Kanjavec

1. dan

Zadnjica > Prehodavci, 29. marec 2021 — 3 h 50′, 5,3 km, 1324 vm

Kislo se zarežim, ko Mohor z roba Prehodavcev zakliče navzdol, da že sliši nazdravljanje. Kar nekaj časa sem hodil pred njim in ga nekako uspel držati na uzdah, potem pa ni več zdržal in je odfrčal mimo mene z dvojno hitrostjo po bregu navzgor. Kakšno nazdravljanje? Najprej nas nesramno pusti zadaj, potem pa še zajebava.

Ampak ni Mohor tak. Res sliši džumbus. Okoli Bivaka na Prehodavcih številna družba občuduje sončni zahod in ko pridrsamo bliže namesto pozdrava slišimo ‘Koliko vas pa je?’ Trije viška nas sprva vse spravi v neprijeten položaj, a punce se takoj skrčijo in nam odstopijo en boks. Ko se jaz četrti zrinem v sosednjega, pa ne doživim prijaznega sprejema. Nimajo vsi vodniki iste kulture solidarnosti po bivakih. (Naslednje jutro mu je malo žal in se odkupi z ostanki hrane.)

2. dan

Malo Špičje, Zadnji Vogel, 30. marec 2021 — 7 h 45′, 13 km, 870 vm

Sedemindvajset ljudi, ravno toliko nahrbtnikov in še enkrat toliko parov prešvicanih pancerjev. Štala. Vse do jutra ne zaspim. Na omejenem prostoru vsake toliko poskušam premakniti kakšen ud in sočustvujem s piščanci baterijske reje. A veličastno jutro hitro zabriše slabo voljo prečute noči. Polna Luna bledi nad Zadnjo Lopo, ko Sonce izza Triglava meče marelične žarke proti Jalovcu. Bivak se prazni in četice za vodniki izginjajo prek belega horizonta. Nam se nikamor ne mudi. Nabiramo neposcan sneg okoli bivaka in si kuhamo čaj. Kanjavec napademo jutri, danes je dan za aklimatizacijo.

‘Pejmo kle gor, kva ti misliš?’ pokaže Mičo nedolžno z roko na desno stran doline. Mladinca sledita fotru brez ugovarjanja, meni je vseeno, kam gremo. Damo gor srenače? Spet nedolžno: Ne, po moje ne. Čez petnajst minut z derezami in cepinom grizemo v belo ploskev, ki se nam postavlja pred nosom vse bolj pokonci. To se smuča?! Ja, se. In res že po prvem zavoju začutim zaupanje v nogah in potem gre po bregu iz zavoja v zavoj z glasnejšim vriskanjem. Sneg je za malenkost preveč zmehčan in odrinjene kepe letijo prek smuči, a to samo dviguje adrenalinsko razpoloženje: Kdaj se plazenje spremeni v resen plaz? Malo Špičje — kljukica.

Na dnu doline si malo oddahnemo, pod skalo v čutare nakapljamo snežnico in zlezemo še na Zadnji Vogel na drugi strani doline. Ker uživamo dan in se nam res nikamor ne mudi, se je Sonce med tem preselilo v pozno popoldne in sneg spremenil v gnilec, ki nogam ne nudi več prave opore. Spet nataknemo dereze in v roko vzamemo cepine. (Ostrih konic tega orodja se zdaj ne bojim več tako zelo.) Pogosto menjavanje opreme je že kar stalnica naših izletov. Ni tako enostavno sredi ledenega pobočja sneti smuči, jih naložiti na nahrbtnik in na pancerje pripeti dereze. Vsekakor je dobro, da to prakso nabiram v sončnem vremenu.

Po spustu z Malega Špičja se nič več ne zdi prestrmo. Gor grede si ogledujem žleb na desni pod Veliko Zelnarico. Izgleda privlačen: ravno prav širok in ne preveč dolg. A v tej skušnjavi sem le jaz. Ostali fantje si bodo moj spust ogledali od spodaj. Na vstopu ugotovim, da je žleb pokrit s trdo skorjo in se mu odrečem tudi sam. Prek stopnice se spustim bolj desno pod Mlako pod Vršaki. Lepa strmina z iztekom, po katerem se vali plaz, čim zapelješ na sneg. Uspejo mi štirje lepi zavoji in Aljažev dron, ki brenči nad mano, prispeva k spustu redbulovski občutek. Zasvojljivo.

