zamikalo, da naredim analizo. Recimo o povezavi med spolom in dolžino pogovora. Ali o vsebini pogovora v povezavi z znamenjem zodiaka. Velik vzorec je dajal veliko možnosti. Vendar, … te številke bi zgrešile bistvo mojega celoletnega eksperimenta. Kar je ostalo, ni merljivo s številkami. Zato statistično le o dolžini: povprečen pogovor je trajal med četrt in pol ure, najboljše smo potegnili do cele ure, nekaj tudi debelo prek nje.

Povsem tehnično gledano se vsi pogovori niso zgodili točno na datum. Tudi ne nujno prek telefona. Saj se mi ni zdelo smiselno klicati tistih, s katerimi sem se ravnokar na dolgo pogovarjal ob kavi. Zato le okvirno: od 9. januarja 2020 do 8. januarja 2021 sem rojstni dan voščil okoli 360. ljudem. Skoraj vedno se je iz tega razvil pogovor in skoraj vedno smo končali z: ‘Res, dajmo se čimprej kaj videt!’

Terasa party

Tam okoli štiridesetega me je zagrabila nostalgija za mladostnimi zabavami in na eno sončno soboto sem priredil dan odprtih vrat za prijatelje. Izpadlo je kot polomija, vsaj zame, saj se je druženje sprevrglo v tekmovanje, kdo poje več ročno izdelanih raviolov, kar je pomenilo, da smo gostitelji večino časa preživeli za štedilnikom. Od druženja, ki sem ga pričakoval, sem užil le nekaj površnih stikov.

Kljub temu sem na ta isti koledarski dan odpiral vrata še naslednjih petnajst let. Menil sem, da se bo zabava razvila, če bo le kritična masa ljudi dovolj velika. Vsako leto sem seznam vabljenih razširil, vse do številke 60, in še sreča, da nikoli niso vsi tudi prišli. Pomagalo pa ni. Kot gostitelj imaš malo priložnosti za druženje in na koncu večera sem ostajal prazen. Lahko odkrito priznam: letošnje karantensko stanje mi je prišlo kot naročeno, da sem tradicijo elegantno prekinil.

Krivi so Rusi

Pravijo, da se bo življenje po letu 2020 spremenilo, za vedno. Da se je zgodil nekakšen reset in da se bomo od zdaj naprej družili drugače. Manj množično in brezskrbno, bolj usmerjeno in izbirčno. Kar se mene tiče, je to povsem okej. Trud, ki sem ga vložil v tristopetdeset praznovanj rojstnih dni, mi prinesel veliko več zadovoljstva, kot enkratna bučna rojstnodnevna zabava. Da se je to zgodilo ravno na leto covid karantene, pa je zgolj zanimiv slučaj. Kriva je pravzaprav Manca. Oziroma Rusi. Itak.

Danes ima rojstni dan moj sin. Ni mi ga treba klicat po telefonu, ker je na dosegu roke, pod isto streho. Tudi midva imava pogosto iskrene pogovore. Ko mu zaupam, da mi gredo razvlečene obleke na mojem divanu po enem tednu že precej na živce, mi iskreno odvrne, naj se grem solit.

Fotografije so iz revije Prostočasnik in kuharske knjige Reč’ Torta!

En komentar

  • mojchka

    😀
    Vse jasno.
    Po začetnem presenečenju in začudenju je človek lahko samo iskreno vesel!
    Hvala še enkrat.
    Tudi Manci.
    Pa vse najboljše sinu.
    Ga ne bom poklicala 😉

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

%d bloggers like this: