Select Page

Videl sem marsikaj: frenetične vizite zdravnikov, sester in specializantov, popolno zbranost kirurške ekipe med operacijo, robotsko učinkovitost intenzivne terapije. Obračal sem zbirnike enotedenskega dreka v laboratorijih in se žarčil blizu radioaktivnega joda. Danes imam srečanje z zdravnikom na Onkološkem oddelku. Prvič se sprehodim med otroki na zdravljenju raka. Je lahko kaj čustveno bolj napornega?

Že devet let hodim po Pediatrični kliniki v Ljubljani. Sodelujem pri razvoju informacijskega sistema in skrbim za dober uporabniški vmesnik. Projekt je precej znan — v strokovnih krogih velja za naprednega. V rumenem tisku ga vlečejo po zobeh kot dragega. Uporabniki ga preklinjajo kot počasnega.

To se nam ne zdi pošteno. Analitiki, dizajnerji, programerji, testerji, … vložili smo vse svoje znanje, voljo in čas. Uspelo nam je narediti sistem, ki ga še deset let kasneje občuduje marsikak obisk iz razvitejših dežel. A sistem res deluje počasi, ker na kliniki uporabljajo deset let stare računalnike z Windows XP.

Nisem še srečal zdravnika, ki ne bi srčno verjel v to, da lahko pomaga ljudem. V svoje znanje, v svojo sposobnost za borbo z boleznimi. Življenje posvetijo svojemu poslanstvu. Zaupajo znanosti, ki neprestano išče nove poti, a izkupiček je pogosto nepredvidljiv, vsake bitke ne dobijo. Spremljanje umiranja otroka je del njihove službe.

Vsakič znova me prevzamejo medicinske sestre. Poskušam našteti njihove delovne obveznosti, pa je seznam neverjetno dolg; zdi se, da bi se bolnica brez njih ustavila. Ob vsem tem svojim mladim varovancem nudijo toplino nadomestne mame. A hirearhija pomembnosti v bolnicah je jasna, sestre se na delo nikoli ne bodo vozile z dragimi avti.

Za nas starše je narava poskrbela, da ne moremo česa res generalno storiti narobe (sicer bi človeštvo že zdavnaj izumrlo, kajne?). Genetsko vgrajena ljubezen nas vodi, da za svoj zarod skrbimo kar se le da dobro. Pa se, kljub temu, brez razložljivega vzroka, nekomu zgodi otrok, ki mu morajo pomagati na onkološkem oddelku pediatrične klinike. Podrt svet.

Življenje ni pošteno. Vendar boljšega ni. Sprejmeš, kar dobiš, in vzameš, kolikor si upaš. Ni oddelka za pritožbe.

Na koledarju, pod kvadratkom PEK, Hemato-Onko, 14:00, sveti naslednji, ponavljajoč se vsako leto: ‘Rojstnodnevna zabava’. Zvečer je terasa polna prijateljev, tokrat njih dvainpetdeset. Opogumljen z nekaj kozarci vina iz druge buteljke začnem fotografirati družbo, češ, leta so tu, kaj vemo, koliko nas bo naslednje leto.

Mislili so, da se zafrkavam.

%d bloggers like this: