Select Page

Najlepši in najtežji mali maraton, 31. marec 2018  ⎯  21 km, 1230 vm, 3h 12′

Vsak moj tek na Puštalskem maratonu do sedaj je imel neko rdečo nit. Tokrat je blatna. Razmočena steza je bila napovedana, na to sem bil pripravljen. Bolj me je mučilo druge vrste blato, tisto, ki se je odločilo prav počasi in v velikih količinah lesti iz mene. Pa ne, da ne bi bil za to povsem sam kriv.

Moja požrešnost na večer prej je bila veličastna. Pakec naredi petdesetko v Harfi in hrana je seveda izvrstna. Tekaško sprejemljivim makaronom sem se izogibal, lovil sem predvsem ribo, fileje kovača in koščke surove tune. Za povrh pa tortice, vse zalito z vinom. Šele proti jutru sem prešel na špricerje, ker smo tudi plesali in sem rabil nekaj nevtralne hidracije.

20180331-Najnaj21-DSCF4090.jpg

V glavnem – naslednji dan je moralo vse to ven. Peristaltika ima svoj ritem in ta se danes nikakor ni ujel z mojimi načrti za tek. Zjutraj je odletel le en čepek, tik pred štartom pa čisto malo večji napovednik. Šele na sredi tekme je vlak pripeljal na končno postajo in hotel raztovorit pod nujno.

Še dobro, da imajo v planinskih kočah latrine zunaj. Nobenemu drugemu ni padlo na pamet, da bi šel izgubljat čas na sekret, zato sem lahko v miru tudi počedil za seboj vse vrste blata in krvi. Olajšan sem šel potem nazaj do mize s hrano in se spet malo napolnil: šunka, pirhi, hren in potica. Njami, njami! Nepoboljšljiv sem.

Od tam naprej je šlo vse lažje. Začel sem uživati v razgledih in se jezil nase, da s seboj nisem vzel fotoaparata, ker je bil napovedan dež, zdaj pa le tu in tam kdaj pade kakšna kaplja. Pravzaprav je vreme za tek idealno. Trasa tudi. Že kot otrok sem rad tacal po blatu, po blatni drči z Osolnika se odpeljem dol tudi malo po riti.

Bogo naredi izjemno zabaven posnetek.

Po pit stopu dohitim Tomaža, mojega tekaškega vzornika. Ker je deset let starejši in še vedno teče traile in razmišlja o triatlonu. Skupaj sva tekla že en peklensko vroč Bovški outdoor. Erota do cilja ne ujamem. Kljub temu, da ves čas govori, je danes zame prehiter. Na začetku sem komaj pobegnil njegovemu razlaganju o block chainih.

20180331-Najnaj21-DSCF4095.jpg

Že na štartu pristopi znan obraz. Težko si zapomnim imena, ampak Jana je pristala v tistem specialnem predalčku spomina za posebne dogodke. To je tista punca, ki mi je avgusta lani na vrhu Rodice ponudila svoj burek, čeprav je šla ona še cel krog okoli Bohinjskega jezera, jaz pa samo še navzdol v Knežo.

Letos potrebujem do cilja skoraj tričetrt ure več kot prejšnja leta. (Samo Rugelj mi je že skoraj dihal za ovratnik.) Ne, nočno popivanje in prenažiranje ne izboljša tekaškega performansa. Vsaj na podelitev mi ni treba čakat. Zunaj ni kaj počet, takoj po tem, ko pridem v cilj, se vlije dež.

Trikrat piknem v Erotovo pašto, ki je letos veliko boljša kot lani in potem greva domov.

 

 

%d bloggers like this: