V objemu Kočevskega pragozda

Amfibijin izziv, 25. avgust 2019 — 29,5 km, 1250 vm, 7 h 15′ — Fotolog …

No, skoraj. V pragozd se ne spodobi hodit, vsaj tam naj ima narava mir pred nami. Šli smo skozi tampon cono, kjer se z gozdom ne gospodari, se ga ne izkorišča, se pa vsaj malo ureja, recimo učne poti. To pomeni, da imajo nekatere bukve na lubju tatoo, s katerimi je pot označena. In da so debla, ki so šla počivat v vodoravni položaj ravno prek te poti, včasih prijazno prežagana, da je prehod lažji.

Počitniško potovanje z avtomobilom je pobralo svoj davek na moji tekaški kondiciji in v četrtek, tri dni pred izletom, komaj lovim sapo prek Rožnika. Kakšni strmi bregi! Tri tedne nisem videl kaj tako visokega … Dežele okoli Baltika so prijazno speglane … Anže mi zato danes sploh ne ponudi priložnosti ugovarjanja. V delitvi na skupine pristanem v počasni, prijazno imenovani tudi uživaški skupini.

Organizacija je genialno preprosta: skupini štartata vsaka na svojem koncu poti in tečeta ena proti drugi. Tako jih na cilju čakajo avtomobili in prevoz je rešen. Vse ostalo poteka v tipično amfibijskem ležernem organizacijskem slogu. Enostavne odseke pretečemo, težje prehodimo, pri zanimivih se ustavimo. Mene so sama ušesa. Potovanje po gozdu je zame itak vedno čarobno.

Anže iz čisto navadne luknje ob poti naplete celo dramo o jazbecu in osah. Pokaže na bukove tekače, ki že desetletja čakajo, da se katera od starejših sester prekucne. Poskoči od navdušenja, ko se za grmom premakne senca, podobna volku. Skupaj trančiramo sovje izbljuvke in iščemo jagode po medvedjem dreku. Po sledeh v blatu ugotavljamo, katere živali se prihajajo napajat v lužo sredi traktorske vlake.

Vode na površju Notranjske ni veliko. Na srečo imam na hrbtu dovolj zaloge za celo pot in me pitje iz luže ne mika. Nekaj članov naše odprave pa je v vročem dnevu že zgodaj izsušilo svoj rezervoar. Cena začetniške neizkušenosti. Kdor gre na Amfibijin izziv, že ve, kako velik nahrbtnik gre takrat na rame. Nikoli se ne štarta dovolj zgodaj, da bi bila čelna svetilka povsem odveč. 🙂

Nemarno soparen dan je in ves čas sanjamo oljubljeno kopanje v Kolpi na koncu poti. A res!? Brrr! Kako je mrzla! Marija pomagaj!

Kar naenkrat me švic na koži ne moti več tako zelo. Itak bomo kmalu vsi dišali po picah in piru.

Več fotografij …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja