Latvijska 2D ultra

Cesis Eco Trail, 3. avgust 2019 — 80 km, 1500 vm, 10 h 45′

Pod Alpami zivis?! se Martinču zasvetijo oci. Edino, kar ga moti v Latviji, pravi, je ta neskončna ravnica do obzorja. Rad bi treniral za resne traile, pa preprosto ni priloznosti. V celem koledarskem letu sta v Latviji le dva teka z Itra tockami. O kaksnem Mont Blancu ne sanja, tocke zbira le zato, da se z njimi hvali prijateljem. Opazujem to pesnisko duso, kako med tekom širi roke in boza visoke trave. Zazelim mu prizanesljive krce in ga spustim naprej.

Moj tempo na zacetku je ogrevalni, kot vedno. Pogosto se ustavljam, da ujamem kak lep prizor ob soncnem vzhodu. Ravno toliko pazim, da ne ostanem sam povsem na repu. Čeprav me ni strah, da bi se izgubil — proga je odlično označena. Z lahkoto lovim svojo skupino. Pozna se tem ravninskim ljudem nenavajenost na breg. Ko se pot le malo nagne navzgor, zacno globoko dihati in korak se jim ustavi.

Za rokav me pocuka fant in se predstavi kot Olle, organizator teka pri Talinu čez štirinajst dni. Spoznala sva se prek mejla. Koliko časa misliš, da bo trajala ta heavy metal trail zabava? Nima pojma, cel vikend gotovo, za vsak slucaj je vzel dopust v ponedeljek. Prva izvedba, pa bodo nastopili vsi aktualni rekorderji dolžinskega teka v Estoniji: na 8, na 12, na 24, na 48 ur. Če jim bo glasba všeč, se bodo dajali do nezavesti, dobesedno.

Mimo pride Martinč. Predstavim ju. Se vidva razumeta med seboj? Nikakor. Latvijci in Litovci malo, Estonci so iz povsem druge zgodbe. V šoli se ucijo anglescine in ruscine, sosedskih jezikov pa ne. Vsi baltski jeziki so tako zelo posebni, da je ucenje drugih jezikov tezko. Kaj pa, če so jezikovne meje v tej nižavi ustvarili ravno zaradi odsotnosti naravnih meja?

Že v prvi uri nas pot zapelje v potok. Ne enkrat, nestetokrat, po dolgem in pocez. Najbrž je to dobra ideja za poletni tek, a ne v letosnjem avgustu, ko se dnevi zacnejo s temperaturami pod desetimi stopinjami. Po vodi brodimo do gleznjev in do kolen in komaj uspem segreti nogavice po eni okljuki, ze zajemam svezo vodo v naslednji. Vmes nas pot vodi strmo gor v gosto zarasceno nabrezino, kjer mokro volno obogatim še z gozdnim humusom.

Pot je nekaksna kombinacija trailov prek Pohorja in medvedovih stopinj na Kocevskem. Gosto zarascen gozd, podrta drevesa, mocvirni predeli, blato. Do vratu visoke trave in roze in plevel. Ce bi bil alergicen na ambrozijo, bi me pobralo. Cez polja te rumene nevsecnosti so nam pokosili le toliko, da se vidi sled, prebiti skozi rastline pa se je potrebno z rokami. Opazim zanimivost: vsak drugi tekac ima na nogah inovejtke. Ocitno se dobro pocutijo v blatu, mokrih skalah in spolzkih koreninah.

Nasa pot ves cas vijuga levo desno in gori doli. Oberemo vsak gric in spustimo se v vsak jarek. Nekje moramo nabrati teh tisoc in pol visincev, ki dajejo teku Itra tocke. Ravnih makadamskih delov je malo, vecji del trase je mehka pot po gozdu, skaknje prek blata in plazenje med podrtim drevjem. Kasneje slisim pripombe, da je bilo malo priloznosti za hiter tek. Meni je ravno to vsec. Proti koncu dohitevam in prehitevam tekace sključenih ram in spačenih obrazov. Ocitno je tale polovicka res ultimativna preizkusnja za te ravninske kraje.

Nic kaj dosti ne kalkuliram in na poti do zadnje vmesne okrepnice mi zmanjka vode. Ura brez osvezilnega pozirka se vlece in ker se mi je zgodilo prvic, iz tega naredim v glavi celo dramo. Od vsega hudega se mi že malo blede. Potem se končno pojavi, kot oaza sredi puscave, s prijaznimi angeli, ki me postrežejo kakor kralja. Sedim v naslanjaču in kimam: da, še en kroznik juhe, s kruhom, seveda. V meh samo vodo, hvala. Juha mi tekne zelo, že ves dan jem samo kruh, olive, slan paradiznik in kisle kumarice. Kar sedel bi in se basal, pa se od nekod zbudi tekmovalnost in me dvigne iz stola, češ, sedaj je priloznost, da naredis razliko z ostalimi tekaci, ki so na postaji.

Se zadnji cikcaki prek podezelja Cesisa, pa zavoj v park in slikanje cedne neveste v svecani opravi. Latvija nima tako energičnih komentatorjev kot Italija in od vsega razumem le svoje ime, a na ciljni rampi vseeno poskusim skočiti v zrak za kamermana. Ne prav posrečeno, a kaj bi zdaj to. Nastavim vrat, da mi nanj obesijo spominsko medaljo za v zbirko trofej.

Dvojna porcija pesine juhe me potolazi, ležanje vznak pod zlatolistnim kostanjem še malo podaljša evforijo zaključenega teka. Ni bilo slabo. Če bi obstajala kategorija starcev nad petdeset, bi Amfibija spet stala na stopničkah. Daleč od tega, da bi bilo pomembno, je pa dober izgovor: za nagrado peljem celo družino na tortice v lokalno slaščičarno.

En komentar Dodaj komentar

  1. Ervin Lemark pravi:

    Bravo, svaka čast. Jaz se pa sprašujem, kje se potepaš(te) :)))

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja