Krimčkanje

Krim, 7. november 2021

Napoved kislega vremena nas je na nedeljsko Krimčkanje privabila samo tri najbolj pogumne. Ob 9 h zjutraj se v breg poženemo Klara, Jure in moje že malo lesene noge. Barbara jih zadnje dni kar dobro nalaga s kilometri in urami teka.

A plan je plan. Na včerajšnji dolgi tek se danes nalaga strm vzpon in ker ni jasno, kako ne-varne planine bo naredil pričakovan sneg, se namesto gorenjskih raje lotimo južno barjanske gore.

Krima pa vseeno ni prav veliko skupaj in Klara za pet ur, kolikor nas jih danes čaka, pripravi pravo božjo pot. Zagledaš vrh, pa obrneš in se spet malo spustiš. Ga spet zagledaš, z druge strani, bliža se, bliža, … pa spet — obrat.

Na koncu mi je jasno, zakaj. Na koncu, zadnjih nekaj sto metrov, ko pridemo na glavno planinsko magistralo, se pridružimo sopihanju številnih planincev, ki so se jim Klarine stezice ves čas tako spretno izogibale.

Uradno poročilo pravi, da je bil izlet začel večinoma nedeljsko sproščen, imel pa je vložek pospešenega dihanja prek Strmeca, ko smo s tempom prekoračili planirano šestko. Za katerega sem bil obtožen jaz.

Zelo verjeten razlog za to je bila kombinacija energetskega eliksirja, ki se je razlil prek včerajšnje lovsko divjačinske požrtije. V meni se je prebudila vsaj ena od divjih živali. Divji merjasec? Jelen? Zajec? Ali pa so kar vsi trije v meni plesali naenkrat.

Nekaj obljubljenih dežnih kapelj je padlo točno po zaključenem zaključnem krogu okoli cerkvice, ki je ravno odbila drugo uro in nas povabila na več kot zaslužen jabolčni štrudl in rižev narastek.