Select Page

Brtonigla Adventure trek − Ultra, 17. februar 2018 (DNF)  —  49 km, 7h 52′, 1325 vm  —  Fotolog

Ta vikend bi lahko šel na Osem ur Slivnice, ki jo tekači cenijo kot odlično organizirano in s hrano obilno založeno prireditev. Zelo dobra za tekaški trening: ko v prvem vzponu razvozlaš najkrajšo pot do vrha, vse nadaljne samo ponavljaš, dokler zdržiš. Lahko bi mu rekli tekaški No-brainer trail.

No, tak hrčkov tek ni ravno moj slog. Raje se odpravim še naprej, v Istro. Brtoniglin Adventure trek je nekaj povsem drugega.

Brtonigla

Orientacijski tek

Organizacija orientacijskega teka je dokaj enostavna. Med štartom in ciljem postaviš nekaj kontrolnih točk in pri tem paziš, da med seboj niso povezane z enostavnimi potmi. Tekači si potem razbijajo glavo z dilemo ali je bolje hitreje teči po cik-cak poti ali pa se zagnati v bodičasto grmovje in se preriniti po bližnjici.

Karte, ki se uporabljajo na orientacijskih tekih, so posebne. Bogato so opremljene s oznakimi topografskih značilnosti v naravi. Žal je orientacijski tek v zatonu, s tem pa pada tudi kvaliteta kart. Deset minut pred štartom dobimo v roke print DTK 25. Za ilustracijo: v tem merilu je 250 metrov narave je stlačeno v 1 centimeter risbe. Rabil bi lupo, pa še očal nimam.

20180217-Kućibreg-DSCF1637.jpg

Vijuganje do štarta

Nekaj orientacijske telovadbe sem imel že dan prej, ko me je garmina vabila nekam globoko v Istro, jaz pa sem samozavestno zavil z avtoceste, kjer je v Brtoniglo (pravilno) pokazala tabla. Kasneje, ko sva nadaljevala proti Špini, me iz užaljenosti ni peljala na obvoz, ampak po gradbišču obalne ceste. In še nekaj mikro orientacije v tuji hiši : vklop glavne varovalke, odpiranje ventila za vodo, iskanje drvic za prižiganje ognja.

Zjutraj zgolj po sreči ujamem bus, ker mi djevojka na zadrugi ob predaji številke napove napačno uro. Vožnja z busom ne traja dolgo, je pa zabavno, ko ugotovimo, da nas je šofer odložil v napačnem kraju. Ko končno pridemo v Kučibreg, nam Senad razdeli karte in nas začne v petnajst sekundnih presledkih pošiljati na progo.

20180217-Grguri-DSCF1682.jpg

Nagon

Po štartu zavijem v isto smer kot vsi pred menoj. Ko se skupina pred mano razcepi, sledim fantom, ki izgledajo močnejši in hitrejši. Ko jih izgubim izpred oči, sledim odtisom njihovih tekaških copat v snegu in blatu. Vsake toliko s pogledom na hitro ošinem na karto, a s tem ne izgubljam veliko časa. Po pol ure samozavestnega teka mi nasproti priteče eden tistih, ki sem ga imel za favorita. Napačna smer, pravi, preveč zahodno gre.

Še vedno se mi ne oglasijo zvonci za alarm. Namesto, da bi šel za njim, si umišljam, da bom našel bližnjico in po prvi poti zavijem gor v hrib. Sledi je vedno manj, blata pa vedno več. Kmalu se znajdem v neprehodnem grmičevju. Seveda nimam pojma, kje sem, niti razgled z vrha mi ne pomaga. Končno se odločim za razmislek in iskanje boljše taktike. Čas razmisleka izkoristim še za raztovor odvečnega materiala v počepu.

20180217-Gurla-DSCF1734.jpg

Racio

Do sedaj sem se prepustil nagonu in vrzeli v logičnosti – pot, po kateri sem šel, ni zavijala tako, kot bi po zemljevidu sodeč morala – nadomestil z zgodbami – več sledi tekaških copat v blatu pomeni, da je pot prava. Wrong! Kasneje izvem, da je le malo tekačev našlo najkrajšo pot do prve točke. Nehaj se obnašat kot ovca, uporabi svoje možgane, mladenič, in potegni iz žepa kompas!

Še vedno sredi ničesar naletim na dva Slovenca. Gorenjec preklinja kot jesihar, pravi, da je povsem zašel, bil je že na točki 7. Očitno tudi Štajerec, sicer se ne bi znašel tu z mano. A vseeno se od njega naučim taktike: na vsakem razpotju v naravi preveriš, kje se to nahaja na karti. Dokler znaš pokazat svojo trenutno točko na karti, je nadaljevanje relativno enostavno.

20180217-Dugo Brdo-DSCF1649.jpg

Welcome to Istria

Razen, kadar ni. Ištrani očitno niso neki pridni pohodniki in temu ustrezno je stanje pohodniških in planinskih poti. Ne samo, da niso označene, tudi uhojene niso. Marsikje so tako zaraščene, da jih ni mogoče ločiti od mreže poti, ki jih napravi divjad. Edina zanesljiva smer so blatni kmečki kolovozi z globokimi ledenimi lužami. No ja, saj sem vajen, to je zima mokrih nog. A na ta način se bom težko znebil glivic.

Pokrajina je istrsko otožna, v tem letnem času enobarvna in osamela. Le tu in tam srečam kakega tekača, še bolj poredko kmete, ki žagajo drva. Vidim veliko razpadlih hiš, nekatera naselja, skozi katera gremo, so povsem zapuščena. Profesor Ocvirk nas je študente arhitekture podučil, da so tri najlepše dežele na svetu po vrstnem redu: Provansa, Toscana, Istra. Zaenkrat Istra ostaja dežela velikih nasprotij.

20180217-Vrnjak-DSCF1751.jpg

Gospodar prstanov

V Brtonigli so na voljo tri razdalje. Najdaljša ultra je dolga 42 kilometrov. Seveda, samo za tiste, ki uspejo najti najkrajše poti med točkami. Jaz sem do dvanajste točke (od šestnajstih) nabral skoraj 49 km. A to je bilo uživaško potovanje skozi prekrasno pokrajino nad dolino Mirne, skozi gozdove, vinograde in nasade oljk, prek gričev do tipičnih istrskih mestec, kjer vas bodo očarali nepozabni razgledi, ki segajo od Učke do Jadranskega morja.

Besedilo vzel kar iz napovednika. Ni kaj dodati. Res je lepo. Razgledov po gričevnati pokrajini se po nekaj urah sicer naveličaš, ampak vmes obiščemo točke, ki se mi vtisnejo v spomin: sipine lapora, kanjon divje reke, cerkve in pokopališča z razgledi, mogočne utrdbe na skalah. S tmurnostjo je sodelovalo tudi vreme. Tisti občutek, ko se ti zdi, da si stopil v filmsko sceno.

20180217-Bušleti-DSCF1720.jpg

DNF kombi

Doslej mi ni uspelo končati še nobenega orientacijskega tekmovanja in ker za vsako točko porabim skoraj celo uro, mi je kmalu jasno, da tudi te ne bom. A na to sem bil pripravljen in zato si štejem kot uspeh prav vsako najdeno točko. Seveda sem že zdavnaj zamudil metlo na točki 15. In zato me že pred točko 13 pričaka Senad, zanima ga, ali lahko sploh še tečem. Tam do ene sto milj, potem imam počasi dovolj, samozavestno odvrnem.

Drži se skroz desno, se dere za menoj. Ampak ne najdem te presnete zajle, po kateri bi se moral spustit v kanjon, brez nje pa si ne upam, povsem prepadno je. Ganjam se gor in dol in levo in desno, na ostrih skalah do konca odprem superge, ostro grmovje trga mojo lepo novo vetrovko. Spušča se tema in ko zagledam asfaltno cesto, ki je na moji poti ne bi smelo biti, se vdam in pokličem Senada. Vračam se, prosim, počakaj name, rabim prevoz.

20180217-Cebrijan-DSCF1807.jpg

Ultra

Potem se mi opravičuje, češ, da ni računal, da bo pot tako težavna. Veliko jih ni uspelo priti do konca. Potolažim ga, da je v tem tudi fora. Če bi jaz kot čisti orientacijski aberveznik prišel do cilja, bi bila zadeva očitno prelahka, da bi ji rekli Ultra. A ne?

In Tommaso bi mi gotovo pritrdil.

 

 

%d bloggers like this: