Vrtoglavica II.

Kamniške alpe, 5. in 6. september 2020 — 20 h, 30 km, 3700 vm

Petinosemdeset ali stoštirinajst? Rdeča ali roza prijavnica za Savinja Trail? Kolebam med dvema dolgima razdaljama, čeprav je moja tekaška forma praktično nična (niti na Rožnik se mi več ne da). Malo se čutim dolžnega, da pridem, ker je Celje moj rojstni kraj. In trail dogodkov letos res ni obilo. Torej, na koliko ur trpljenja naj se prijavim?
Takrat pokliče Anže in pove, da grem čez vikend plezat v Kamniške alpe.

Pot v Repov kot iščemo z lučkami na glavi, zdani se šele pri koritih. Sanjska plaža za kampiranje v dvoje, pravi Tone. Preizkus, ali je bejba iz pravega testa za resne avanture. A dvomim, da je kakšno res tudi pripeljal sem. Po tej isti poti sva šla tudi takrat, a mi v spominu ni ostala kot tako zelo težka. Morda zaradi težkih gojzarjev, ki jih imam danes na nogah. S Staničevega vrha izjemen razgled vse do Snežnika in še dlje. Okoli riti si nataknemo plezalne pasove in vstopimo v Zeleniške špice.

Naravnost, postrani, ritensko, po vseh štirih, … ko se znajdem pred zagonetko na poti, uporabim katerokoli tehniko, ki mi pride na misel, da je le čim bolj ziheraška. Ta moj strah pred višino. Norčujem se, da je pravzaprav strah pred globino. A edino, kar pomaga, je fokus. Preprijem, prestop, prestop, preprijem. Tolaži me zbranost mojih treh kameradov — tudi njim pot ni lahka in enostavna. Ves čas je vsaj eden pred in eden za mano. Potrpežljivo me čakajo in svetujejo glede zanesljivih oprimkov. S špice na špico moj strah popušča svoj prijem.

V devetdesetih letih je bilo modno viset z Rimskega zidu. Tudi jaz sem si omislil pas in plezalke. Mare je rekel, da je to za sisije in me je peljal dvakrat v Turnc, potem pa kar naravnost gor v neko steno v Kamniških. V enem popoldnevu sem doživel varovanje na zarjavelih klinih, abzajlanje prek previsne stene na prekratki vrvi (brez vozla na koncu), zafecljani prusek in guganje do oprimka. Takrat sem zaključil svojo free climbersko kariero in se znebil vse opreme.

Z zadnje špice moramo po vrvi. Anže, Franci in Mitja pripravljajo štant okoli nekega vozla razcefranih štrikov, a se ne vtikam, ker jim zaupam. Poskočim pa, ko jih slišim, kako me bodo spustili prek stene. Ja pa jade! Zvezana salama pa ne bom! Seveda se mi tresejo roke, ko se odrinem nad prepad … Ta občutek, da držiš življenje sam v svojih rokah. Prijazno vzpodbujanje mi mehča zakrčene mišice in roka počasi spusti, mic po mic se začnem spuščati in na pol poti že uživam. Yeah! Let’s do it again! Trideset let kasneje sem prežvečil tisto izkušnjo.

Mihelič piše, da si je treba za pot prek Zeleniških špic vzeti čas in mi smo si ga— šest ur. Mene raznaša od ponosa. Ob poti pod Srebrnim sedlom malica starejši par. Kakšna je bila pot tam čez?. Zravnam se, dvignem ramena, napnem prsa in važno izjavim: Kar lepa dvojka, mestoma trojka. (Najbrž. Tako so mi rekli.) S čelado, plezalnim pasom, kompletom in čisto pravimi gojazarji na nogah odigram dovolj prepričljivo, da se mož in žena spogledata: To bi šlo.

Na dolgočasni poti pod Planjavo do Kamniškega sedla se razbolijo pete. Ta težava me vedno bolj skrbi. Hodim k najboljšim mojstrom za uglaševanje telesa, pa tudi pri njijh ne najdem prave rešitve. Svetujejo mi, naj telesne aktivnosti prilagodim letom. Ni odgovor, ki ga iščem. Spomni me na stari štos: Ali bom res dlje živel? vpraša moški, ko mu zdravnik prepove alkohol, ženske in cigarete. Verjetno ne. Se vam bo pa življenje vleklo.

Na Kamniškem sedlu v nas butne planinska realnost, vikend izletniki ob dobro založenem planinskem domu. Vihamo nos, a vseeno izprosim počitek z malico. Z joto proslavim mini zmago nad strahom pred planinami. Potrebujem nekaj tople tolažbe v trebuhu. Na drugi strani namreč spet nadenemo plezalne pasove in Brano napademo kar naravnost, prek Šije.

Franci že vleče iz žepa plonk ceglc z opisi, kako se prebiti prek preprek, kot so: poč, škrbina, žleb, grapa, platka, zajeda. Ne trudim se, da bi vse razumel. Prepustim se vodenju od oprimka do oprimka. Na kakšnem mestu mi pogum leze v hlače in ko vidim Francija, kako nad prepadom leze okoli skale, me stisne do konca. Nič se ne pritožim, ko mi na naslednjem nerodnem vstopu spustijo vrv za varovanje.

Ta bivak je zame najlepši objekt v Slovenskih gorah. Že na fotografijah izgleda super seksi, v živo pa še vse bolje. Zaradi privlačnosti ni popularen samo med planinci, pristal je tudi na turističnih must see seznamih. Željo, da to noč prespimo v bivaku, delimo z nekaj deset ljudmi. Štirinajst se nas stisne pod streho, ostali na tak ali drugačen način bivakirajo v okolici. Kasneje ugotovim, da so bili tisti zunaj na boljšem.

Slovenci smo mojstri privatizacijie javnih dobrin. V vsakem od nas je vsaj malo Igorja Bavčarja. Jutranje brisače na plaži, gajbice na parkirnih mestih, … Zdaj sem doživel še bivak različico z razprostrtimi spalkami po ležiščih. Ker so lastniki spalk še na izletu, z Anžetom anulirava eno rezervacijo in se stisneva na šestdeset centimetrov široko ležišče. Boki na trdem ležišču bolijo za umret, z vsakim obratom zbudiva en drugega. Nič ne spiva, čeprav eden drugemu moliva smrdeče noge pred nos.

Sprijaznim se, da spanja ne bo in se že pred tretjo pripravim za odhod. Fantom pustim mafine za zajtrk na polici. Praznovanje sem si sicer zamislil bolj spektakularno: zvečer šampanjec, zjutraj mafine s toplim kakavom. A vse ni šlo v nahrbtnik, ki je že tako poln in težak, da sem ga komaj prinesel gor. Naslednjič zložim v Anžetovega — njemu je itak vseeno, koliko nosi po hribih.

Nad podi se dviga gora, oblita z mesečino. Nebeško lepa noč je, topla in spokojna. Luni navkljub je nebo prekrito z zvezdami. Noč za romantično spanje pod zvezdami. Za tiste srečne fante, katerih punce ne vprašajo najprej ‘Kopalnico ima?’

Markacije mi v temi prijazno pomežiknejo nazaj, če jih le dovolj dolgo iščem. Nikamor se mi ne mudi. Previdno stopam po klinih. Včerajšnja izkušnja Zeleniških špic mi je pregnala strah, spoštovanje pa je ostalo. Kjer je pot enostavna, se pogovorjam s kozorogi, ki me radovedno opazujejo s svojimi svetlečimi očmi, in z Luno, ki ji zadnje čase dela družbo sam Mars. Uživam.

Na vrhu se oblečem in stisnem v klobčič. Prebujanje novega dneva spremljata veter in goste oblake, valeče se prek grebenov. Meglice prekrijejo luči mest v dolini kot z mlečnim steklom, iz katerega štrlijo griči z osvetljenimi cerkvami. Še štirje mladinci zraven mene na vrhu čakajo sončni vzhod in vsi neprestano pritiskamo na sprožilce. Obredno pojem rojstnodnevni mafin in ostanke Bejbikinega kolača.

Spomnim se zgodbe o fantu, ki je očeta kraljične prepričal s svojo pametjo. Med tem, ko so vsi kandidati za ženina napeto gledali proti horizontu na vzhodu, se je on obrnil in prvi jutranji sončni žarek zagledal na gori za hrbtom. Tudi jaz danes bolj kot žarečo kroglo, ki se dviguje izza oblakov, občudujem prelivanje barv na Grintovcu, najvišjem vrhu v Kamniških. Izgleda blizu in danes preprosto moram še tja gor. Že zaradi štemplja za mojo novo planinsko knjižico.

A v gorah ni nič prav zares blizu. Ne zberem dovolj poguma, da bi šel sam po grebenu do Grintovca. Spustim se na Velike pode in nato dvignem nazaj na Mlinarsko sedlo. Ogledujem si Dolgi hrbet še z druge strani in mi je žal, da nisem vsaj poizkusil. Ampak … naj ostane za seme. V Kamniške še pridem. Dohiti me en mladinec, ki me očitno ne bo čakal. Na glavo si dam čelado, za vsak slučaj, če bo kaj odletelo izpod njegovih podplatov.

Med potjo sem izgubil žakelj s priboljški, zato nisem le naveličan, ampak tudi že malo lačen. Spust z vrha Grintovca do Cojzove koče na Kokrškem sedlu se mi vleče, pa vendar pridem do koče zgodaj, skoraj prezgodaj za kosilo. Z nekaj potrpežljivosti in vztrajnosti pri gospej za pultom — v planinskih kočah res najdeš vse vrste posebnežev — dobim krožnik ajdove juhe. Odlična je.

Čez sedlo piha zoprn veter. Sedim v koči in čakam svoje kamerade. Signal je prešibak za fejsbuk ali spremljanje Toura. Kratkočasim se z opazovanjem obiskovalcev koče. Gospe čakajo može, da se vrnejo z gore, mladinci žvečijo sendviče iz nahrbtnika, dekleta sprehajajo dolge noge v vročih hlačkah, mladeniči se hvalijo z botoksiranimi žnablji.

Vremenska napoved za popoldne je slaba in koča se po kosilu kmalu izprazni. Mir moti le goveja muzika iz kuhinje, ob kateri pripeva kuharica. Zatopim se v knjigo s police: Neznani junak. Čisto me potegne vase. Že dolgo nisem v enem kosu prebral toliko strani. Malo pa vmes tudi kinkam.

Danes imam rojstni dan. Petnajst let sem ta dan na terasi gostil prijatelje, letos pa je žurko odpihnil virus in namesto od alkohola se mi je v glavi vrtelo od pogledov v globino. Dobra menjava. In to marsikdo že ve. Tudi Janša pelje Kurza raje v planine kot na žurko.