Jelovica

Jelovica, 10 januar 2021 — 5 h, 13 km, 500 vm

Z gumami na avtomobilu ne kompliciram. Predpis pravi, da so, z verigami v prtljažniku, pozimi dovolj dobre tudi gume za blato. In ker gume menjam na vsakih pet let, šele ko otrdijo od sonca, škatla z verigami pa je vedno pod sedežem, sem na ta način praktično ves čas pripravljen. Mene zima ne more presenetiti. Vsaj dokler me pustolovski duh ponovno ne požene prek roba urbane civilizacije.

Tako kot danes, ko se peljem na Jelovico. Z vzpenjanjem na planoto zaplate snega postajajo vedno večje, kmalu pa vsa cesta postane bel grbančast trak z visoko ograjo narinjenega snega. Kavbojsko uživam v poskakovanju po kolesnicah, dokler me te ne izpljunejo in pritisnejo ob rob. Medtem ko lezem skozi zadnja vrata iz avta, me čisto malo zaskrbi: A imam s seboj sploh prave verige?

Dvajset minut kasneje imam komolec naslonjen na odprto okno in se v gozd derem Magnificov Gospod, težko sem ponižen, vse mi gre dobro od rok … Mater da sem car! Prvič v življenju sem na gume namontiral verige in sploh se še niso navile okoli osi. Pfff, … z mojim kinder jajčkom lahko greva na konec sveta!

Malo naprej od Goške ravni parkiram na prostoru ob cesti s prijaznim dovoljenjem lokalnega fanta in stopim v pohodne smuči. Od tu naprej je samo še belina in ta je za vsakim ovinkom še višja in lepše zaobljena. Vse samo zame. Anže mi pravi: Ko vidiš stopinje, zavij s poti in jim sledi. Ni nevarnosti, da bi videl napačne. Jelovica so kilometri neobiskanih prostranstev. Dobra stran pomanjkanja domišljije množic, ki zmorejo le do Krajnske gore.

Pohodno smučanje je na severnem delu Evrope izjemno popularno, pri nas po komaj znano. Čeprav slovenska Alpina proizvaja čevlje in smuči, jih je težko najti, saj jih celo v lastnih trgovinah skrivajo v skladišču. Zelo podobno tekaškim smučem, le malo bolj robustno. Tudi dizajnersko. Zgornja plast smuči je neprivlačna kombinacija rjavih zmazkov in zamolkle rdeče. Edina tolažba pri tem mi je, da pašejo k hlačam podobno grde kaki barve.

Tričetrt ure hoje po globokem snegu mi ogreje vedno ledene prste. Krplje, ki so hodile pred menoj, so bile nataknjene na športne noge, in marsikak breg, prek katerega vodijo, izzove mojo spretnost pri tehniki vzpenjanja. Zadnja možnost je odpenjanje smuči in sestop, pa če so smuči še tako zapletene v poležano velevje. Ti zobotrebci nudijo vsaj nekaj plovnosti na mehki blazini belega puha.

Potem le zagledam špico slemena pravljično zasnežene koče. Last Christmas scena. Kr mal kičast. Samo eno napako ima ta koča. Da ni Anžetova.

Pohodi z Anžetom so, kot da bi sodeloval v kakšnem National Geographic dokumentarcu. Okolica ni več le lepa scena; kar naenkrat okoli nas mrgolijo tudi njeni živalski prebivalci. Kupčki kakcev in sledi v snegu govorijo o njihovih avtorjih. Zajca in srno prepoznam, lisice pa že ne več. Kaj šele gozdnega jereba, ki pušča kakce v sneženi luknji, kjer se greje.

In kdo je razkopal mravljišče? Se je z mravljinčnimi jajčeci omastil medved? Vsakih nekaj deset metrov, ko se dvignemo, je snega več. Meter, morda še več. Vrhovi smrek se lomijo pod njegovo težo in padajo na pot. Skoraj pravljično. Ob rahlem naletavanju snežink domišljija vzleti na romantičnih krilih. Živali okoli mene skakljajo kot v kakšni diznijevi risanki.

Kot se za pravljico spodobi, enkrat nastopi hudobni volk. Znajdemo se sredi zaplate steptanega snega, poškropljenega s krvjo in nastlanega s kosi živalske dlake. Tu in tam večji deli razkosanega trupla, iztrebki na hitro prebavljenih kosov. Povsod naokoli rumene markacije scanja. Očitno je, da stojimo sredi prizorišča nedavne volčje pojedine. Tistega dela narave, od katerega urbani mehkužci raje pogledamo vstran.

Danes se teče S1 Trail, Tek z burjo. Letos je prvič, da ne nastopam. Odveč mi je bila gnjavaža ob prehodu meje in vsa številna navodila, ki jih je bilo nujno upoštevati. Sploh pa sem bil celo jesen bolj len in za tek sploh nisem pripravljen. A vendar, končno je bila tekačem letos spet za spremljevalko čisto prava mrzla burja in skoraj bi mi bilo za to izkušnjo tudi malo žal.

Tolažim se: Burij in burij bo še veliko. Zim s toliko snega pa … kaj pa veš, morda spet čez sedem let?