Danes bo bivak manj obljuden. Sušimo se na popoldanskem soncu, kuhamo večerjo, čakamo sončni zahod. Moški pogovori Mičota s svojima fantoma. Bondanje družine. Delati nič. Gledati na obzorje. Uživati v trenutku. Vpijam sončne žarke in jih spravljam na zalogo za naslednje dni obljubljenega lock-downa. Vsaj za jutri si moram s flajštrom zalepiti lica, da se mi na video konferencah ne bodo usta režala do ušes.

3. dan

Prehodavci > Kanjavec > Prehodavci > Zadnjica, 31. marec 2021 — 4 h, 11 km, 700 vm gor / 2000 vm dol

Še eno jutro s perfektnim sončnim vzhodom. Ko se priklopim na prvi jutranji teams sestanek, ne upam vklopit kamere. Za trenutek pomislim, da bi jo, rečem pa, da je to samo ena izmed digitalnih fototapet. Raje ne. Včasih se zdi kaj kot dobra fora samo tistemu, ki si jo domisli. Pospravljali bomo kasneje, gremo zdaj še končno na ta Kanjavec. Zanimivo mi je opazovati pokrajino Hribaric, ki jih poznam v kamnitem reliefu. Prepoznavam skale, ki so zakrivale moje jutranje počepe. Postajam planinec ali kaj? Graparski kerlc ne bom nikoli, čez nekaj kaamnov sem pa le stopil.

Malo više se naučim še ene spretnosti. No ja, pravila. Če nabijaš s smučko dovolj močno od strani v breg, ta prej ali slej odleti z noge. In praviloma se postavi v idealen poločaj s krivino naravnost v vpadnico. Le nekaj sekund potrebuje, da se ustavi tam, kjer smo bili pol ure prej. Klinac! Ponovi vajo. Tečem ponjo dol. Drugič šibam v breg še hitreje, da pravočasno stopim na greben in ujamem signal. Bliža se ura za nov sestanek. Do vrha jih je potem še nekaj. Sreča, da imam tako strpno družbo.

Na Kanjavec prihajajo z vseh strani in ob spustu mi je jasno zakaj. Kraljevska smuka! Ujamemo ravno pravi trenutek snežne preobrazbe, ko zalita pokrajina nudi najboljšo podlago za zavoje. Gremo še enkrat?!
Pospravljanje kocnov, pometanje bivaka, zapiranje oken. Tri dni smo bili pri odprtem oknu, saj so bile še noči tople. Zdaj pa — kot da zapiramo za konec sezone. Vprašanje, kdaj pride naslednji obiskovalec, zdaj, ko se ne sme več? 🙂

Spust v Zadnjico je spet smučanje za sladokusce. Ni enostavno. Na Zeleni grivi z vsakim metrom spusta pogosteje nasedamo v pasti gnilobnic, ki čakajo v zasedi in grabijo za smuči. Kot v kakšnem minesweeperju. Nikoli čisto točno ne veš, kje te bo vrgla iz ravnotežja. Z veliko poguma se prebijemo okoli vogala na sedlo Čez dol. Do konca razvnamemo bedra ob iskanju zaplat smučljivega med plazovino po Zadnjiškem dolu.

V iskanju belih krpic prek Širokega proda v smeri avta pa z Mičotom slalomirava med bukvicami in čisto za malo nadmudriva mladince. Čisto malo, ampak ravno prav. Tega sem se naučil pri Petru Vilfanu. Svojim varovancem v košarkaški šoli kljub letom ni nikoli pustil, da bi mladinci na zaključni tekmi med generacijami z lahkoto zmagali. Itak nas bodo prej ali slej povozili. Naj se pri tem malo potrudijo.