Dogodki,  Izleti,  Planine,  Smučanje,  Tek

Črni mož, bela smrt

Kdo se boji Črnega moža?

Potek igre je preprost: na znak stečemo na drugo stran polja. Pri tem se izogibamo Črnemu možu, ki teče nam nasproti in nas lovi. Z dotikom nas spremeni v svoje služabnike in priključi svoji ekipi lovcev. Z vsakim preletom so lovci številčnejši in beg pred njimi težavnejši. Igro podaljšuje le to, da so najprej ujeti tisti najbolj nespretni in neodločni, ki tudi kot lovci niso najbolj uspešni. A prej kot slej številčnost v bitki prevaga v korist lovcev in tudi najbolj spretnim svobodnjakom zmanjka možnosti za prosto gibanje.

Zanimivo pri tej igri je naslednje: zmaga, kdor je ujet zadnji. In za nagrado postane — Črni mož. Otroci se igre igrajo, ker so dinamične, zanimive, ker omogočajo pristno druženje. Smisla in naukov, ki se jih pri igrah naučimo, se zavemo šele kasneje. Recimo dejstva, da je povsem vseeno, ali se Črnemu možu poskušaš skriti ob robu igrišča, ali pa pogumno tečeš nevarnosti nasproti in se mu izmakneš v zadnjem trenutku. Ne glede na taktiko izogibanja te Črni mož prej ali slej ujame. Zares zmagajo le tisti, ki v času igre najbolj uživajo.

Slovenska planinska pot v 1 dnevu

Amfibija trail adventures, 28. september 2019 — 22 km, 2100 vm, 6 h 15’

O igri Kdo se boji Črnega moža razmišljam, ko se vzpenjam po strmem grebenu nad Tržičem čez Mizice. Neverjetno se zdi, da je v trenutku, ko sem parkiral in odprl vrata avtomobila, prenehalo deževati. Pol ure prej je še zlivalo z neba tako močno, da sem v strahu pred utopitvijo izjemoma pustil fotoaparat doma. Bil sem pripravljen, da me bo dež pral ves dan, a namesto tega sem prejel nagrado za pogum: ko pridem do Kriške gore, se skozi koprenast oblak že kaže bledikavo sonce.

Razgleda pa ni kaj dosti: povsod okoli mene megla. Pogled v smer Julijcev potrdi napoved za hribe, ki je tako slaba, da je Anže preklical prireditev Slovenske planinske poti v enem dnevu, saj padavine ogrožajo varnost hoje po planinah. Jaz sem nekam ven preprosto moral iti zaradi planiranega treninga. V sveže napadel sneg ni pametno riniti, a nekaj deževnega žmohta me ne bo raztopilo. Izberem odsek Poti, ki je blizu, ne previsok in ne preveč tehničen. Razprem zemljevid in bolj kot ne na slepo pritisnem prst na rdečo črto Slovenske planinske poti: Storžič naj bo.

Zvitorepka

Ta ni nič več zvita! Poglej, kako je stegnjena! Ho-ho-ho! se krohotajo lovci ob svoji koči na sedlu Poljana. Že navsezgodaj glasno in veseljaško proslavljajo svoj ulov. Z žleba koče visi truplo lisice, ki se je čez noč ujela v nastavljeno past. Na živce jim je šla, ker je že več dni brskala okoli hiše. Res prava trofeja, si mislim sam pri sebi, in odklonim ponujeno žganje. Po velikosti sodeč je bila lisička še mlada. Radovedna in premalo izkušena v taktiki izogibanja ni imela proti lovcem prav nobenih šans.

Vrh v megli

Od običajne gorniške opreme nosim le volnene nogavice. Vse ostalo je prilagojeno manjši teži. Tekaški copati namesto gojzarjev, lajkra namesto žameta in flanele. Frutabela in voda namesto kruha, zaseke in termoske s kavo. Potepam se najraje sam, brez četice klepetavih kameradov. Sprva mi je bilo zaradi začudenih pogledov ob srečanjih na planinskih poteh malo nerodno, potem pa sem se nelagodja znebil. Pač, sori, malo sem zašel, trail je kar naenkrat zavil v planine …
So pa trenutki, ko se znajdem v kočljivem položaju in takrat me obešenjaštvo mine.

Vrh Storžiča je v gosti megli. Križ na vrhu še nekako najdem, a skrb zbuja sled na uri, ki me vodi onkraj njega, saj tam poti ni videti. Šele ko se pretipam skozi belino nekaj metrov naprej, zagledam oznako poti: puščica kaže navzdol, med gladke strme stene, zavarovane z jeklenico. Srce mi pade v gate. Kaj pa zdaj?!
Scena je filmska. Meglena belina briše robove vidnega in daje občutek neskončnega prostora. Glavni junak se naslanja na križ in zbira pogum za odločitev. Najprej po načrtovani poti ali ritensko nazaj, od koder sem prišel?

V takih trenutkih mi vsakič znova kljuva v glavi: Zapomni si ta trenutek tesnobe in strahu! Vprašaj ga za nasvet, ko boš naslednjič načrtoval pot. Saj bi lahko hodil na Šmarno goro kot večina normalnih rekreativnih obsedencev!
A te prestrašene misli izpuhtijo že petdeset metrov niže, ko se spustim pod rob megle in se odpre pogled na Škarjev rob, prek katerega kipijo meglice. Kakšne lepote ustvarja narava! Sončni vzhodi na Šmarni gori!? Eh, dolgčas, to je kot skrivanje ob robu igriššča.

S spustom z gore moja pot postaja vse bolj enostavna in udobna. Gobova juha v Domu prežene zadnje ostanke premraženosti in me naredi zaspanega. Bolečine otrdelih nog in dolgočas na spustu čez Grahovše nazaj proti avtu preganjajo vtisi z grebena tam gori. Uspešno opravljena preizkušnja je napolnila dušo in še za eno mini stopničko dvignila mojo planinsko samozavest.

Storžič na višinski torek

Storžič, 25 maj 2016 — 3h 15’, 10 km, 1475 vm

Šele kasneje, ob pregledu fotografij se spomnim, da sem na Storžiču bil že enkrat prej. Čisto navaden višinski torek, ko se sredi popoldneva na hitro pokličemo in dogovorimo za skupni trening na terenu s povdarkom na gor. Kot tekaški začetnik nisem kaj dosti spraševal, samo prisedel sem v avto. Štart ob petih popoldne na dolg pozno majski dan se mi ni zdel nič nenavadnega. Me je pa presenetila informacija na vrhu pri križu — namreč, da smo na dva tisoč sto in nekaj metrov visokem Storžiču.

Takrat vrh sicer ni bil v megli, je pa jasno, zakaj mi je na ta izlet ostal bolj kot ne meglen spomin. Vsega skupaj dobre tri ure smo rabili od avta do vrha in nazaj. Ne vem, kaj sta si takrat mislila o tem rezultatu moja tekaška kamerada, a zdaj se zavedam, da sem bil takrat v ferdamano dobri kondiciji.

Razgled s Tolstega vrha

Tolsti vrh, 16. februar 2021 — 5h 15’, 13 km, 923 vm

Iki pravi, da je zanj Storžič ena najlepših slovenskih gora. Lahko mu samo pritrdim. Ko ga danes gledam z zahodne strani, me spominja na idealizirano goro, ki jo upodabljajo na špici filmskega distributerja Paramount Pictures. Kar vidim zvezdice, kako se pripeljejo prek Poljan in naredijo krono okoli napisa. Krasen razgled. Če nič drugega, se je splačalo pešačit sem na Tolsti vrh zaradi tega pogleda. Saj od smučanja danes ne bomo imeli veliko, kajti Tolsti vrh se izkaže kot povsem neprimeren hrib. Tolažimo se z možnostjo, da smo morda prvi, ki smo sem gor prinesli smuči.

Bele zaplate na sosdenjem Storžiču izgledajo nekaj povsem drugega. Kar vabijo, da bi čeznje zarezal lepe kristjanije. A to je prepovedan sadež. Celo jaz, ki sem v turnem smučanju popoln začetnik, vem, da je Storžič nevaren. Da se ga varno smuča le pozno spomladi, ko se zadnje zaplate snega naveličajo siliti po bregu navzdol in vdano čakajo, da jih zliže toplota sončnih žarkov. V opozorilo služi spomin na velikonočni ponedeljek leta 1937, ko je plaz s Storžiča z enim potegom pobral 9 življenj in se zapisal v zgodovino kot eden najbolj črnih dni v Slovenskih gorah.

Bela smrt

Le tri dni pred našim osvajanjem Tolstega vrha je snežni plaz v Kramarjevem grabnu pod Storžičem zasul življenja treh alpinistov. Nesreča ni bila posledica nevednosti ali neumnosti. Bili so izkušeni alpinisti, celo aktivni člani slovenske gorske reševalne službe. Najbrž ni dvoma, da so se zavedali zahtevnih razmer, nevarnosti in možnih dogodkov. Očitno pa za njih taktika skrivanja ob robu igrišča v igri z naravo ni prišla v poštev.

Kljub temu se je poročanje medijev in komentiranje strokovnjakov odvijalo po običajnem scenariju: na tapeti smo se spet znašli običajni ljudje, rekreativci, ki v gore hodimo preveč množično, preveč lahkomiselno, nepripravljeni, neopremljeni in nezadostno poučeni. Vsaj gorniška stroka bi se lahko malo ugriznila v jezik, saj je izpadla podobno nespodobno kot člani Vlade, ki državljanom odrejajo ukrepe za zajezitev okužb, sami pa jih ne spoštujejo.

Redko kdo je zbral pogum in govoril o pravih vzrokih te nesreče. Da je to pač davek pionirjev, ki z zapikom zastavice v neodkrito širijo meje človekovega bivanja. Raziskovalcev, ki namesto nas, sprehajalcev po varnih utrjenih poteh, zapuščajo cono udobja in se k nam vračajo z zgodbami. Ali povsem uporabnimi podatki. Brez njih ne bi nikoli izvedeli že tega, na primer, kako visok je najvišji hrib planeta. Pot tja gor ni nikoli tako varna, da ne bi vsebovala vsaj nekaj tveganja, da te prekrije snežna bela smrt.

(Od tu naprej sledi debata o vrednotah, psihi in kompleksih, o odgovornosti človeka do sebe, družine in družbe, o smislu življenja nasploh. Neskončna debata torej, ki se ne more končati drugače kot s številko 42 in brisačo okoli vratu.)

Črni mož pa se samo smeji. Naj ubiramo taktiko neodločnega skrivanja ob robu ali izzivalnega soočanja z nevarnostjo, na koncu igre vsi končamo v istem taboru.