nEveresting Šmarna gora

Everesting — Šmarna gora, 9. in 10. april 2023 — 20,5 h, 75 km, 8954 vm

Ko gledam Romana, kako lahkotno teka gor in dol po Šmarni gori, se zdi everesting nekaj najbolj preprostega. Spodaj pri kombiju popiješ skodelico čaja, zgoraj na plakatu potegneš črtico in zraven dopišeš trenutno uro. Na poti med tema dvema točkama pa se kramljaš s prijatelji in znanci, ki neumorno hodijo s teboj ob kateremkoli času dneva, kakor da vsi trpijo za nespečnostjo ali sindromom nemirnih nog.

Samo na glas sem pomislil … in je bilo dovolj, da se je kamen začel kotaliti. ‘Seveda bi tudi ti to zmogel, baby, z lahkoto!’ Klara takoj zagrabi. Sej to sploh ni tolk! Uro kasneje imam dogovorjeno vse: kombi za spodnjo okrepo in veliko termosko čaja na vrhu za nočne obrate. Vse kar rabim. Na Romanovem fb profilu je najava mojega štarta že podprta s prvimi dvignjenimi palci. Nimam več možnosti umika v luknjo. Punči komaj čaka, da se spet nekaj dogaja in ko ji med mesenjem testa za potico telefon brenči še bolj pogosto kot običajno, v središču dogajanja kar žari od sreče.

V soboto velikonočnega vikenda z očetom sama sediva v stanovanju in izpolnjujeva obrazec za sprejem v Dom. Po tednih samote izgleda to kot edina možnost, da z mamo še kdaj živita skupaj. Čeprav se premik v Dom sliši kot zadnja selitev, nam vsem — njima, bratu in meni — nekaj tolažbe daje to, da je njuno stanovanje le nekaj sto metrov stran, tudi za njune sposobnosti hoje pri devetdeset in nekaj letih takorekoč na walking distance. Na zadnje vprašanje v obrazcu, v katerem bodoči stanovalec doma lahko izrazi svoje pomisleke in skrbi, oče odgovori: Rad bi šel še enkrat v Piran.

Oče še vedno zmore nekaj sto metrov dolg sprehod, vožnja z avtom pa mu ni več prijetna. Čeprav sta še lani z mamo na morju letovala kar nekaj tednov, bo zdaj obisk Pirana zanj velik napor že samo zaradi dolgega sedenja v avtu. Brez besed se gledava. Minljivost. Ne čakaj! Izkoristi priložnost, dokler lahko, saj bolje ne bo nikoli. Je res pomembno, da ne maraš ponavljanja iste poti? Saj bo samo osemindvajsetkrat. Pa kaj potem, če je ‘samo’ Šmarna gora, s katere razgled na sončni vzhod res nikomur več ne vzbudi niti kančka zavisti?

Morda so si Everesting izmislili že prej, a prav zares popularen je postal v času korone, ko smo se zaradi nevarnosti širjenja okužbe geografsko omejili. Izziv je simulirati pot na najvišjo goro sveta v okviru danih možnosti. Najmanj 8848 višinskih metrov, ponavljajoč po isti poti, brez spanja, v času, krajšem od 30 ur. Kucelj pa … no, precej odvisno od sreče, kje te je karantena ujela. Če je bila dosegljiva planina, si rabil ponovitev manj. V skrajnem primeru pa si se lahko omejil tudi na stopnišče svojega bloka in v enem dnevu za zmeraj naštudiral priimke svojih sosedov.

Velikonočna pojedina se mi še ne uleže dobro v trebušček, ko naju Roman in Mojca naženeta v hrib. Roman po dvainsedemdesetih vzponih malo okorno stoji, vendar naju kljub temu pride pozdravit. Res je srčen. Resnici na ljubo sem hotel svoj everesting oddelati na bolj intimen način, brez medijskega pompa, vendar me je njuna zavzetost za dobrodelnost prevzela. Pristal sem, da moje vzpenjanje izkoristita za podaljšanje akcije zbiranja donacij. Zakaj ne? Vsaj nekaj haska od relativno nekoristnega početja, ki se ga gremo trail tekači. Cerkev v Šmartnem odbije popoldanskih pet.

Prvih nekaj vzponov opravim v času okoli 35 minut. S spremstvom nekaj minut več kot takrat, ko grem sam. S tem se ne ukvarjam preveč, zavedam se, da v takem ritmu ne bom mogel nadaljevati do konca. Niti sanja se mi ne, kako hitro mi bo šlo. Na Šmarni gori sem bil do sedaj morda vsega skupaj desetkrat. Okvirna želja: prej kot v 24-ih urah kar preračunam v osemindvajset krogov po 50 minut. Rekord na Šmarko je 11 minut, pa si mislim, da jo bom najbrž tudi jaz zmogel v petdesetih. Po Partizanki gor in po Romarski navzdol. Ker sem si everesting traso sposodil od Romana, jo preimenujem kar v — Romansko.

Po nekaj ponovitvah si — verjetno profesionalna obremenitev dilanja s taski— pot razdelim na tri odseke. Na spodnji tretjini se spotikam ob mrežo izpodjedenih drevesnih korenin, ki razgaljajo posledice erozije romarskih podplatov. V srednjem delu prek strmega brega vodi udobna serpentinasta steza. Zadnjo tretjino koračim prek skal. Šmarna gora nudi celovito izkušnjo tipične slovenske gore, le v manjšam merilu, prilagojeno urbani dostopnosti. Klara mi prerokuje, da bom v zadnjih krogih gotovo že na pamet stopal po vedno istih stopinjah. Pa ni tako, tudi osemindvajsetič oklevam, ali naj stopim na zglajen skalni rožiček, ali ga je bolje prestopiti in raztegniti boleče krake v malo daljši korak.

Ko gre Klara domov počivat, večerno izmeno prevzame Tjaša. Tista punca, ki stopi na vrh Šmarne gore vsak dan vsaj enkrat. Verjetno ji nisem najboljša družba. Že precej na začetku me spodnji del hrbta spomni na zadnjo telovadniško seanso pri Daliborju in bolj kot s pogovorom se ukvarjam s tem, kako ga z dihanjem in držo sprostiti. Kljub temu se me Tjaša naveliča šele po šestem vzponu. Ob enih zjutraj na gori končno ostanem sam. Lepa noč je. Nad mano zvezde in luna, na tleh se začenjajo svetlikati drobni kristalčki.

Najtežje štejem prve ponovitve. Sedem se po svoje sliši že kot lepa številka, pa je v resnici šele četrtina. Do tretjine gre hitro, a se vleče do polovice. Obupujem, ko pomislim na Romanovih dvainsedemdeset krogov. Kako je zmogel?! V glavi mi plešejo temne misli. Dobro jih že poznam, izkoristijo telesni napor in se pridejo past v mojo zavest. Ne odganjam jih. Na svoj način mi s svojim neskončnim premlevanjem ene in iste teme krajšajo čas. Cerkveni zvon odbije štirikrat in pri kombiju čaka Klarina lučka.

‘Kaj ješ?’ Žlica z rižem naredi luping po zraku in pristane v mojih ustih. Taktika iz vrtca. Medtem, ko brkljam po stvareh v kombiju, prežvečim mini porcijo razkuhanega riža. Dobro mi dene nekaj toplega. Pozitivna stran ponavljajočih kratkih krogov everestinga so pogoste priložnosti za obroke. Jem male zalogaje. Vsako krog le eno vrsto hrane, kar mi tisti trenutek najbolj paše. Od raznovrstne hrane zadnji del kombija izgleda kot mizica pogrni se. Res veliko pijem. Topel čaj, ki ga spijem iz Nušine termoske, je kot mini proslava vsakokratne osvojitve vrha.

Še tema je, ko začno nasproti prihajati prvi jutranji pohodniki. Ne potrebujejo luči — izgledajo, kot da na teh poteh poznajo vsak kamen. Prijazno odzdravijo, česar na Šmarni gori nisem vajen. Kmalu zatem se praznično ponedeljkovo jutro prelije v čudovit sončen dan in po Šmarni gori kar gomazi. Najbolj občudujem voljo tistih, ki na klopeh ob poti lovijo sapo. Z dodatno obtežbo velikonočnega zajtrka se borijo z naklonom, odločeni, da pridejo vrha. Če ne zaradi druge, pa zaradi nagrade, ki čaka na vrhu. Pred oknom z napisom Miške je najdaljša vrsta.

Nisem tip, ki beži in išče samoto, raje obratno, opazovanje ljudi mi je v zabavo in polna Šmarka me niti malo ne moti. Vesel sem tudi vseh, ki so mi prišli delat družbo. Še posebej Zale, ki si je želela narest z menoj en krog in je na koncu naredila tri. Obenem pa nisem niti malo pogrešal cirkusa, ki včasih spremlja tovrstne podvige. Najbolj vneti trail navijači so prišli na svoj račun že pri zaključku Romanovega drugega everestinga nekaj dni prej. Jaz sem bil kar zadovoljen, da sem tudi zadnji vrh zaključil brez spremljave kravjega zvonca. Nekaj objemov in Nušine miške so bile za zaključek ravno dovolj.

Malo sem pa vseeno utrujen. Ker je jogi v kombiju prekrit s hrano, ki je nisem pojedel, zaspim kar na sprednjih sedežih. Tudi Klara bi lahko šla spat, pa z Ramonom pije pivo. Čez kakšno uro me zbudi. Obveznosti imaš, mi nežno zašepeta v uho. Pa ne takšne, kot se je za trenutek zazdelo. Pokonci moram. Novinarka želi ujeti vse nas tri everestovske pohodnike skupaj na eni sliki. Jasno — kje drugje kot na vrhu Šmarne gore. V roke vzamem palice in resignirano zavijem v breg še osemindvajsetič. Če je koga črvičil dvom, ali je sedemindvajset vzponov za everesting dovolj, ga bom s tem dodatnim krogom nesporno ovrgel.

Roman je spet na vrhu. Še vedno neumorno dela reklamo za svojo dobrodelno akcijo in vzpodbuja polnenje nabiralnika s prispevki. Z mojim everestingom je akcijo podaljšal še za en dan in za Brino nabral še nekaj sto evrov dodatnih donacij. Kar se tiče ad hoc donatorstvo v posamičnih zdravstvenih primerih sem skeptik, saj dvomim, da je to dolgoročno ploden način reševanja sistemskih težav. A zdaj ni čas za reševanje sveta s filozofskimi principi. Vidim, koliko je vsem vpletenim do uspeha akcije in uživam v Nušinih miškah na 8848 metrov nadmorske višine in sem čisto malo tudi ponosen, da sem jim pomagal.

Moj everesting na Šmarno goro v dvorani slavnih …