Makadamkanje ob Savi

Do sotočja Save, Ljubljanice in Kamniške bistrice, 26. april 2020 — 6h 30’, 61 km, 290 vm

Delam se, kot da me omejitve ne prizadanejo, vendar ne morem drugega kot priznati, da se mi delovni dnevi ponavljajo kot neskončen dan in da z vikendi ni prav nič drugače. Kako opravičiti še en kolesarski izlet, ko pa sem požrl prah že z vseh poti? Kaj pa če … ga začinim v slogu Pustolovca Rajda? Recimo s pravilom, da je asfalt smrtno nevaren za gume?! Vsak dotik bi gume malo stopil in po nekaj sto metrih bi bilo vožnje konec. Odlična ideja! Tako se vživim v to predstavo, da imam potem slabo noč, polno kolesarskih mor.

Od doma štartam entuziastično. Kolo na pragu dvignem na rame in ga nesem do konca ulice. Okej, ni ravno lahko, gotovo bo bolje, ko se malo ogrejem. A že v parkcu se soočim s prvo dilemo: vožnja po travi ali nošnja? V pravilo dodam prvi odpustek: betonski tlakovci so dovoljeni. Pa beton kar tako. To se izkaže za praktično tudi na viaduktih z betonskimi pločniki ali vsaj kamnitimi robniki, po katerih kolo potiskam. Glede asfalta pa ostanem dosleden: pri prečkanju ceste se ustavim, kolo dvignem in ga nesem na drugo stran. Prav mi pride vsako kmečko dvorišče, vsaka šodrasta cesta.

Namen imam (kako neizvirno) obkrožiti Ljubljano. To zadnje čase delam pogosto, skoraj rutinsko, zato kar samodejno ciljam na most prek Save v Šmartnem. Ker se mi ne ljubi rinit kolesa gor na Toško, iščem položnejše poti na zunanjih robovih naselja. A teh je malo. Večina poti vodi strmo navzgor v hrib. Verjetno je to povezano z obsedenostjo Slovencev s hojo v gore. Podeželske poti na meji med gozdom in obdelano zemljo, ki so jih uporabljali kmetje, gozdarji, lovci, nabiralci, izginjajo.

Kmečke posesti prekrivajo zazidalni načrti goste gradnje mestnih ljudi, ki svoje življenjske sanje skrbno zaščitijo z ograjo na koncu parcele. Stik z naravnim je fizično preprečen. Mulci ne gredo v gozd ampak na pump treke, mama se hodi kazat na Šmarko, fotr nabija golf žogice na smetišču. Po sledeh sodeč je rob gozda le priročno odlagališče ne več potrebni stvari in porabljenih fuk cotk. Poti postajajo vse bolj zaraščene, široke le toliko, kolikor za prehod potrebujejo srne.

Smer, ki sem jo izbral, je taktična napaka. Čisto se zaplezam. Po dveh urah sem v Pržanu, deset minut od doma. Sklenem, da se počutim preveč butasto, ko s kolesom na rami hodim mimo ljudi, ki me postrani gledajo in bi mi gotovo ponudili takšno ali drugačno pomoč, če jih ne bi zadrževalo varovanje osebne razdalje. Današnji izlet prekategoriziram v raziskovanje terena in pomilostim hudobni asfalt. Frenda? Olajšano se spustim nekaj sto metrov do Celovške. In … Lej, lej!, takoj na drugi strani za blokom najdem pot do vrtičkov. Spet sem v stiku z zemljo.

Ozke poti okoli vrtičkov, pasje sprehajalne steze, poljske poti. V skrajni sili vozim po bankini ceste. Nisem stoprocentno asphalt-free, mi gre pa odlično. Danes niso pomembne točke, ampak pot. Še ta ne — preprosto uživam. Usedem se v travo pod daljnovode in se med žvečenjem sendviča odločim, da si nekam pa vseeno želim: na sotočje Save in Ljubljanice. Nisem še bil tam.

Odkrijem čisto nov svet zame: nabrežje Save. Lepe poti, razgledi, celo na pol urejene plaže. Bejbike v kopalkah. Prvomajski prazniki v topli različici, ob prepovedi odhoda v Kvarner kar na domačem vrtu. Izogibanje mi postane odveč. Zapeljem čez železniški most (železo je tudi dovoljeno) in nadaljujem po levem bregu v svoje novo odkritje: zloglasne vrtičkarske parcele, ki prepraščajo v vikendaško naselje. Če nas Sava na simbolni ravni povezuje z Beogradom, je povsem logično, da je takšno naselje ravno tu. Stari, ker balkan!

Prva vrsta vikendašev na razne načine ovira prehod po bregu pred njihovim nosom. Hlodaste ograje, zapičene salonitke, nastlano vejevje, badminton mreže, trampolini. Pot je zaraščena in divja. Prej so me živcirali sprehajalci na urejeni poti, zdaj me moti neuhojena pot. Nič mi ni prav. Prava tečka sem. Karantenski sindrom? Na vso slabo voljo v trenutku pozabim, ko se znajdem sredi poligona za motokros in komaj pobegnem divjemu poskakujočemu motorju.

Pritok Kamniške bistrice zagledam takoj. Ljubljanica je tudi blizu, vanjo grem odtočit. Pot prav do konca rta pa se vleče in vleče. Kmalu se mi ne da več prekladat kolesa prek skalnate obale in se preprosto usedem in pojem malico. Še dva kolesarja sta nedaleč stran, uživata šumenje vode in brenčanje daljnovoda, vsak zatopljen v svoj telefon. Malo naprej ribič namaka trnke. Pravijo, da se tu lovi dobre sulce. Hm … a je možno, da bi me kdaj prijela želja po čem takem? Brezdelnem sedenju kar tako, da mine dan?

Izogibanje asfaltiranim magistralam je mi je vzelo pet ur v eno smer. Za nazaj več nimam prav veliko časa, obljubil sem štihanje domače njive (nimaš kaj, vrtičkanje imamo Slovenci v genih). Za pot nazaj še malo spustim kriterije. Držim se smeri malo južneje od Save. Sem in tja odpeljem nekaj sto metrov asfalta, večinoma pa z lahkoto najdem poti prek polj in travnikov. Nisem meril, a po občutku bi rekel, da sem po asfaltu prevozil največ desetino svoje poti. Dobra novica: gume so ostale cele. In namen je bil dosežen: na dvorišču sem našel nove neodkrite kotičke.

Mimogrede: Martin, tokrat na 2,5 bara.