Oklahoma 2002

V letošnje volitve me je potegnilo kot še nikoli: napeto sem spremljal barve na infografikah New York Timesa. Pri tem sem ugotovil eno zanimivo dejstvo: rezultati kažejo le dve državi, v katerih so prav vsa volilna okrožja obarvana rdeče. Tako rekoč enovito podporo cele države Donaldu Make America great again Trumpu sta podelila West Virginia in Oklahoma.

Nisem še bil v West Wirginiji, si pa z lahkoto predstavljam, zakaj Trumpa obožuje Oklahoma. Oklahoma City je bil zame prvi pravi stik z Združenimi državami Amerike. V spomin se mi je vtisnil kot presenečenje ob kulturnem šoku, ki sem ga doživel. Imel sem izkušnje z Balkana, zahodne Evrope, z državami izza železne zavese, s tretjim svetom. Domišljal sem si, da — iz filmov — poznam tudi Ameriko.

A največje presenečenje je bil ravno ta občutek, da si vstopil v sceno. Ko ugotoviš, da filmi ne pretiravajo, da je tako kot v filmih tudi v resnici. No, vsaj v Oklahomi.

It’s the little differences. I mean they got the same shit over there, we got here, but it’s just there’s a little difference.
Vincent v Pulp fictionu o svojih izkušnjah s potovanja po Evropi.

Dobre stvari nam zlezejo pod kožo in postanejo samoumevne, kot da so že od nekdaj. Pozabili smo že na prve klecajoče korake interneta, čeprav to ni bilo tako dolgo nazaj. Na prehodu v novo stoletje je Vlada RS ustanovila Ministrstvo za informacijsko družbo, ki je skrbelo za razvoj državne digitalne infrastrukture in znanje ljudi. Izkoristil sem eno izmed razpisanih štipendij in se prijavil kot predavatelj na srečanje Društva piscev tehnične dokumentacije, katerega aktiven član sem bil.

Oklahoma City? V redu bo. Samo da je Amerika.

Kje praviš, da je tvoj passport?! Siva obleka, siva kravata, črni čevlji, nazaj počesani lasje. Po dogodku 9/11 so Američani raztegnili svoje zakone tudi na vstopni letališki prostor in tu agenti FBI mrcvarijo potnike po mili volji. Z roko pokažem pod omaro ob steni, kjer leži moj potni list. Zakaj pa je tam!? Tvoj kolega ga je zalučal tja. Zakaj pa je naredil to?! Vedno ista vprašanja se vrtijo znova in znova, že četrt ure. Kam si rekel, da greš?

Pogledam k sosednjem okencu, kjer bradati možicelj brez znanja angleščine poskuša vkrcati svojih deset zakritih žena. Že sedaj zamujamo za uro, pa je za mano v vrsti še stotine ljudi. Že v Frankfurtu dobim vtis, da stojim sredi scene B produkcijskega filma zarotniške drame z bad guyi v sivih oblekah in črnih rejbankah. Bilo bi smešno, če ne bi že resno dvomil, da bomo sploh poleteli čez lužo.

Ob vmesnem pristanku v Atlanti ni nobene kontrole, zakaj pa, saj so nas v Frankfurtu slekli do gat. Čudim se koridorjem letališkega objekta, po katerem se premikamo. Je to res dobrodošlica, ki so jo izkazali atletom ob prihodu na olimpijske igre?! Res, da tudi Frankfurtsko letališče ni kakšno posebno estetsko doživetje, a je čutiti racionalnost: učinkovitost, trpežnost, preglednost. V primerjavi z njim izgledajo Atlantski hodniki kot začasni objekt, kjer je bilo edino vodilo: s čim manj stroški.

Dolgi leti, prestopanje, zamude in vsesplošna psihoza prestrezanja terorističnih letal me izčrpa. Ko sredi neke noči končno pristanem v Oklahoma Cityju, sem neskončno hvaležen za prevoz, ki mi ga ponudi Pat. V naslednjih dveh dneh materinsko skrbi zame. Njen sin je bil približno moje starosti. Odšel je na Češko in tam umrl v prometni nesreči. Sama nikoli ni zbrala poguma za potovanje v Evropo in moja prisotnost je zanjo najbolj tesen stik s kulturo, v kateri je izgubila sina.

Tudi večina mojih poslušalcev na predavanju ne hodi v Evropo. Niti kam drugam. Večinoma sploh ne lastijo potnih listov. Bolj kot moje študije o zlatem rezu in tipografiji v komunikacijsko usmerjenem oblikovanju se jim zdi zanimiv svet, od koder prihajam. Razlagam o razliki med Slovenijo in Slovaško, a zraven imam občutek, da nobeden ne bi nasprotoval tudi, če bi povedal, da mejimo na Kambodžo. Kot da sem prišel na otok, kjer prebivalci sicer vedo, da nekaj tam zunaj obstaja, vendar je brez vpliva na njihovo življenje.

Zlorabim podatek, da se lahko od doma do Benetk pripeljem v dveh urah z avtom. Oh! Ah! A res?! V Benetke bi pa vsi šli.

V recepciji vprašam za pretvornik, s katerim bi lahko vtaknil evropski polnilec v ameriško vtičnico. Receptor mi prijazno razloži, da je elektro trgovina deset minut stran, kar pomiri mojo nervozo vse do do trenutka, ko stopim iz hotela in ugotovim, da je prva sosednja stavba nekje na obzorju neskončne ravnine. Deset minut z avtom, kakopak, na drugem izvozu z avtoceste. Tako je presenečen nad mojo idejo po sprehajanju, da mi ponudi zastonjski prevoz s hotelskim shuttlom.

Ob cestah ni nobenega prostora za pešačenje. Ni pločnika, ni steze, še bankine ne. Obstaja nekaj priložnosti za hojo ob cesti v strogem centru, vendar jo redko kdo izkorišča. Največje razdalje, ki jih običajen prebivalec Oklahoma Cityja na prostem opravi, so razdalje od parkirnega mesta do vhoda v trgovino. Neuporaba telesnih mišic za premikanje se seveda odraža na telesih prebivalcev. Res redko srečam ljudi z ‘evropsko’ postavo, takšno, kot sem jih pri ljudeh vajen. Večina je zalitih in neznansko obilnih v pasu.

Najprej sem šokiran. Se nikoli ne pogledajo v ogledalo?! A se ne zavedajo, da so v filmih debeli samo negativci? Mar jim je res vseeno? Se tolažijo s Fat is beautiful? Kasneje mi postane jasno, da za to iznakaženost ni razlog samo kalorični presežek, temveč tudi nekontroliran hormonski dodatek v predelani hrani. V Ameriki sta prehranska in zdravstvena regulativa pač podrejeni svetemu gralu: svobodni izbiri potrošnika. Več je bolje. Kvalitetno hrano je požrla spirala poceni pridelave velikih količin hrane.

Kot gostu iz ‘tretjega sveta’ mi organizator ponudi zastonjsko sobo, ki jo delim z Markom, mormonom. Poveže naju drugačnost od ostalih udeležencev konference: mladost, finančni položaj, fizična pojava. Marka nahecam, da greva zvečer preverit temperaturo hotelskega bazena. Čeprav je oktober, je prijetno toplo. Niti na misel mi ne pride, da bi bila osamljenost bazena lahko posledica prepovedi uporabe ob določenih urah. Balkanec pač ne bere napisov, ki so nalepljeni vsepovsod.

Draž avanture premami Marka, da se potopi v vodo tudi on, vendar lestve nikakor ne spusti. Ne zna plavat. Še nikoli ni bil na morju. Kaj pa šola v naravi? Plavanje in smučanje za vse petošolce!? Samo čukasto me gleda. Jaz pa njega. Šele dosti kasneje sem začenjal razumevati razliko med odtenki družbenih ureditev. V spektru med socializmom in kapitalizmom je velik razpon možnosti, s katerimi država skrbi za svoje državljane. ZDA je v tej skrbi bliže kakšni Afriški državi kot Evropi.

Ko se na hitro preoblečem v suhe gate, Marka prestraši moja golota: Kar na javnem mestu?! Hm, no … tema je, na celem bazenu sva povsem sama, nihče naju ne vidi … Kasneje mi razloži Sabine, priseljenka iz Vzhodne Nemčije, da je ta lažna krepost američanov zanjo neverjetno naporna. Javna morala je zapeta do grla, intimno pa se ljudje neznansko naslajajo nad vsakovrstnimi, še najraje spolnimi škandali. Na tem temelji cela industrija rumenega tiska.

Ko poskušam svoja doživetja in občutke opisati s časovne distance, se zdi smešno. Razlike, ki so meni takrat povzročile kulturni šok, so se v dvajsetih letih raztopile. Marsikatera družbena norma v Sloveniji se je med tem premaknila v smeri velike kapitalistične vzornice.

Naju z Markom, ki sva edina brez avta, prijazno prevzame Jim iz Tulse. Na kratkem itinerariju, ki ga nudi turistični izlet po Oklahoma Cityju, je največja atrakcija mesta spominski park na mestu porušene zvezdne upravne zgradbe. Murrah Federal Building je šla v zrak v največjem (domačem) terorističnem napadu na ozemlju ZDA, zgodba o tem pa se bere kot scenarij nizko proračunskega akcijskega filma.

Vojak Timothy McVeigh verjame v zaroto, po kateri je FBI poteptala drugi amandma ameriške ustave, ko so v Wacu pobili celotno naselje privržencev sekte Davidijcev. Zato za tarčo maščevanja izbere eno izmed upravnih zgradb državnih institucij. Pred vhod parkira avto poln eksploziva, pridobljenega iz gnojila (amonijev nitrat, znan tudi iz letošnje eksplozije v Bejrutu). Takoj nato ga ustavijo zaradi vozila brez registrskih tablic in primejo zaradi nedovoljene posesti orožja. Obtožijo ga na podlagi zaznamka na posetnici, ki jo izgubi na sedežu policijskega avta ob aretaciji.

O tem dogodku sem vedel le to, da se je zgodil. Ko mi Jim predaja svojo verzijo, me presune to, kako črni-beli so njegove interpretacije vzrokov in posledic. In kako nepripravljen je na kakršnokoli debato o širšem kontekstu dogodka. Ljudi je razdelil na demonsko slabe in na brezmadežno dobre in s tem povsem zadovoljno živi.

Jim na zid objokovanja obesi listek s pesmijo, ki jo je spisal za to priložnost, jaz pa začepim usta. Mrtvim so postavili lep spomenik, država je postavila novo zgradbo, še bolje utrjeno, civilno škodo so poravnali z donacijami, krivca pa obsodili in usmrtili. Pravici zadoščeno. Holivudska akcija z zapletom, vrhuncem in srečnim koncem.

Ob odjavni špici se sami po sebi napovejo burgerji in pivo. Te gremo iskat v najbolj zabaven del mesta — Bricktown, Lively entertainment district. Čeprav je nastal iz starega industrijskega predela, nudi več človeške topline kot karkoli, kar v Oklahoma Cityju zraste kot sodobna ameriška arhitektura, prilagojena avtomobilski kulturi in klimatiziranim prostorom.

Obiska tega na pol zabaviščnega parka se dotakne še enega od mitov o Ameriki, vsajenih v podzavest moje glave. Umetni kanali s turističnimi ladjicami, polni srečnih turistov, kavbojske billboarde z mačo nasmehi, bleščeči reklamni neonski napisi, avtomobili kot ikone na vrhu stavbe. Sam pri sebi se muzam, tako nadrealistično je vse skupaj. In skoraj me zabava, da tega ne morem deliti s svojimi spremljevalci. Tisti občutek, ko se ti zdi, da veš nekaj več.

Odzovem se vabilu in se tudi jaz smrtno resno postavim ob kip lokalnega heroja. Za spomin.