Snežnik
Veliki Snežnik, 8. februar 2018 ⎯ 12,3 km, 600 vm, 4 h ⎯ Fotolog
Snežnik je dobil svoje ime z razlogom. Zaradi bližine morja in višinske izpostavljenosti med sosedi je pogosto bel. Kadar ob sneženju piha še veter – kar je pogosto, pa so njegova drevesa še posebej fotogenična: zametana s snegom od strani. Na Snežniku še nisem bil in tale objava me je dokončno navdušila. Danes pa se je vse sestavilo: prost dan, svež sneg in lep dan.
Avantura postane navaden sprehod
Načrt je bil ambiciozen: štart na Blokah, nato na smučeh prek Slivnice na Snežnik, tam prespat in naslednji dan nazaj. Nekakšna ponovitev dvodnevne avanture prek Pohorja pred dvemi leti. A takrat sem kar šel, tokrat pa kar nekaj kolebam. Tone gre smučat (nekam drugam), Miško napove slabo vreme, globok sneg, plazove na prečki. Bejbi omeni medvede. Za povrh oskrbnik na Snežniku ni ziher, ali bo koča v četrtek sploh odprta.
Ko se vendar spravim od doma, imam plan B: z avtom po cesti dokler gre, nato mimo Sviščakov na Snežnik. V Ilirski Bistrici vklopim Garmino. Ko se zavem, da me pelje po gorsko kolesarski poti (tako je naučena), sem že sredi strmega zasneženega kolovoza. Avto parkiram, ker ocenim, da kmalu ne bo šlo več ne naprej ne nazaj. Obujem smučarske čevlje, … eee … smuči pa ne, ker sem vzel napačno kombinacijo. No, krasn! Še dobro, da imam sabo gojzarje.
Mimoidoči šofer mi pravi : Dolga te čaka, do Sviščakov je še 25 kilometrov. Obrnem in grem nazaj k avtu.
Oskrbnica pravi do jajc
V Ilirski Bistrici sem še malo v dvomih, ker je komaj kaj belkasta. Na poti proti Sviščakom pa se začne resen sneg. Fanta z rolbo sta naredila vsaj meter visoke bankine, na katere se je prav zabavno naslonit, ko na zasneženi cesti gume v hitrem ovinku izgubijo oprijem. Avto pustim na koncu ceste. Na hrbet si zadegam težek nahrbtnik (iz besa in malo tudi iz strahu pustim v njem opremo in hrano za dva dni). Ko stopim na pot se takoj ugreznem do jajc.
To mi je napovedala oskrbnica po telefonu, dobro je ocenila. Pot še ni dobro utrjena, le sled stopinj je. Skrbno moram dvigat noge in stopati v iste luknje. Pot se kar vleče. Palice, ki jih imam, so praktično brez krpljic. Ko izgubim ravnotežje in se na njih oprem, gredo povsem brez upora vse do trdnih tal. Na ta način potem še večkrat izmerim višino snega. Res ga je za cel meter.
Dan za začetnike
Stopinje, ki jim sledim, nelogično vijugajo skozi gozd. Razlog za to mi je jasen na vrhu, ko ugotovim, da sem sledil paru iz Gorice, ki je tudi prvič na Snežniku. Zahvalim se jima za vse stopinje in stopnice, ki sta mi jih pripravila na zadnji strmini. Tokrat mi ni bilo žal, da nisem šel prvi v nedolžno belino novozapadlega snega.
Snežnik je visok skoraj 1800 metrov, precej za svojo okolico, in z njega je precej dober razgled. Danes recimo gledamo veličastno oblačnost na vse strani. Le tu in tam se vata raztrga in skozenj opazimo tudi kaj reliefa. Preseneti me, da je na plošči razglednih smeri Ljubljana narisana skoraj točno na severu. Kasneje preverim na zemljevidu – le slabih petdeset kilometrov zračne oddaljenosti je. Potreboval pa sem dobri dve uri z avtom in še dve uri in pol peš.
Pes napade napačen nahrbtnik
Ko obrnem v dolino, se spomnim na smuči v avtu. (Lahko bi se peljal, tako pa … ) Duška si dam z divjimi poskoki v celcu po strmini pod kočo. Kmalu dohitim skupino, ki je odšla, ko sem bil še na polovici svoje skodelice riža. Če dohitiš, lahko tudi prehitiš, se spomnim pravila, ki se ga je držal oče pri šofiranju. Takrat so bile magistralke bistveno ožje, omejitev pa sto na uro. Saj ni bilo veliko avtov, ki bi sploh dosegli do hitrost.
Navzdol grede se umikam zamudnikom, ki se šele odpravljajo gor. Kar precej za tako težko pot, si mislim. Pari, družine z otroki, seniorji. Srečam oskrbnika, ki gresta odpret kočo na vrhu, z nahrbtnikom polnim klobas. Za ovinkom zaslišim lajež, nato zagledam vkopanega psa. Ali naj se spustim z njim v boj za prehod? Raje počakam, da ga lastnica dohiti in pomiri. Saj ni sam kriv, da ne uboga. Zbudil se mu je gon za čuvanje črede.
Dan kulture
Urednica je navdušena, ko izve, kje sem. Naroči mi tri fotografije za članek o Maksi Samsi. Grob ob cerkvi na hribu nad Ilirsko Bistrico najdem relativno enostavno. Pomembni so bliže cerkvi, dobim nasvet. Tudi knjižnico najdem hitro, ampak sem v fotografski zagati. Razpadajoče fasade, stilsko faulirane prenove, delavniški nadstreški. Arhitekt knjižnice je vse to podvojil z velikim špeglom na pročelju knjižnice. Bog pomagaj.
Morda pa bo rojstna hiša kaj bolj fotogenična. Ko sprašujem za pot, večkrat slišim, da so bili ti ostanki včasih velika kmetija. Avto pustim pri svetem Mihcu in se spustim po zapuščenem kolovozu, poplavljenem s snežnico. Spet imam mokre noge. Na koncu poti pod hribom zagledam hišo. Odkrito kaže vse brazgotine, s katerimi jo je zaznamoval čas in stanovalci.
Najbrž so živeli tu zaradi reke, ki je poganjala mlin. A kraj je pod hribom, v vlažni senci in ni prijeten. Melanholičen in bolehen. Kot pesnica Maksa, ki se je tu rodila in v reki tudi umrla.
Kot slovenska kultura.
Discover more from Fotografov dnevnik
Subscribe to get the latest posts sent to your email.
2 komentarja
Neja
Super članek! Pogrešam pa slikce zasneženih dreves… A jih je zasulo?
Tadej Maligoj
Drevesa so bila bela, čisto na sveže, ampak ne od strani … izgleda, da je premalo pihalo. Bo treba še enkrat!