Izleti,  Kolo

Po karantenski meji Ljubljane

Po meji mestne občine Ljubljana, 5. april 2020 — 127 km / 2700 vm / 12 h

Kurirček na prevalu pod Toškim čelom je po novem opremljen z nahrbtnikom, da laže prenaša povelja in živež med okupiranim mestom in svobodnim gozdom. Tu se priključim na mojo današnjo sled, po katerih bom naredil kakor se da velik krog po notranji strani meje občine Ljubljana. Prepoved prehajanja med občinami sem vzel kot izziv. Koliko svobode mi ta omejitev res jemlje?

Prek gozdnih poti Klobuka se spustim proti Bokalcem. Na drevesih so markacije slovenske turno kolesarske poti, to pa pomeni, da je povsem udobno tudi za hitro vožnjo s tubularji in res je prvi današnji hrib kmalu za menoj. Vem, da me danes čaka še dolga pot, pa vendar zavijem na kratko gor v breg preverit, kakšno je stanje gradu na Bokalcih. Žalostno, še vedno. Samo cesto mimo njega so obnovili.

Po Cesti na Ključ (le od kod ime?) do Tržaške, prek železniške proge, nato z jutranjim soncem v hrbet do Gmajnic pogledat zapuščene kužke. V tem času se verjetno tudi oni še bolj kot običajno soočajo s tegobami samote. Na dolgih ravnih poteh barja srečam le nekaj jutranjih tekačev, s katerimi si prek ceste pokimamo v pozdrav. Vse Barje je naše, razgledi pa do Krima. Ljubljanico prečkam po konstrukciji vodovoda. To je vedno posebno doživetje, še posebej takrat, ko imaš na rami kolo, na nogah pa kolesarske čevlje, ki s kovinskim plenkom ob vsakem koraku opozorijo, kako zdrsljivo je to početje.

Pri cerkvi v Črni vasi se ustavim vsakič, pa se tudi tokrat. Plečnikova dela so preprosto genialna. Južni del zaključim v žepku Barja na vzhodni strani Ižanke. Tu nekje — si predstavljam — so se odvijale zgodbe iz časov okupirane Ljubljane, ki mi jih razlaga mama. Vsakokratni strahovi pred prečkanjem meje zaradi srečanja z vojaki in skrite hrane, katero je kot kmečko dekle z juga Barja švercalo s seboj na študij v mesto. Takrat so Ljubljano zaprli Italijani in Nemci, zdaj jo je zaprla kar naša lastna vlada. In obakrat so imeli prste zraven domobranci, zlobno pomislim.

Tik pred Orlami zapora, dva mladca me ne spustita skozi. Vem, … vem, da je druga občina, ampak teh nekaj sto metrov mi bo res olajšalo pot, jima piham na dušo, pa sta neomajna. Ali res verjameta, da bo en kolesar v petih minutah prehoda pokosil cel kraj, ali pa sta preprosto le povzpetnika lokalne gasilske brigade. Zatopim se v zemljevid in mi nič kaj ni všeč: vsi obvozi vodijo prek strmih bregov dol in gor po gozdovih. V tistem izgubim ravnotežje, prepozno iztaknem nogo iz pedala, in se zvalim po asfaltu. Lahko da sem krivičen, ampak zazdelo se mi je, da se je fantoma na zapori kar malo oddahnilo. Če se polomim v sosednji občini, nisem njun problem.

Zemljevid ni lagal: pet kilometrov strmih drč navzdol in še bolj strmih kanalet ob avtocesti navzgor ter prebijanje skozi trnove podrasti mi vzame celo uro. In ko gozdna pot končno postane malo bolj udobna in se mi vrne dobra volja, se zataknem v drugo zaporo, zdaj sredi gozda. Kaj, še kar Orle? A tile fantje pogrešajo šrange?! Na srečo sta fanta tukaj že malo od piva omehčana in me spustita mimo. Da orliči ne bi ravno zaradi mene pocepali od korone, se držim gozda še naprej vse do (tudi zatrakcanega) izhoda v Ljubljansko občino na drugi strani, kjer pa ni nikogar. Morda jim je le zmanjkalo piva.

Okoli mene bela svetloba, nad mano strog obraz predstojnika travme, ki skozi masko kriči: ‘Pa kaj vam ni jasno, cepci kolesarski!? To niso počitnice!’ Pomežiknem še enkrat. V bleščeči svetlobi nad menoj trepetajo listki. Uh, ne ležim na urgenci, ampak na hrbtu sredi gozda. Ne vem pa še, ali je to v redu ali ne. S ceste sem se prekopicnil po strmem kamnitem bregu nekaj metrov globoko. Te presnete sponke na pedalih se spet niso pravočasno odpele. Torej, … urgenca? Štejem kosti: vse deluje. Rešila sta me čelada in podložen nahrbtnik. Samo še ena slaba izkušnja makadamskega spusta. Od nekdaj jih ne maram.

Vzhodna meja občine Ljubljane se izkaže kot največji izziv. Zoprno je nakodrana tako, da gričev ne moreš preprosto obvozit, ampak moraš prek njih. Lipoglavi, Trebeljeva, Brda, … mali, veliki, ravni in dolgi … meni s časom postane vse isto: na vrhu hriba cerkev, okoli nje gruča hiš. Vleče se mi že. Ko pridem do vrha Janč, sem že pošteno utrujen. S trigonometrično oceno si odmerim lokacijo za svoj prostorček z največjo razdaljo do vseh ostalih izletnikov, ki na travniku mežikajo v toplo popoldansko sonce in se lotim svoje druge malice: mlečnega riža.

