Linške alpe 2022

Turno smučanje v Lyngsalpene, Norveška, marec 2022

Linške alpe 2022 / 1. — Linške alpe 2022 / 2. — Linške alpe 2022 / 3.

Ljubljana > Troms

Petek, 11. marec 2022

Lufthansa je radodarna s prtljago. V težkih torbah tovorim karfjolo, radič, zelje, buče. Pridelek iz slovenske grude je povsem nekaj drugega od tistega, kar ponujajo severno norveški marketi. Tudi interni SAS ne komplicira. Tip na šalterju me vpraša, ali tovorimo skakalne smuči. Slovenci smo jim trn v peti. Naslednji dan jih na domačih tleh premagamo v ekipni tekmi na letalnici. Poleg zelenjave je v torbi za smuči tudi steklenica viskija za praznovanje.

V tem času ponovnega odprtja meja se zdi možnost potovanja še poseben luksuz. Na Frankfurtskem letališču vsi dosledno nosimo maske, saj nihče ne tvega, da bi zaradi kršenja pravil letel iz letališke stavbe v lisicah, namesto z letalom. Ob pristanku v Oslu vstopimo v povsem nenormalen svet ljudi brez mask. Izgleda skoraj tako čudno, kot da bi okoli hodili brez gat. Po začetnem šoku jih tudi ravnokar prileteli prišleki na pol v sramu vtaknemo v žep.
To odlaganje maske ima ta trenutek zame tudi simbolen pomen. Čeprav sem kupil povratno letalsko karto, se čez teden ne vračam več domov.

V Tromsøju je topleje kot v Ljubljani. Obeta se nam pomladanska smuka. Vozimo se po pomladanski odjugi. Na trajektu smo edini avto. Vožnja z ladjo mi je vedno všeč. Pol ure kasneje zlagamo hrano v hladilnik, omare, klet. Precej dobro smo se založili. Iz globine omare potegnem velik mešalni stroj za testo. Carsko! Peka kruha, za katero sem zadolžen, bo mala malica. Gloda me črv dvoma, da je 25 kilogramov moke vseeno preveč. Precej smo pretiravali s količino nabavljene hrane.

Kavringtinden, 1289 m
Sobota, 12. marec 2022

Pokrajina obale je prekrita z belino, vendar ne z mehkim in puhastim snegom, temveč s trdo ledeno skorjo, skozi katero silijo šibaste veje. Kot običajno se pot najprej vzpenja skozi paličasto pokrajino golih debel temnega lubja. Rutinirano drsamo v gosjem redu eden za drugim. Čim pa zlezemo iz brezovega gozda na nekaj sto metrih nadmorske višine in se pred nami odpre gola planota, se razkropimo kot preplašene kokoši, vsak od nas užge svojo špuro.

Pot si krajšam z bolj strmim vzponom. Enega dohitim in prehitim, drugega izgubim izpred oči. Zatopljen v misli se ustavim šele, ko pred menoj zmanjka brega. Večina skupine je šele ob vznožju zadnje strmine kar globoko pod mano. Dolgočasim se. Greben je spihan do črnih skal, zato grem do piramide na vrhu peš. Pogled navzdol v mesto Lyngseidet je prav neobičajen v primerjavi z mojo prejšnjo Norveško izkušnjo. Razgled je veličasten, vse do obzorja okrog in okrog planine, ki štrlijo iz morja.

Po grebenu od sedla do piramide grem potem še nekajkrat, ker se ne moremo odločiti, po kateri flanki bi šli dol, na katerem pobočju je najboljši sneg. Zdi se mi strmo. _Dobro je, ni panike,_pravi Andrej in mi pusti privilegij prve smučine. Huh! Trema pred prvim zavojem. Globok izdih in skok prek roba v strmino. Čez tri zavoje moje celotno telo vriska od sreče. Evforična sprostitev nabrane notranje napetosti.

Fastdaltinden, 1275 m in Store Kjostinden, 1488 m
Nedelja, 13. marec 2022

V zagati sem se znašel povsem po neumnem, iz samega prepucavanja, ko sem prehiteval Miha, ki si je nadeval srenače. Spregledal sem, da je breg vse bolj gladek in vse bolj oblo napet. Šlo mi je dobro, dokler mi na ledeni plošči ni spodrsnilo. In ko sem se zavedel, kam drsim, se je odpela še vez. Razkrečen kot spajdermen sem se držal gladkega brega, medtem pa s pancerjem lovil smučo, da se ni odpeljala v dolino. Andrej mi ob večerji nakaže, da sem se po njegovem sicer izkazal s hladnokrvnostjo, da pa sem imel ob vsej neumnosti tudi obilo sreče.

