Izleti

S kanujem po Krki

Amfibija Trail Adventures, 4. in 5. junij 2021  — Krka—Zagradec—Žužemberk

Zadnje čase sem službe proste torke zamenjal za pol proste petke. Dopoldne je še delovno, design team se po dolgem času vidimo v živo. Tako dobro se razumemo, da ob abstinenci druženja kar trpimo. Dobimo se v skoraj popolni zasedbi. Po nekaj krogih v Tivoliju si izberemo primerno mesto, ravno prav oddaljeno od komarjev v globoki vlažni senci pod gozdom in od hrupa vo-ka tovornjaka, ki rovari na začetku promenade. Mastimo se na račun Juretove štiridesetke. Limonine tortice me spomnijo na čajanke v Aličini čudežni deželi. Vendar z nami ni zajca, naokoli vohljata le dva psa.

Ležeren dan začne pridobivati na napetosti, ko se zadnji trenutek dogovorimo za nadaljevanja srečanja prek spleta, torej šibamo vsak na svoj konec domov, se priklopit na wi-fi in vtaknit slušalke v glavo. Kar bedno. Dan prej sem imel slušalke zatlačene v glavo polnih osem ur, od devetih do petih. Še scat sem hodil z njimi. Četrtek je divji. Edina dobra stran tega je, da z malo manj slabe vesti petek zaključim malo prej. Ob pol enih nabašem avto s torbami, nato pa še sebe z odlično fižolovo juho.

Nervozo mirim z globokim dihanjem. Telefon se redno oglaša z brnenjem. Sploh ne odpiram več. Že po ikoni na zaklenjenem zaslonu vem, da je objavljena nova fotka iz kanuja. Skupina, ki jo lovim, je štartala izpred izvira reke Krke že kaki dve uri nazaj. Jaz pa, namesto, da bi zavil na obvoznico in čimprej oddivjal za njimi, stojim na zabasani vpadnici petkove Ljubljane (post-karantensko življenje bo drugačno my ass!), ker moram v center iskat punco, ki je milo prosila, da bi jo nekdo pobral. Mater! Naslednjič bo zbirna točka na Rudniku!
Dihaj … globoko dihaj …

Sara prinese v avto poleg prtljage tudi zenovski mir in na južnem robu Ljubljane sva že na počitnicah. Najboljša stran Amfibijskih avantur je, da se jim dolgočasni ljudje izogibajo. Vsakič spoznam kakšno novo izjemno dušo. Tokrat že kar v samem štartu. Ko prideva do Krke, sva že kot stara znanca. Džuskanje na trideset let staro kaseto, nasneto z Radia Študent, tega ne prenese vsak. Dober začetek vikenda. Sploh se ne sekirava, ko naju poskušajo prepričati, da sva najbolj zanimiv del že zamudila. Že v prvih petih kilometrih so bežali pred kačo in skoraj prepolovili kanu.

Reko Krko kar dobro poznam. Nekaj tednov sem jo hodil obiskovat na različne dele, ko sem o njej delal foto reportažo za neko slovensko izdajo revije National Geographic. Zlezel sem v jamo, iz katere izvira, in že ob vhodu doživel klavstrofobijo jamarstva. Se dvignil z balonom nad Kostanjevico in krst prvega poleta poplaknil s šampanjcem. Nahecal prijatelja, da je izven sezone šel stat na breg reke v polni ribiški opremi. Le petnajst minut je bilo dovolj za reakcijo inšpektorja in sledilo je kar nekaj pregovarjanja, čeprav se muha s trnkom ni niti dotaknila vode.

Pravzaprav mi ni jasno, zakaj je čolnarjenje po Krki tako popularno. Značilnost reke je lehnjak, ki mu pravijo tudi lahkovec ali lahki kamen. Voda ga odlaga in sama sebi gradi pragove, preko katerih se zliva. Ti pragovi so večinoma previsoki za preskok s kanujem, še večja težava pa je plitvina pred njim in zato se prek pragov čoln nese. Kadar to počne skupina šestih čolnov, tako kot v našem primeru, je potovalna hitrost precej nizka. Je pa to del avanture. Počasno uživanje v vpijanju zelene barve. Prilagajanje točke beline s hladnega monitorja nazaj na naravno svetlobo. Zelena ima v človeku vidnem barvnem spektru največ odtenkov. Kakršenkoli že je razlog za to genetsko prilagoditev, v življenju sodobnega človeka je ta občitljivost postala nepotrebna.

Iz nekega razloga ima teta Sonja sloves stroge šefice, zato ji Aljoša obljubi, da bomo strašno pridni, ko bomo prespali na njeni parceli. Mogoče to vzamemo celo malo preveč resno, saj ne odpremo niti tiste edine steklenice vina, ki smo jo prinesli s seboj. Izgleda, da smo čisto dovolj zadeti od zelenega okoli nas. S ceste znosimo prtljago in naredimo kamp. Prejšnji teden sem nosil vso kamp opremo v nahrbtniku na ramah, danes je šla ista oprema le stežka v sedem torb. Prekletstvo neomejeno velikega prtljažnika. Kasneje se strah pred vlažnim hladom ob reki izkaže kot neupravičen. Krkin cunami v sanjah je lažen preplah, verjetno je kriva luža od švica v pretopli spalki.

Ena od stvari, ki mi gredo kar dobro od rok, je sprejemanje novih izzivov. Izleti iz cone udobja. Za začetek so mi danes v roke ponudili veslo krmarja, kar sem na deroči reki počel prvič. V drug izziv pa sem se potisnil kar sam. Eden od kosov prtljage je kitara. Moj prvi nastop pred publiko. Od lanskih Julijcev sem skoraj eno leto zbiral komade in treniral prste. A sem v velikih dvomih. Sem že pripravljen? Kako grozno bo poslušati prehode, ki jih še nisem zvadil? Mencam gori doli po taboru, dokler se ne odločim, da bolje ne bo nikoli. Saj so amfibijci, bodo že zdržali.

Iz torbe potegnem kitaro, prižgem džoint in odbrenkam prvo kitico. Nobeden ne pobegne. Iz nerodnosti pred nastopom poskušam duhovičiti, medtem ko izbiram vrstni red komadov. Koliko ogrevanja rabi družba, da se sprosti in začne peti? Ko smo Slovenci veseli, eno žalostno zapojemo. Začnemo takoj na polno, z Mrtvo reko? Slaba šala. Mlada družba komaj ve, kdo je Marijan Smode. Ko se spusti tema, prižgem čelko, da lahko berem besedila. Odrska luč. Četrta stena gledališča. Trans. V naslednjih dveh urah sem samo jaz, kitara in drobna knjižica na kolenih. Še dobro, da mi je po dveh urah igranja zmanjkalo komadov in smo lahko šli spat.

Jutranje pitje kave ne štejem za izziv, čeprav tega običajno ne počnem. A tokratna izjema je bila tega greha vredna. Aljoša nama jo pripavi s prav posebnim kotličkom, v katerem voda zavre na sam goreč šop suhe trave. Že izdelan je tako lepo, da ga človek preprosto mora imeti. Med tem, ko mladinci še poležavajo, izmenjujeva pripovedi, izkušnje, poglede. Kotliček za vodo je le del njegovega izdelanega estetskega čuta in mojstrstva, s katerim izdeluje vrhunske lesene kanuje. Čoln, ki ga kupiš, ker je lep. Morda ga niti ne neseš pogosto na vodo. Dovolj je, da imaš veliko steno, katero okrasiš z njim.

Da zvrnem vsako, s katero sem, bi se včasih slišalo kot hvalisanje. Zdaj in v tem kontekstu pa je sprejeto le s kislim nasmeškom. Prevrnil sem se včeraj, ko mi je spodrsnilo ob čiščenju čolna in sem s seboj potegnil še sopotnico. Čoln mi je uspelo zvleči na breg, sem se pa ob plavanju v mrzli vodi zahvalil za rešilni jopič. Danes sva v čolnu s Saro in gre nama kar dobro. Do zadnje resne brzice, ko je najina samozavest preglasila veščino izogibanja podvodnim pastem in sva sredi vriskanja naredila točno to, kar nama je napovedal Anže: oba hkrati sva se nagnila na isto stran in prek meje izzvala zakone plovnosti nestabilnega telesa v turbulentnem hidrodinamskem režimu. Nič takega, tudi plavanje skozi brzice je zabava, dokler z ritjo ne nasedeš na kaj trdega.

Plutje s tokom reke ni neka zelo fizično naporna dejavnost in zato mi je pristanek v Žužemberku po šestih urah kar malo prezgoden zaključek dneva. Zlezemo na vroče parkirišče popularne plaže in takoj se mi stoži po hladovini zelenega kanjona. Še bolj sem razočaran, ko gredo kanuji na streho avtomobila. Vremenska napoved za jutri je pisana, možne so nevihte, in zaradi tega gremo raje predčasno domov. Da ne pospravljamo mokrih šotorov. Prosim? Amfibijsko avanturo prekinjamo zaradi dežja?! Resno?!