Izleti,  Planine

Lov na zlate macesne

Julijske Alpe, 29. — 31. oktober 2021

Letošnje barve jeseni prav posebej močno žarijo in vleče me v zlatorumenost macesnove preobrazbe na poti v zimo, ko se iglice, tik preden odpadejo in veje pripravijo na sneženo obtežbo, posušijo in orumenijo. Amfibijsko vabilo na izlet med macesne je bilo kot naročeno, a malce prekratko. Eh, … Če bi ga le lahko nekako raztegnil prek celega vikenda … Kombinacije kroji vremenska napoved, ki prestavlja izlet med dežnimi kapljicami v soboto in nedeljo (kot da se ne ve, da barve še posebej fotogenično zažarijo v jesenskem žmohtu), v tistem pa pride Klarino vabilo, ki ga preprosto nisem mogel zavrniti: skok na Škrlatico.

Oh, seveda je voda, celo topla, morda dela tudi jacuzzi, nagovarjam dve punci, naj gresta z mano tisoč metrov više gor spat na bivak. Nisem dovolj prepričljiv, odločita se za spanje v avtu. Po poti hodim brez prižgane čelke, slabi izkušnji izpred enega tedna navkljub, ko me je v mesečini Mesečevega zaliva korenina iz senčne zasede boleče položila na tla, da me olupljena dlan še vedno skeli. V svetlobi jasnega zvezdnega neba se ne spotikam dosti, zgrešim pa oster odcep desno in zaradi tega pridem v bivak dobre pol ure kasneje, malo togoten, ker sem spregledal, da telefon ne trokira zaradi slabega signala, temveč zaradi izklopljenega prenosa podatkov, malo pa sem bil tudi ponosen nase, da sem se iz zagate izvlekel na old-school način, s kompasom in zemljevidom.

Noč na lesenih dilah in tenki deki je hladna in neprespana in prav nič težko mi ni vstati sredi teme in štartati v nov dan. A urok te noči še vedno deluje: preden s Klaro najdeva vstop na strmo pot med skale, tudi tokrat narediva ekstra krog. Načrt čakanja sončnega vzhoda z vrha Škrlatice se začne podirati, saj modrina z neba že liže zadnje zvezde in nad horizontom oranžno zažari, in se dokončno skotali med skale, ko se znajdeva pod belim jezikom, ki se je nesramno razlezel prek strme poti v skalnatem žlebu in v njem vztraja, trdo zamrznjen in hinavsko gladek. Dva koraka je širok. Dva koraka preveč.

Z dolgimi nosovi se uleževa v travo in gledava v goro, ki naju danes ni pripustila. Zadnja stvar, ki si jo želiva, je klic na 112 in uvrstitev v rubriko reševanja neprimerno opremljenih turistov v zaplezani smeri, a obrat tik pod vrhom vseeno kljuva kot majhen poraz. Skušnjava le počasi popušča in ta trenutek povsem razumem alpiniste, ki v podvig vložijo mesece treningov, leta zbiranja sredstev, se odpeljejo na drug konec sveta in tedne čakajo na svojo priložnost. Kako težko je njim sprejeti odločitev in se odreči vrhu, ko se tik pod njim zatakne? Katera cena je dovolj visoka, da se cilju odrečeš?

Po zajtrku pred bivakom na rame spet obesiva težke nahrbtnike in jih odneseva proti grebenu, kjer naju zmrši hladen primorski veter. Trdno držim knjižico, ko vanjo kot navdušeni začetnik vtiskam žige vrhov. Prvega na Križu, s katerega vidim praktično celotno pot lanskih Julijcev, vse od Stola do Prehodavcev. Sam od sebe se ponudi Stenar, čisto zraven, dva in pol tisočak. In ko na Pogačnikovem domu odloživa nahrbtnike, je dneva še vedno ostalo kar nekaj. Vase zlijem mini dozo ensurja (še eno od testiranj prehrane za Iper) in zaženeva se na Planjo.

Sproti preveriva, ali naju tudi Razor, načrtovana jutrišnja trofeja, morda pričakuje z ledenimi presenečenji. Dolg oblak, ki ga veter razteguje prek vrhov, odene Triglav v posebno lepo svetlobo in to naju oba prevzame. Klaro ponese v meditativno uživanje tega veličastnega trenutka, mene pa povsem neromantično zanese v fizikalne razlage temperature črnega telesa. Razpihani razgledi so veličastni na vse strani neba: do Stola v Karavankah, Krna na zahodu in Montaža malo nad njim, videlo bi se na morje, če nama ga Triglav ne bi zakrival. Štejem vrhove, na katerih sem že stal in se oziram po tistih, na katerih še bom.

Zelo verjetno bi naju ranger mrko gledal že ob vprašanju, a ko googlam po pravilih obnašanja v TNP, kurjenje ognja ni povsem eksplicitno prepovedano, za pripravo hrane je dovoljeno na urejenih kuriščih. Z obilnih skladovnic drv pri Pogačnikovem domu nacepim tri polena in na deponiji pepela v prihajajočem mrazu noči zakuriva malo tolažbo, s katero preganjava misel na ledeni mraz v zimski sobi, v kateri bova spala. In sploh, če romantično nadaljujem o fotografski svetlobi, blue light fotografija še zdaleč ni popolna brez dodatka tople svetlobe.

Mehkoba trojnega sloja blazin in nepredušno zaprta polkna naju spustijo iz spalk šele po svitu. Po novi ali po stari uri? Briga toplo Sonce za naše premike merilnikov časa in ožari Razor in Planjo v veličasten razgled, panoramsko fototapeto za dviganje cukra med zajtrkom. Ješč sem. Nič kaj dosti hrane nisem nosil odveč. Tudi vode mi je zmanjkalo. S krampom razkopljem sneženo zaplato in ledene kose v gorilniku stalim v vodo. Tudi danes vleče močan zahodnik in odnaša vonj najinih oblačil, prepojenih z dimom včerajšnjega ognja.

Z belimi lisami okrašenemu Razorju se odpoveva, greva na Bovški gamsovec. Zakaj Bovški, saj ne leži ravno blizu Bovca? In drugo, zakaj se po njem sprehajajo kozorogi, če je gamsovec? A ravno tako kot soncu za jutranjo uro, je tudi kozam prav malo mar za svet pravil, ureditev in poimenovanj, s katerimi si življenje organizira človek. Kot je malo mar Klari za štempelj na vrh gore, katerega precej naskočim. Na sosednjem vrhu, lučaj proč hoje po slemenu, najde plažo, široko gladko ploščo, ravno prav nagnjeno in obrnjeno v pogled na Triglavsko severno steno, globoko spodaj podložene z zlato verižico macesnov, s katere zahodnik prav po filmsko dviguje dim.

Ko šelestiva po debeli rdeči preprogi suhih bukovih listov proti dnu doline in koncu ceste, kjer čaka avto, zinem, da sva čez vikend naredila kar lep izlet. Hnja, to je sicer krog za en dan, reče Klara in pristriže krila mojega pretiranega samozadovoljstva. Kar pozabim, s kakšno izkušeno planinsko orlico se klatim po gorah. Ampak drugače mi je pa všeč, me hoče malo potolažit, da ne kompliciraš, ko lomiva gležnje po bližnjicah čez brezpotja, in ko za kosilo pogrevava tri dni star razkuhan riž.

Če hočem, da me še kdaj vzameš s sabo — a imam sploh kakšno drugo možnost?

%d bloggers like this: