Select Page

Kalški greben  —  13,5 km, 6 ur, 1700 vm  —  Fotolog

En disklejmerček (bi napisal Šalehar): Grozno strah me je višine. Ko gledam v globino, me vleče dol.

Navsezgodaj sem še zelo samozavesten. Ne manjka veliko, da bi zahupal zmenetu pred menoj, ki cinca zapeljat s svojim mercedesom prek jarka na cesti. Resni planinci strogo gledajo nas v avte, ker smo se pripeljali kilometer bliže začetku peš poti. Vsi so oblečeni po planinsko: hlače, vetrovke, gojzarji, palice. Prvič me stisne.

20180916--DSCF0996

Švic majca, kratke legice, pohodni copati, na hrbtu dva litra vode in skodelica riža. Hm, a sem ziher vzel dovolj? V prvi breg zagrizem kot gams, na Kokrško sedlo pridem v dobri uri, dvakrat hitreje, kot je napovedala tabla. Ura je osem, pa že vsi nekaj vlečejo iz nahrbtnikov. Mene zazebe in moram naprej. Itak nisem prišel sem gor na klepet ob kavi in sendviču.

20180916--DSCF0819

V smer proti Kalški gori ne gre nobeden drug, kar naenkrat sem sam in takrat me stisne drugič. Pred menoj markacija s puščico, ki kaže navpično gor. Dvignem pogled, klini do kamor se vidi, vse do neba. Napovedali so mi en težek prehod, ampak navzdol. Se pravi, … če tega niso omenili, ni nič posebnega. In če je ta ‘lahek’, kaj me potem šele čaka?

20180916--DSCF0851

Spremenim se v štirinožnega pajkca. Od prijemanja za kline mi dlani kmalu začnejo zaudarjati na kiselkasto mešanico rje in adrenalinskega švica. Premikam se počasi, po en ud naenkrat, medtem krčevito stiskam kovino. Ko zagledam črne luknje, se prisilim, da ne razmišljam o tem, kako je nekdo iz njih izpulil klin. Na vrhu se vržem v travo. Samo še helikopter me lahko reši od tu.

20180916--DSCF0910.jpg

Nekaj malo bolj zračnih klinov …, vsi si Kalški greben zapomnijo po tem spustu. Ne pretiravajo. Spet zvijam kline v hladnem in ljubim skalo. Razmišljam, ali sem dovolj nor, da zdaj naredim selfija. Ga ne, itak na sliki sploh ne bo izgledalo grozno. Ko sestopim z zadnjega klina na pot, mi srce pumpa kot noro. Adrenalin, sreča, strah. Živijo, življenje! Samodejno se mi sproži sredinec proti krokarju, ki kroži nad mano. Mojih oči ne boš kljuval, danes ne!

20180916--DSCF0867

Dovolj imam samote med temi grozljivimi špičastimi skalami. Pa še: ni ga bolj monotonega motiva kot panorama planin. Bom naredil reportažo iz samih selfijev? Ko se stena končno malo zravna v kamnit pašnik, me že drekci na pašniku razveselijo, nato končno ugledam tudi planince na vrhu Kalškega grebena. Prišli so z druge strani, s Krvavca. Vsakemu ponosno razložim, da jaz sem pa s Kalške gore in težko se držim nazaj, da ne dodam ‘Čez tisto škrbino sem šel, veste?’

20180916--DSCF0855

Ko obrnem z grebena levo v obrat nazaj, da zašpilim klobasco, pot postane manj strašljiva, pa toliko bolj zanimiva. Ruševje diši na sveže obrezane veje ob poti, skale na svežo barvo. Pri skupini z lončki barve v rokah agitiram za večje markacije. Nagibam se v brezna, v katerih vztraja sneg. Po vseh štirih se spustim po bližnjici Mavra stezosledca. Edino visoki macesni na koncu ledeniške doline malo razočarajo, ker še niso v zlatih jesenskih barvah tako kot na Majinih slikah.

20180916--DSCF1069.jpg

Dolga lovska pot po gozdu pa se mi vleče in v glavi delam povzetek. Bi šel še enkrat? Niti ne. Zaradi doživetja samega strahu ne. Tudi na vlakce smrti iz istega razloga ne hodim. Zadovoljen? Da. Ves čas se mi vrti kader iz ilma, kjer fantu razlagajo, kako je v akciji umrl njegov oče policaj. Ga je bilo strah? Bivši buddy mu pravi: Ni pomembno to, ali te je strah. Pomembno je, kaj takrat narediš.

20180916--DSCF1011

Izlet je imel sicer precej preprost namen, preizkusiti, kako se v Kamniških obnesejo novi pohodni copati. Odlično. Velika površina podplata številke 46 in pol v kombinaciji z dobrim oprijemom vibram gume. Tekaški kolegi zmajujejo z glavo, da si čevlje kupujem v Intersportu, praktično v Mercatorju. Ampak, glej! Imajo številke za mojo veliko taco. Pa še na pike kupim.

20180916--DSCF0924.jpg

%d bloggers like this: