Izleti

Vogel

Petek

Na Zadnji Vogel, 15. november 2019 — 25 km, 2080 vm, 9 h 15’

Sneg se začne zlagoma. Spodaj v dolini so le posamezne zaplate beline, med dvigovanjem nad Bohinjsko dolino pa podplati vse pogosteje stopajo v mehko gnilobo. Tokrat sem bolje pripravljen kot običajno. Na noge sem nataknil skrbno impregnirane usnjene gojzarje. Nevajen trdih podplatov se nerodno spotikam prek kamenja in se tolažim, da mi bo težka obutev gotovo prišla še prav. Vsaj zaenkrat imam suhe noge.

To pa je tudi vse, kar je na meni suhega. Z mene se cedi že od samega jutra, od kar z Bohinjskega neba pada dež v bolj ali manj gostih nalivih. Volna in goreteks danes ne delujeta. Pomaga le dovolj intenzivno gibanje, s katerim ohranjam vlago na notranji strani dovolj toplo. Kasneje tudi noge niso več suhe. Z dežjem prepojen sneg se vdira in mi zvrha teče v čevlje.

Planine, po katerih grem, so lepe, razgledi v tem vremenu pa nič kaj slikoviti. Zasnežena megličasta pokrajina, posejana s črnimi obrisi skal in dreves. Koč vidim le nekaj, pa še te osamljeno čemijo na vrh vzpetin stran od poti. Dovolj daleč, da se ne potrudim stopiti pod napušč in se vsaj med malico umakniti z dežja. Sredi naliva stojim na poti in se tolažim s toplo polento iz termoske.

Ne uživam. Eden tistih neudobnih dni, ki jih pač moraš opravit za krepitev avanturistične samozavesti.

Moj cilj je Litostrojska koča na planini Zadnji Vogel. Basketaška družba, tradicionalni tretji vikend v novembru. Tradicionalno pomeni velikokrat, zato sem se Žagarjevega grabna že zdavnaj naveličal. Iščem nove poti. A letos mi je v načrte zapadel sneg in zaradi tega sem že ves teden nervozen. Kar zvijalo me je od strahu, ujetega med čreva.

Moja današnja pot prek planine Planjave in planine Suho ni ravno obljudena. Na svoji poti srečam le stopinje parkljev, kopit in zajčjih tačk. A v monotoni melanholiji samote me tudi to razveseli. Mi vlije upanja, da nisem sam, da delim isto pot z drugimi živimi bitji. Ob tem pa se zavem svoje človeške ranljivosti. Jaz moram priti do cilja, do tople koče, sicer bom težko preživel noč.

Na kratkem delu poti se pojavi sled človeka in to me čisto malo pomiri. Težko sledim stopinjam, saj so njegovi koraki veliko daljši. Gotovo je bil domačin. Bohinjci so znani po tem, da jih je Bog obdaril z visokimi nogami, ravno zaradi snega. Opazim tudi, da si pri hoji ni pomagal s palicama, ampak z debelejšim kolom. O, saj to je bil Kekec!

Planina Suho, končno. Za mano je šest ur hoje po težkem globokem snegu. Premočen sem skoz in skoz in v čevljih imam na pol zmrznjeno plundro. Še vedno dežuje in občasno zagrmi. Dovolj imam današnjega dne. Le še na vrh strmega brega pred menoj zlezem in se spustim po smučišču do Zadnjega Vogla.

Vendar se pot, ki sem ji do sem še nekako sledil, zdaj povsem izgubi. Plezam prek kupov snega in se zapletam med veje. Nikakor ne najdem izhoda iz labirinta poležanega ruševja. Po dobre pol ure aktivne telovadbe se premaknem le za nekaj deset metrov. Zaskrbljeno pogledam na uro. Noč spušča svoje ogrinjalo in v meni dvigne strah pred temo. Abort! Abort the mission!

Brez oklevanja se spustim s planine nazaj do ceste. Ovinek me bo stal nekaj dodatnih kilometrov in višincev, a bolje to kot omemba v črni kroniki. Enkrat sem že tako obrnil, na Slavniku, ravno tako zaradi snega, točno dve leti nazaj. Nikoli mi ni bilo žal zaradi tiste odločitve. Včasih gora pač ni pri volji. Pomembno je, da to pravočasno dojameš.

Tudi pot od Bellevueja do Ski hotela se mi zdaj vleče. Še bolj temačna in skrivnostna je kot običajno. Steza je preorana od parkljev. Ovce? Koze? Gamsi? Kdo jih je podil? Volk, medved ali divja jaga? Brrr … Ko končno zagledam luči pri Ski hotelu na vrhu nihalke, pomislim na srečo pomorščakov, ko so zagledali znano luč svetilnika na kopnem.

Na široki cesti proti planini Zadnji Vogel čutim, kako plujem v varen pristan tople Litostrojske koče. Fantje me pričakajo z večerjo: solata, buča, mlinci, zelje. Hotelska postrežba, rudarske porcije. Za povrhu jabolčni štrudl. Meni pripade čast, da ga razdelim. Brane si je zapomnil, da je štrudl moja najljubša sladica. Vsa čast.

Bojč me vpraša, ali bi, če bi na loteriji zadel 15 milijonov dolarjev, porabil 14 milijonov za polet v vesolje. Ne vem, kdo je bolj presenečen. Jaz nad vprašanjem, o katerem sem že razmišljal, ali on, ko brez pomisleka odgovorim: Ja, seveda! Od kar pomnim, si želim videti modro kroglo od zgoraj. Sicer pa … le kako drugače bi bolj smotrno porabil toliko milijonov?!

Ponoči divje sanje, življenje v New Yorku, opravljam kurursko službo na mopedu. Divji promet, nevarni slumi, bučne pisarne. Množica aktivnih ljudi na premajhnem prostoru. Kot da so možgani kompenzirali dan samotarjenja v monokromih prostranstvih in zanihali v drugo skrajnost.

Sobota

Okoli Bohinjskega jezera, 16. november 2019 — 41 km, 1520 vm, 8 h 30’

Krmežljavo se zbiramo okoli jedilne mize. Za zajtrk napolitanke, medica, ocvrte sardele, ribji namaz s smetano, jetrca na čebuli z veliko kruha, že navsezgodaj poplaknjeno z vinom in pivom in zgodbami. Meni tak menu letos to ne diši več, navadil sem se nežnejših okusov, moj črevček pa sploh. Ne gledamo si v krožnike. Vsak — dobesedno — skrbi za svojo rit.

Eni jedo klobase, drugi fižol. Eni pijejo vino, drugi pivo. Eni več, drugi manj. Ko nam na skupnih ležiščih plini dvigujejo deke, pa smrdimo vsi enako.

Po včerajšnji izkušnji se v današnji dan odpravim po Žagarju navzdol, pod snežno mejo. V avtu se preobujem v tekaške copate in oprtam lažji nahrbtnik. Danes se odločim za ogled zanimivosti okoli Bohinjskega jezera, za začetek Ukanška Suha in slap Savica. Danes je perfekten dan za ogled hudournikov in slapov.

Ukanc je v zimskem spanju. Vse je zaprto, le v uti na vstopu pod slavni slap gori luč. Za trenutek kolebam, ali naj grem ali ne? Morda se mi uspe zmuzniti skozi zadnja vrata? Potem me je sram zaradi teh misli. Za tri evre dobim prijazno besedo na vstopu, informativni letak, lepo urejeno pot in tuširanje na razgledni točki. Danes epski slap buči v vsej svoji višini.

Pot ob jezeru je zalita z vodo. Z ene strani nanjo sili jezero z neobičajno visoko gladino, z druge strani jo zalivajo potoki, ki derejo s pobočja. Ob jezeru se še ogibam lužam in skačem čez polne hudornike, v koritih Mostnice pa se mi ne splača več. Voda teče od vsepovsod. Dere z bregov in se zliva v strugo polno razbesnele vode. Hoče ven, pa ne more zlahka iz zavitih korit, v katerih se neštetokrat zavrtinči, preden se izlije na plano in skupaj z Jezernico napolni Savo.

Ustavim se ob svoji klopi. Madžarskim mladincem ponosno prevedem stihe, ki nagovarjajo občudovalce razgleda z obale jezera. Ni mi težko, saj jih znam na pamet. Še vedno sem ponosen nanje. Moj prvi in edini haiku.

Kot kralj v gore zrem.
Muh ljudskih tu ni, mir je.
Srce odprl sem.

2 komentarja

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

%d bloggers like this: