Izleti

Barcolana

 

Trasa S1 trail8. oktober 2017  ⎯  42,7 km / 1450 vm / 7h 20′ ⎯  Več fotografij …


Meja

Moji spomini na prehode čez italijansko mejo so precej intenzivni. Prvi je vezan na peklensko vroč avgustovski dan, ko smo se v avtu – brez klime, jasno – po polžje premikali proti mejnemu prehodu na Debelem rtiču. Pod majico in dolgimi hlačami sem imel oblečeno neoprensko obleko, srfaškega long johna. Švercali smo, jasno. Oče je bil tako živčen, da je zaukazal oblačenje veliko kilometrov pred mejo. Od gube neoprena pod kolenom sem dobil prvo vensko trombozo.

Nismo hodili na družinske šopinge v Trst, po kabojke, kavo in banane. Takrat so bili taki časi, da so si cariniki postavljali graščine. Za nas neizkušene so bili kot angeli usode, ki so izbirali in odrejali prosto pot. Nekatere so spustili prek meje kar tako, drugim so zaračunali carino, tretjim so stvari iz prtljažnika kar zaplenili. Pri pravilih prenosa blaga prek jugoslovanske meje pa je bilo itak jasno, da smo vsi nekaj švercali.

Državna meja

Precej kasneje, v srednji šoli, sem šel za spremstvo sošolki na šoping v Gorico. Takrat smo šli kar na štop. Od Celja do Gorice si srečal kar nekaj ljudi. 500 dinarjev je bil največja vsota, pet rdečih konjenikov si lahko nesel iz države. Za en dober kapučino gotovine. Nimam, sem se mu prostodušno zlagal v obraz, in pristal v mini luknji brez oken in luči, samo vrata je pustil priprta. Ni me strl. Za nagrado sem prinesel domov Wrigley čigume in marlboro v trdi škatlici.

To mejo med nutelo in eurocremom sem med služenjem vojske potem stražil tudi sam, kot graničar. Karavla v Opatjem selu, teren do opazovalnice pri Novi vasi. Brigalo me je letališče Ronchi, daljnogled sem usmeril dol na srfaški paradiž pred Monfalconom. O, muke ježeve! Nekaj tolažbe sem imel z italijanskim Mtv programom, ki smo ga lovili v kantini. Takrat se je vrtel Living in America iz Rockyja IV.

Obelisco, Opicina

Med tekom imam veliko časa za premišljevanje. Spomini se odvijajo še naprej. Takrat me je ugriznil vojaški pes in so me zaradi nevarnosti stekline poslali na opazovanje v Ljubljano. Teden ali dva sem živel z angolskimi partizani, ki jih je kot vojne ranjence gostila neuvrščena Jugoslavija. Veliko alkohola in svinjarije. Scanje v pisoarje z enega metra in metanje posranega papirja ob školjko.

Mama me je vzgojila v duhu bratstva in enotnosti, enakosti in enakopravnosti, poskušala mi je vzbudit empatijo do vseh ljudi. A takrat mi je bilo takoj samoumevno, da smo stranišča ločili, ‘domačini’ smo imeli prost dostop do ženskega stranišča. Precej kasneje, ko sem začel potovati po svetu, sem si dokazal, da obnašanje ni odvisno od barve kože, temveč od izobrazbe, kulture in družbenih navad.

Sv Lenart

Prazen žakelj se ne premika

Tekači zadnjih štitiindvajset ur pred maratonom ne jedo več kaj dosti. Dokler sem lovil časovne rezultate, sem se držal prototkola: v petek za kosilo lahka pašta, popoldne grenivka, zvečer bučna juha s prepečencem. Sobota zjutraj pol banane in veliko vode, potem pa štart. Prazen trebuh pomeni lažje breme, mišice pa imajo za svoje delo načeloma dovolj hrane v takoimenovanih glikogenskih rezervah.

Ko grem na kakšno uradno maratonsko prireditev, mi moja draga na predvečer še vedno pripravi bučno juho, kot nekakšen obred za srečo. Sicer pa ne kompliciram preveč okoli hrane. Pri dolgih tekih se namreč pojavi obraten problem. Kako sproti, med samim tekom, v telo vnesti dovolj energije. Telo hoče imeti za prebavo mir in dovolj krvi. Sicer se upre in povzroča bolečine, v najslabšem primeru popusti in se samozastrupi. Kar je tudi zelo pogost razlog za odstope na vzdržljivostnih preizkušnjah.

Carso

Veliko raje kot po asfaltu tečem po stezah, še bolje, gor in dol po hribih. Ti moji maratoni zato trajajo dlje, recimo sedem, osem ur. Zato veliko jem. Tik pred začetkom in potem še redno vmes. Čim manj gelov in sladkarij, ti delujejo le kratek čas. Preizkušam, kaj od relativno ‘normalne’ hrane deluje.

Za osnovo ogljikovi hidrati: ajdova kaša ali riž, kuhana na razredčenem riževem mleku. Malo osoljenem. Oreški za občutek hrustanja pod zobmi. Mleta semena in kakav za gostitev. Rozine. Banana za kalij, kalcij in magnezij. Malo albuminske skute in žlica kisle smetane, za okus in beljakovine. Okus: malo presladko zaradi žlice medu. Izgled po triurnem poskakovanju v nahrbtniku: ogabno.

Klinc gleda. Humar je imel isto skledo za veliko potrebo in za prehranjevanje.

Barcolana

Barcolana

Slišim helikopterje, ki frčijo naokoli zaradi današnje Barcolane, letos je uradno postala največja regata na svetu. Potujem ob meji od Fernetov gor na severozahod in do morja je daleč, ne vidim, ali so jadrnice že štartale. Pot je zafrknjena, ostre kraške skale, ponekod skrite med travo, drugje mastne od mokre rdeče zemlje. Na vsak korak posebej je treba paziti. Tommasso nas ne špara, pot je speljal po kozjih poteh.

Pri Svetem Lenartu zavijem levo dol s trase S1, smer obala. Hitreje mi gre, pot je širša in pregledna, pa še navzdol gre. Kmalu sem v Santa Croceju in odpre se mi pogled na morje. Okej, boj za prvo mesto sem zamudil (mimogrede: Kosmina je spet popušil, trinajstič drugi), pogled na tisoče jadrnic pod mano pa je veličasten. Rob Krasa je poln gledalcev, ki so lep dan izkoristili za piknik z razgledom.

Monte Gurca

Do avta nimam več veliko, kakih sedem kilometrov, vseeno se usedem na kamen z razgledom v Tržaško pristanišče in ugriznem v sendvič. Njak. Doma ni bilo kruha, pa sem kupil sendvič za tri evre na petrolu. Jah, tudi to je treba poskusit. Na seznam priprav dodajam: dan prej preveri hrano v hladilniku.

Spoštujem Zero waste pravilo izletništva. Sendviča ne zalučam v travo, ampak ga stlačim vase. Žalostno dejstvo. Naša telesa postajajo kante in predelovalnice za proizvode intenzivne prehrambene industrije.

Berem nazaj – kar malo črnogled zapis za tak prekrasen dan in čudovit trail. Sumim tole: petek 11 km Rožnika, sobota 20 km Kamniške Bistrice, nedelja 43 km Krasa. V ponedeljek za regeneracijo basket s sinom.

Mal sm zmatran.


Uporabne povezave


 

2 komentarja