Dogodki,  Izleti,  Planine,  Tek

Bovec maraton 2021

George Košir

Kdo ne pozna legendarnih reklam za Nespresso, v katerih se George Clooney norčuje iz svojega zvezdniškega napuha?!
Tik pred štartom vesela družba punc prepozna Klaro in seveda se takoj postavijo v vrsto za skupno sliko s svojo heroino. Telefon gre v roke prvemu, ki ravno pride mimo in lej, lej, povsem slučajno je to ravno smučarska rap legenda iz Mojstrane. Čisto malo se mu povesi nos, da ga prosimo za slikanje in ne za poziranje, ampak športno prenese in naredi povsem spodobno sliko. Mene je medtem ob misli na kavo skoraj pobralo od smeha.

Bovec ne razočara

Gel z robčki

Kakšnih hudih rezultatskih ambicij danes na bovškem maratonu nimam. Rabim trening, na prireditvi pa tako dolgo trpljenje malo laže prenašam. Iz Bovca navzdol proti Srpenici mi še kar gre. Tempo za končne štiri ure. Navzdol mi pač gre. Ko se začno dolge ravnine, pa me kot za šalo prehitevajo stokilski bodibilderji in mamice z vozički. Iz obupa izpraznem v grlo vrečko energetskega gela. Učinek je takojšen. Petsto metrov kasneje že visim z brega nad našim zelenim biserom in se olajšam. Barbara mi je naročila, naj med treningi izdelam tudi načrt prehrane. Zabeležka: geli pridejo v poštev samo v kombinaciji z ustrezno higiensko opremo. Soča ne bo vedno tako blizu.

Bistra hči planin

Selfič

‘A bi me lahko, prosim, slikala?’ Počakam, da pride do mene, dekle iz G starostne kategorije, iste, kot sem sam, in ji pomolim telefon. Stojim ob klopi na božjastno lepem razgledu (glej naslovno fotko) in vse kar kliče po portretu: jaz na klopi, sproščeno sedim in uživam. ‘Sem že!’ mi nestrpno vrne telefon in odbrzi naprej. Malo me čudi njena tekaška zagrizenost, saj se oba premikava proti cilju na dokaj udobni razdalji od metle na repu. A ko preverim fotografijo, je že ni več. Kislo se nasmehnem. Nehote mi je pokazala, kaj si misli o mojem narcisoidnem sebkanju sredi resne tekme.

Jaz na klopi z razgledom

Črna kri

Ne pretiravam. Nima smisla — do zime me čaka še veliko kilometrov. Tečem, dokler lahko hrbtenico držim dovolj raztegnjeno in gibčno, dokler se boki odpirajo. Ko se drža od utrujenosti poruši, hodim in počivam. Tudi navzdol. Res ne pretiravam. Na postajah se ustavim in jem in pijem. Vsakič.
Kak kilometer, dva, pred ciljem me končno pritisne lulat. O, krščen Matiček! Iz mene kapljajo debele kaplje črne tinte. Kri? Skoraj bi se posral še enkrat, tokrat kar v hlače. Že vidim bel strop nad infuzijsko vrečko in čutim topo klamfanje presajene ledvice ob zadnjo steno trebušne votline. Aha, saj res, zjutraj sem pil sok rdeče pese. Verjetno bo to.

Ija ija ija o

Vremenska napoved

Ni dobra. Slab vikend, posebej na Bovškem. Navadil sem se že, da so napovedi pesimistične, morda zato, ker se ljudje raje pogovarjajo o dežju kot o soncu. Kljub temu vreme prenese v drugem delu dneva marsikaj: ohlajanje zategnjenih nog v Soči, ravnanje hrbtenice na belih prodnikih ob njej, malico na dalmatinski terasi s štiristoletno tradicijo in dobrim refoškom, tuljenje v zaslon, razpet prek glavnega trga, na katerem naši odbojkarji puščajo srce, pa neskončno ponavljanje govejih uspešnic na frajtonarco. Besno guglam. Neverjetno, koliko različnih besedil za eno in isto spremljavo. Fantje so neumorni pozno v noč. Takrat namesto sonca sveti že skoraj polna luna.

Pri škratu pod gobo desno do orla

Bavški ali Bovški?

Gamsovec ali Grintovec? Hm … niti ni pomembno. Barbara je zapovedala tisoč nedeljskih višincev in vrh nad Sočo, kakorkoli mu že rečejo, se je nama je zdel ravno pravšnji za to. Najina pot je spokojna in mirna, še slabša nedeljska napoved na goro ni zvabila nikogar drugega. Čudiva se veličastno skrivenčenim bukvam in pozdravljava škrate, ki stojijo ob poti in nama mahajo v pozdrav. Na vrhu iz žepa ponosno potegnem planinsko knjižico Slovenskih planin in vtisnem žig.
Klara ne. V njeni knjižici ni več prostora.

Če želite slišati zgodbe z njene letošnje avanture po Slovenski planinski poti, je dobra priložnost že ta petek v Krajnski gori na Julian Alp Trail Run prireditvi.

Le kaj jo je tako skuštralo?