Dragi Big Daddy

Niner R.I.P. 9, letnik 2011

Ja, vem, izlet na Sv Jakoba sredi sončne nedelje ni bila najboljša ideja. Veliko raje imava samotne stezice. Ampak danes je poseben dan. Skupaj sva že sedem let in kako drugače naj praznujeva to skupno pot kot z obiskom cerkvice na koncu najinega dvorišča, pri kateri sva bila že ničkolikokrat?

Nikoli ti nisem skrival tega, da sem se za mehko vzmetenimi začel ozirati zaradi neke čisto kratke avanture z Epicom. Najbrž je bila prav taka zgodnja pomlad, kot je letos, listje na drevesih je brstelo in vabilo v gozd. Postajal sem nestrpen, hodil okoli trgovcev, a njihovo sezono je določila menedžerska excel tabela, ne narava. Le Žef je razumel in te je posodil, za cel teden.

Nisem bil prvi, ki sem se usedel nate. Kar nekaj mojstrov te je preizkusilo, saj si bil zanimiv, veliko večji od vseh ostalih. Marsikomu si vzbujal dvome, ali si res dober partner. A na vse prpombe in pritožbe si odgovarjal preprosto in neposredno: Pedal, damn it! S to snobovsko vzvišenostjo si mi takoj prirasel k srcu.

Veliko sva prevozila skupaj. Marsikakšno prehodila. Spoznala nove znance in sklenila nekaj lepih prijateljstev. Redko sem se pritoževal, ko sem tvojo obilnost rinil navzgor. Oba sva vedela, da je vsak tvoj gram namenjen le eni stvari: prešernemu spustu brez zavor z nasmeškom do ušes.

Danes so mi spomini napolnili glavo in me naredili čisto malo nostalgičnega. Prijelo me je celo, da bi te očistil, preden te obesim nazaj na steno.

Po premisleku sem cunjo vrge nazaj v predal. Gotovo bi se ti zdelo nenavadno.