Na vrhu divja veter. Na srečo ni zelo mraz in razgledi so lepi. Andrej M. me naheca še za popoldansko turo. Na sosednjem hribu mi kaže nek žlebiček. Da bo ful zabavno, pravi. In tako odsmučamo lepo široko in mehko severovzhodno flanko, na dnu pri jezeru pa zavijemo ostro desno in ponovno nalepimo pse. Saj lahko obrnem kadarkoli, si rečem, pa se seveda ne. Dve uri našpičenega tempa kasneje po nahrbtniku obupano iščem še kakšno drobtino čokolade. Po dvatisoč dvesto metrih vzpona sem zdelan.

Ob pogledu navzdol v žleb ne manjka dosti, da se čokolada pojavi v mojih gatah. Noro strmo in ozko je. Zdi se, da bi lahko z enim dobrim odrivom mimo vseh skal skočil kar v dno. Resno, … Tu dol?! Kaj podobnega sem videl do sedaj samo na televiziji. Sneg se divje vali izpod smuči v globino. Andrej presenetljivo spoštljivo poskakuje levo desno in se na dnu skrije za skalo. Za njim podobno Miha. Na vrhu ostanem sam s svojim egom in podivjanim srčnim utripom.

Prvi poskok, drugi poskok, … kar gre, sem že dvajset metrov niže. Pri tretjem pristanku se nagnem nazaj, izgubim ravnotežje, spodnja smuča se potopi, obrne me proti bregu in potegne navzdol. Z nogami nad glavo pristanem na hrbtu, se prekucnem prek glave, smuči zaokrožijo in se pod menoj zapičijo v sneg. Čeprav sem cel zakopan v sneg, stojim pokonci, prilepljen v strm breg. Kaj lahko premaknem, ne da bi padel z njega?

Od spodaj slišim krike, verjetno navodila, a ne razumem, kaj mi razlagajo, ukvarjam se z obračanjem smučke. Izgubljam ravnotežje, ko poskušam iztegniti nogo dovolj daleč. Pred očmi je tema, ker je glava zarita v sneg. Končno mi uspe postaviti obe smuči v isto smer in spet stojim na nogah. Umirjam dihanje. Vse bo v redu. Padel sem zaradi odklenjenih pancerjev. Zdaj so ok. Samo še skozi ozek del žleba se spustim, potem bo laže.

Od spomladanskega dneva zmehčana snežna kaša v večernem mrazu otrdi v ledeno skorjo neprijaznih oblik. V zaključnem delu spusta proti morju trde noge pekoče trpijo. Pred nami pa fantastična predstava. Marelična barva zasneženih hribov na nasprotni strani morja se po spustu sonca za obzorje spreminja v petrolej zeleno. Podmornica sredi zaliva opominja, da v tem območju trenutno potekajo Nato vaje.

Gabrielfjelet 1213 m
Ponedeljek, 14. marec 2022

Ne vem, kako naj na prijazen način odrinem nadutega Nemca, ki mi preprečuje dostop do kavomata. Nujno potrebujem poživilo po včerajšnjem napornem dnevu. Mini kantina na trajektu je opremljena s kavomatom, hladilnikom in zmrzovalnikom. Pa nobenega osebja — le cenik, blagajna s tremi tipkami in pos terminal. Moja balkanska nrav začudeno gleda pod strop, kje so nadzorne kamere. A to plačevanje na prostovoljni ravni res deluje?

Z lončkom črne odrešitve gledam prek ograje v jeklene barve morskega zaliva, obkroženega z Linškimi alpami. Obožujem vožnje s trajekti.
Led. Vse je ledeno. Sneg se čez dan stopi, ponoči pa zmrzne v ledene plošče. Lokalci sprijazneni s to nadlogo, pač hodijo naokoli z derezami. Tudi nam bi prišle prav za vzpon na današnji hrib, pa jih nimamo. Kdo bi pričakoval take razmere v obljubljeni deželi vsakodnevnega pršiča?! Še nikoli nisem bil toliko časa na srenačih. Ležišče se je že tako razrahljalo, da poskakujejo levo desno in sekljajo robove smuči.

Ob spustu prek zastrugov se mi v ustih tresejo plombe. Ni prijetno. Mišice pečejo. Vseeno mi uspe narediti nekaj lepih dolgih zavojev. Zvečer jih na ta račun slišim, češ, da vožnje nisem prilagodil razmeram na hribu, da bi moral bolj previdno, v pripravljenosti naleta na ledeno pločo in padec. Poparjen sem. Vsak dan naredim nekaj narobe. Ali grem prehitro in prestrmo v hrib alli pa preveč pogumno navzdol. Notranji nemir se kaže v dejanjih.
V trgovini si kupim glavnik, da za silo uredim vsaj svojo zunanjost.

Linške alpe 2022 / 1. — Linške alpe 2022 / 2. — Linške alpe 2022 / 3.