Viševnik
Okoli Viševnika, 21. december 2019 — 10 km, 1040 vm, 4 h 15’
Decembrsko živahna Ljubljana, nabito poln lokal, za mizo zanimiva družba v živahnem pogovoru. Moji možgani v rahli omotici komaj sodelujejo. Po enaindvajsetih urah budnosti je kozarec vina dovolj, da misli uhajajo nadzoru in plavajo po svoje, vračajo se na začetek dneva, v povsem drugačno okolje od tega tukaj.
Srenjski preval
Tema. Dež. Breg pred menoj se postavlja vse bolj pokonci. Palici držim nekje na polovici, da jih sploh lahko zapičim nad sabo. Ob vsakem koraku dvakrat brcnem, da v snegu naredim dovolj trdno stopinjo, od katere se odrinem navzgor v naslednji korak. Sneg je razmočen od vztrajnega dežja in copati so zaliti z mrzlo vodo, goreteksu in gamaškam navkljub.
V tolažbo mi je smerna tabla, ki sem jo pustil za sabo na dnu brega. Lahko odneham in se obrnem, imam backup, way out, enostavnejšo pot do Rudnega polja. A nisem še obupal. Noge so mokre, niso pa zmrznjene. Vztrajni dež gre na živce, grmi pa ne več. In prej ali slej se bo zdanila tudi ta, najdaljša noč v letu, in potem ne bom več omejen zgolj na stožec svetlobe, ki ga pred mene meče čelna svetilka.
Zaradi oblakov se dani prav po polžje. Zavesa nočne črnine se guba v temne sivine, skozi katere slutim temne skale in silhuete velikih gmot nad mano. Vsaj malo pomaga pri iskanju poti na vrh Srenjskega prevala. Ko je strmine končno konec, stopim za skalo. Ni zavetrje, le malo boljši občutek imam pred sunki. Snamem rokavice, da si na telefonu ogledam zemljevid.
Opast
Kar naravnost naprej prek prevala ne morem, ker je pred menoj opast. (Na to, da sem jo prepoznal, sem prav po otroško ponosen.) Lahko grem desno, do vrha Viševnika je le še tristo metrov. Vabljivo, a tisto, kar v poltemi slutim pred seboj, me straši. Pot vodi prek zamrznjenega skalnatega grebena, izpostavljenega silovitemu vetru in dežju … Brez odlašanja obrnem v levo in se spustim na drugo stran sedla. Pot bo daljša, a varnejša.
Globoko se mi vdira v belo pokrajino. Do kolen, včasih tudi do jajc. Veje ruševja me grabijo za noge in mi sezuvajo copate. Vendar to ne pokvari mojega razpoloženja. Zdaj vem, da je najhuje za mano in da bom kmalu v objemu udobja človeške civilizacije. Na toplem, na suhem, pod varno streho.
Skupaj z občutkom ogroženosti pa izgine tudi moja zbranost in v glavi se začne vrteti običajni dvogovor.
Nočna izmena
Medicinske sestre na nočnih dežurstvih, gasilci na urgenci, šoferji dvanajst tonskih tovornjakov, mama ob bolnem otroku. Prispodobe požrtvovalnosti, pridnosti, dobrega delovnega zgleda. Žrtev delovnih poklicev in družbenih vlog se ne postavljajo pod vprašaj. Ve se, da to družba potrebuje, da brez tega preprosto ne more delovati.
Napori rekreativnega športnika ne žanjejo enakega odobravanja. Naša naprezanja so videti nepotrebna, celo škodljiva, zdravstveno zame in posledično tudi finančno za družbeni sistem. Pogosto poslušam, da pretiravam, da se napenjam do nečloveških naporov. Prepričujejo me, da s tem odrivam nerešene težave v čustvih in odnosih. Da grem v skrajnosti. To si jemljem k srcu in o tem veliko razmišljam.
Vendar je zanimivo, da tega ne čutim kot skrajne napore. Intervalne teke že, izletov pa nikoli, ti so vedno čisti užitek. Morda se sliši nočni izlet po snegu okoli Viševnika malo nora ideja, a tako je naneslo zaradi ostalih dogodkov v koledarju. Ni šlo drugače. Opraviti sem moral sobotni trening do osmih zjutraj, ko se je začel izobraževalni dan za smučarje izven smučišč na Rudnem polju.
Ne iščem izzivov, izkoriščam priložnosti. Dokler so. Na koncu smo itak vsi na istem. Moledujemo za še en dan, čim manj boleč. Na koncu nam ostanejo samo spomini.
Preživetje zunaj
Pobrušena kolena, počena vretenca, zamenjani kolki. Na katedru učilnice so sami veterani, legende slovenskega turnega smučanja: Andrej, Borut in Klemen. Naš učni načrt vsebuje vse od načrtovanja smeri, ustreznega tajminga in potrebne opreme, do principov gibanja v območjih nevarnosti in reševanja izpod snega, ko gre vseeno kaj narobe.
Preverjam čeklisto. Koliko kljukic sem izpolnil na jutranjem izletu? Preveril sem plazovne razmere, preveril sem vremensko napoved. Opremljen sem bil z derezami in cepinom, s prvo pomočjo in z astro folijo. Lučka, rezervne baterije, dvojne rokavice. Skoraj vse na seznamu.
Razen buddyja, tega pa nisem imel. Drnjoha doma pod kovtrom.
Discover more from Fotografov dnevnik
Subscribe to get the latest posts sent to your email.
2 komentarja
Bostjan Bernik
Edino naslov se mi zdi neprimeren… Ker to se cakamo, cez dober teden. 😉 Drugace pa spet super zapis in ja, ta filozofija zakaj ima razlicne pristope in se vec odgovorov.
Meni pase, to je vse, kar lahko recem. Ravno vceraj na bozicnem basanju popoldne pri starsih, me je mami vprasala, a moram iskat te ekstreme. Hja, prvic to ni vsakodnevno, ampak ekstrem pa tudi ne, in drugic, ni mi treba, ampak uzivam v tem. Ne ravno ves cas neposredno tam, ampak so trenutki predanosti stvarstvu, ki so vredni 30+ ur napora.
Dobro se spocij, se vidimo v soboto!
Tadej Maligoj
Tista bo dolga, ja, a koledarsko najdaljša je bila prejšnji vikend 🙂