Karantenske ceste brez prometa so dvorezen meč. Vsi imamo občutek, da jih imamo samo zase. Lokalni mamilčki (letos je — pričakovano — modna črno rumena lajkra) napadajo breg vzporedno kot na tekmi, v strelcih, prek cele širine ceste. Družine kruzajo v formacijah: mama na levem, oče na desnem robu ceste, med njima nepredvidljivo vijuganje mladičev. Avtomobili si, opogumljeni s Kacinovimi anti rekreacijskimi pogromi, v tesnih ovinkih vzamejo še nekaj centimetrov več kot običajno. Po današnjem ponovnem izletu s ceste pa se — priznam — tudi meni vozi bolj po sredini kot pri robu. Tako da … nekajkrat gre kar na tesno.

Spust v dolino Besnice do sotočja Ljubljanice in Save. Centralna čistilna naprava. Končno nekaj vetra v hrbet na dolgih poljskih poteh ob Savi. Poskakovanje po posušeni blatni traktorski poti ob njivah mi prikliče spomin na otroška vandranja po bližnji okolici doma na robu mesta. Borba z mamo in očetom: Do kam lahko grem pa danes? Vsakič izsilim kakšno pot več. Vožnja s kolesom kot sinonim svobode, osvajanja in spoznavanja novih svetov. Takrat, in sedaj, še vedno. Če se varnostni pas z meje občine zadrgne do hišnega praga in ne bom mogel več na kolo? Kdaj bomo prepoznali, da je zdravljenje slabše od bolezni?

Oljska gora. Prvič sem tu. Ambiciozno ime za tak kucelj. Pa kljub temu nekajkrat sestopim s kolesa in rinem kolo ob sebi. Po stotih kilometrih poti, pretežno gozdnih in koreninastih, me rit že pošteno boli. Morda na štiri in pol bare nabite gume vseeno niso bile tako dobra ideja. Pričakoval sem več asfalta, potem sem se mu pa dokaj spretno izogibal. V podobnem ritmu pridem na vrh Rašice. Zadnja malica: tortilja, humus, avokado, kisla repa. Zaslužen uživaški spust po trasi Rašica traila v Povodje. Lepa steza, a ne ravno za cestno kolo z gumami brez profila. Usedem se na zadnjo gumo, krčevito stisnem ročke zavor in zaprem oči.

Sonce je že nizko, zmanjkalo mi je vode in zmanjkalo je volje. Za popoln krog znotraj meje bi moral čez vrh Šmarne gore, ki je še Ljubljanski. Pa se mi ne da nosit zdaj kolesa v hrib, res ne. Še enkrat prestopim črto zakona, Šmarno goro obvozim po severni strani in se za kazen zložim še tretjič. Roke ne zmorejo več ‘pobirati’ korenin. Tudi tu so kraji opusteli. Avtomobili so doma pred hišami, ljudi pa ni. Petnajst do sedmih … a je mogoče, da že vsi s čipsom v roki nestrpno čakajo dnevnik!? Rabim vodo, pa si ne drznem pozvoniti pri hiši. Mi bodo odprli? Me nagnali kot kužnega gobavca? … Ajej! Kam smo prišli! Končno v Pirničah ujamem prijazno gospo med zalivanjem rož. Curek iz cevi na kratko usmeri v moj odprt meh. Z razdalje, jasno, vse opraviva varno na priporočeni distanci.

Prehod po leseni brvi čez Savo nudi manj adrenalina kot vodovod čez Ljubljanico, je pa kljub temu vsakič znova doživetje. Ozek prehod, nad glavo temačna streha, pod nogami deroča voda. Mhm! Noge so težke, a se še vrtijo. Še dobro, da s seboj nisem vzel luči, verjetno bi bil v skušnjavi, da vseeno krog v slogu zaključim po grebenu Šentviškega hriba in z zavojem do kurirčka pod Toškim čelom, kjer sem zjutraj začel. A vzamem sonce za obzorjem kot izgovor, da se spustim v asfaltirano ciljno ravnino do doma.

Ob Celovški veliki reklamni panoji, na vsakem tretjem z njega gleda Luka Dončič v objemu s poli salamo. Mislim, a res? Kako lahko športnik takega formata pristane na prodajo svojega imena za najbolj zloglasen junk food v deželi? Ker obogatel s to reklamo verjetno ne bo. Mar bi svoj potencial vzornika izrabil za širjenje zdravega način življenja in prehranjevanja med mladimi.

Domov pridem zdelan, po dvanajstih urah. Ko nataknem kolo nazaj pod strop in prestopam prav na široko po stopnicah v nadstropje, kujem načrte za naslednji vikend.

Ležanje pred teve s sendvičem poli salame v rokah se sploh ne zdi tako slaba ideja.

6 komentarjev

  • Ervin Lemark

    Bravo, čestitam. Da si cel 🙂

    Dobro si tole vkup zložil, hribe in doline, asfalt in korenine, zapore in obzorja.

    Moja pot danes je bila precej bolj lokalna, čeprav sem se par kilometrov švercal po sosednji in prijateljski trzinski občini. Brez zapor.

    Izziv je bil, kako na Rašici naklepati 1000 m vzpona. Sem mislil, da bo treba dvakrat gor a sem s križarjenjem po obeh grebenih do vrha nabral 950 m vzpona. Odlično 🙂

    A ni čudno, da nas morajo zapreti, da se odpremo na takih potepih?

    Drži se!

  • Elizabeta Suhadolc

    Zabavno branje, poučna izkušnja, dobra ideja za karantenski izlet ….res super!