Select Page

Fotolog >

Prvotna ideja je bila, da kot fotr sinu za opravljeno maturo kupim karto za koncert v Londonu. Morda dodam še žepnino za spanje. In ga pošljem v nekakšen drugi del zrelostnega izpita. Vendar nisem siguren, da bi bil nad to idejo navdušen. Še manj pa njegova mamica. Samega ga ne bi pustila.

Zdaj ga opazujem, kako s plišastim Hedwigom v roki stoji v vrsti, da se bo na peronu 9 ¾ slikal pred nakupovalnim vozičkom Harryja Potterja. Ja, mamica ima prav. Prezgodaj, da bi šel sam v svet.

29477784288_28edc582af_o.jpg

Harry Potter City

Med tem Bejbika menja bankovce, ki smo jih prinesli sabo. Kraljica na njih je premlada, nihče jih noče, še avtomat za drobiž na javnem stranišču vztrajno zavrača moj dvajsetak. Paznik stranišča mi prijazno odpre stranska vrata in me reši pritiska.

Kasneje še nekajkrat stopimo na špuro legendarnega junaka in srečujemo skupine s profesionalnimi vodiči, ki vzneseno razlagajo, kje so, ali pa kje naj bi snemali posamezne prizore v filmih. Hud biznis je naredila Rowlingova za celo mesto. Ne čudim se, da je bogatejša od kraljice.

43298802662_4a21bbbbb4_k.jpg

Coloured people

Vreme nam je naklonjeno in na večerno osončeni obali Temze si privoščimo pivo. Opazujem družbe za sosednjimi mizami, le redko kdo gleda v telefon, živahno se pogovarjajo med seboj. Pisane družbe po barvi kože. Beli, roza, rumeni, rjavi, vse od mlečne čokolade do črnega oglja.

Buljim kot tele, kako se družijo, pogovarjajo, objemajo, poljubljajo. Sprva mi je čudno, le kaj počno skupaj? So na mednarodni izmenjavi? Šele po razmisleku zaštekam, da so najbrž sodelavci iz iste pisarne, s podobnimi izobrazbami, karierami, čustvi. To je London. Zavem se svoje ujetosti v predsodke.

43348846781_88f6b9cb77_o.jpg

Urbano

Multikulturnost in gosta poseljenost, oboje zahteva visoko stopnjo strpnosti v družbi. Politeness. Šalter z informacijami, prodajalka v trgovini, naključni mimoidoči, ki ga vprašaš za pot. Vtis, ki ga dobimo, je prijaznost. Kljub naši drugačnosti. Naš Royal English je namreč še v polomljenem uvajanju.

Tipična podoba komjuterja: v ušesih slušalke, v roki telefon. Vsak v svojem svetu. Brez pozdravljanja, brez očesnega kontakta. Gen, ki je iz človeka naredil družabno bitje in mu s tem omogočil preživetje v naravi, v Londonu odmira. Družbeni odnosi se odvijajo prek appov.

29477850828_dfb39da8ac_o.jpg

Življenjski prostor

Sedim v plastičnem vrtnem fotelju za 10 funtov 99 in buljim v zdelan opečnat zid meter in pol pred nosom. Soseska ni revna, hiše pa so kljub temu majhne, ozke, z mini dvorišči in neurejenimi vrtovi. Angleži imajo lepe knjige o vrtovih, a v mestih se z njimi nimajo časa ukvarjat.

Spomnim se profesorja Fedja Koširja in njegove sarkastične primerjave standardov pri urbanističnemu načrtovanju. Ameriška prostranost omogoča nekaj deset kvadratnih metrov življenjskega prostora na osebo, sovjeti svojim iz političnega prepričanja privoščijo samo dva. Kolikor pač človek potrebuje za posteljo.

Tipični Anglež ima le nekaj kvadratnih čevljev več, a iz povsem drugih razlogov. Ne čudim se, da sta glavna ideologa komunizma zrasla iz urbane angleške družbe.

29477836688_1910f36b8f_o.jpg

Camden market

V Camdenu gremo v japonski etsi. Moja korejska juha z nudlci je kar okusna. Potem nam je žal, da smo izbrali japonski fast food, ker je malo naprej ogromna odprta kuhinja. A na stojnicah prevladuje žar, cvrtje in podobno, prav nič prav zares res privlačnega. Posebej zdaj, ko imamo polne trebuhe.

Na malo širši ulici je velik monitor z nogometom, pred njim plažni ležalniki. Francija premaga Urugvaj. Nogometu se v teh dneh ne moreš izogniti.

42607003994_d05db6f61b_k.jpg

Idealen sin

Izstopimo pri Covent gardnu, na postaji zagledamo ticket office za gledališke karte. Sinu pade v oči gledališka predstava po knjigi Idealen mož Oscarja Wilda, ki jo je bral v šoli. Vzamemo najcenejše karte, drugi balkon pod stropom. Slišim slabo, razumem komaj kaj. Še dobro, da sin pozna zgodbo na pamet in nama jo raztolmači.

42631754104_9084cf9ed6_k.jpg

Hrana

Vsako jutro se sprehodim v trgovino. Na polici svež kruh v papirnih vrečkah. Temna skorja 3 funte in pol, bela skorja vsega 80 penijev, zraven še cenejši toast. K vragu z lokalno kulinariko! Vzamem temen french style hlebec s krompirjem.

Police v trgovini so zapolnjene s predpripravljeno hrano. Namesto v konzervah je pakirana v prozorni plastiki. Police so okrašene z napisi Organic in Real Food, sadje in zelenjava se prodajata po kosih. Manj, kot je hrana predelana, dražja je.

29477919868_1c1d4a2c92_k.jpg

Kam gremo zdaj?

Kakšen dan sem že navsezgodaj tečen. Recimo danes. Izgledalo je preprosto, pa ni. Celo jutro porabim za pregledovanje nočnih voznih redov avtobusov, da najdem vezo do letališča. Ob drugi uri in pol zjutraj bomo morali iz hiše, da ujamemo avion ob pol sedmih. Presneta velemesta!

Bentim, ker se moram z organizacijo potovanja ukvarjati sam, čeprav mati in sin ves čas buljita v svoje naprave, priklopljena na facebook in pošto in novice. Znanci na Sri Lanki, dečki v jami na Tajskem, Neymar v Rusiji, z vsem sta na tekočem. London pa se jima dogaja sam od sebe. Ne, res. Kam gremo zdaj?

43298754312_23c1a9efe8_o.jpg

Tate Modern

Šele v tretjem nadstropju ugotovim, da je Tate brezplačen, priložnostne razstave pa ne. Grem nazaj dol v pritličje in izprosim zastonjske vstopnice na PRESS kartice. Še dobro. Picasso je vreden 22 funtov po glavi. Ogled razstave pa mnogo več. Ne morem se ga naveličat. Slike klasikov so v primerjavi z njim kot valček v primerjavi z jazzom.

Picasso v letu 1932, njegovem zelo ustvarjalnem, raziskovalnem, produktivnem. Slike so njegov ljubezenski dnevnik z mlado ljubico. Navidezna zmešnjava elementov na slikah, ki nosijo vsak svoj simbolni pomen. Neskončne priložnosti za gledalčevo raziskovanje.

42630822524_cfb589888e_o.jpg

Martin Parr

V Tete Modern je tudi razstava Martina Parra, mojega najljubšega fotografa.
If there is any jarring at all in my photographs, it’s because we are so used to ingesting pictures of everywhere looking beautiful.

Kričeče barvne slike v ostri svetlobi dnevnega fleša.
Choosing sepia is all to do with trying to make the image look romantic and idealistic. It’s sort of a soft version of propaganda.

Neusmiljena kritika angleške družbe.
Part of the role of photography is to exaggerate, and that is an aspect that I have to puncture. I do that by showing the world as I really find it.

43348845011_b3f0bbc156_k.jpg

Wonderland 2016

Temna soba z videom. Dokumentarec. Trinajstletni deček razlaga svojo izkušnjo prebega iz Sirije v Turčijo. Deček je nem. Njegova intenzivna govorica telesa je univerzalno razumljiva vsem. Iz sobe grem s cmokom v grlu.

43347842471_026db4af92_o.jpg

It’s coming home!

Črnka na vratih nas ne spusti v pub, naj pridemo čez kakšno uro. Ha, ha, joke! Gremo okoli vogala in vstopimo od zadaj. Na dvorišču ludnica. Pred šankom ludnica. Pivo, cider, skandiranje It’s coming home! Navdušeno ploskanje, ko je na zaslonu selektor Southgate v angleškem površniku. Komentatorja pa v mirnem tonu, kot da bi šlo za prenos z golf turnirja.

Na začetku tekme se oglasi himna, vsi stojimo, pojemo, nazdravljamo. Do trenutka, ko Angleži dosežejo gol, in gre vse pivo v zrak. Nikogar ne skrbi, da stane kozarec piva šest funtov. Vsesplošna nacionalna evforija. It’s coming home! Želijo si, da pride pokal v Anglijo, nazaj – kakor so prepričani – v zibelko nogometa.

43347851931_130dedc36f_o.jpg

Greenwich

V parku univerze je koncert, Noel Gallagher. Sinu je nerodno, ko na blagajni vprašam, kaj za en tip je to. No, vsekakor mora biti posebnež. Z odra izjavi: It’s not coming home in požanje žvižge. Vzpnemo se na hrib k oznaki ničtega poldnevnika. Še en krasen poletni večer. Angležem se meša od sreče. Igrajo v polfinalu in že četrti dan ni dežja.

29455309438_4fae913452_k.jpg

Sun day

Zbudim se ob pol osmih in iz kuhinje v pritličju smrdi po basmatiju, kitajec si kuha zajtrk. Prejšnje dni je bil ob tem času že pri koncu z glasnim skranjem iz skledice, danes pa še čaka, da odzvoni. Zdelala ga je včerajšnja žurka pri sosedih. Imamo srečo, ker so naša okna obrnjena na ulico, iz kopalnice pa sem slišal vsako besedo. Hiše so si res blizu, okno nasproti okna prek ozkega dvorišča.

Vikend brez oblačka. Reprezentanca v polfinalu. Zaključna parada London Pride z milijonom ljudi. Turnir v Wimbledonu gre v zadnji teden. V Hyde parku Summer festival z Ericom Claptonom in Carlosom Santano. London je danes center sveta in neverjetno se mi zdi, s kakšno lahkoto mesto prenaša take množice ljudi.

28478667867_006cd7fe2a_o.jpg

Science museum

S Filipom na hitro preletiva Science museum. Zdi se, da eksponate gledamo predvsem starejši. Čudimo se napredku znanosti, ki smo ga doživeli v živo. Mladincev pa vse to ne gane preveč, pretežno lovijo wi-fi. Vso njihovo pozornost ima ena sama naprava, telefon, vstop v virtualni svet.

Kjer je vse možno in nič resnično. Virtualni svet narisanih predmetov, gumbov, oseb, ki se gibljejo na migljaj prstov. Materialni objekti in fizično gibanje, to je vedno bolj stvar muzejev. Moj bodoči fizik pravi, da njega Newton ne zanima. Kar danes gledava, je zanj history of science. Sprašujem se, kako bo zamenjal žarnico. Is there an app for that?

29455214338_1073903661_k.jpg

British Summer Time

V Hyde Parku je pasje vroče. Časopis pravi, da je letos najbolj vroč Wimbledon po rekordnem letu 1975. Sonce ožiga vsak del nezaščitenega telesa. Vsi iščemo senco. Napisi opozarjajo: Pijte vodo. A marsikdo pitnike z vodo zgreši in zavije k šanku s pivom. Tisti, ki je začel prezgodaj popoldne, potem s topim pogledom leži naslonjen na steno veceja.

Na prizorišču smo ob enih, svoje dekce pogrnemo na prvem hribčku za drugo ograjo. Naslednje ure se travnik polni z nepretrgano reko ljudi. Ozvočenje je odlično in pravzaprav ni pomembno, kje si, povsod se dobro sliši, ravno prav na glas. Bali smo se, da se bo z napredovanjem koncerta višal pritisk okoli naših dekc. Pa se ne, ni potrebe za prerivanjem.

43347873841_b5fe53d9ed_o.jpg

Stari prdci

Ljudem, ki so tu, se tega niti ne da. Veliko jih izgleda takih, kot da hodijo na Claptonove koncerte že desetletja. Steve Winwood pravi, da je tu igral ravno pred 49 leti in da je bilo ravno tako vroče. Za njim Santana s tremi bobnarji, trubačem, dvemi pevci. Klaviature, leslie, bas, kitara. Na polno. Kar na jok mi gre. Nisem mislil, da mi bodo take legende kdaj igrale v živo.

Dan se prevesi v večer in nam red neckom v publiki malo odleže. Sonce zdaj sveti vodoravno direkt v oder. Na oder stopi Eric Clapton in pozdravi na edini pravi način danes: It’s coming home. Sledi dve uri rutinirano odigranih uspešnic z enim bisom. Sin izjavi: To je to, kar ima. Pokazal je vse. Pisano ga pogledam. Upam, da bo čez čas vseeno dojel, kar je ravnokar doživel.

42443744285_2fdc73a8b7_o.jpg

Ponedeljek je dan za prihranke

Po planu naj bi danes šli v Brighton, pa nas cena karte za vlak odvrne. Preveč smo utrujeni, premalo zainteresirani. Hitro naredimo deal: sin predlaga guitar shop, Bejbi Templarsko cerkev, jaz most, ki se mu rola.

V Templarsko cerkev samo pokukamo, ker hočejo imeti vstopnino, nam pa ne izgleda dovolj zanimiva. Komentiram, da so bili templarji itak eni navadni plačanci, ki so za evropske plemiče ropali po bližnjem vzhodu. Bejbi pravi, da nisem romantičen.

Veliko prihranimo na vstopnini za Westminster Abbey, ker je do srede zaprta za nek drug servis. Sorry, Kate, sorry Meghan, no donation for your cake from my purse.

41515299080_673df77158_k.jpg

Prehrambena veriga

Skozi City gremo v času malice. Ulice so polne, trgovine so polne, bari s hitro hrano so polni. Sendviči, čipsi, čokoladice, kava. Vse v plastični embalaži za enkratno uporabo. Tone odpadkov, ki se jih ne znamo znebiti. Ljudje smo se spravili v hudo zagato. Z visokimi higienskimi standardi v pakiranju prehrane zdaj intenzivno zastrupljamo okolje in s tem hrano samo.

Mi se odpravimo v Candem na indijski curry in porabimo le za odtenek manj embalaže. Razmišljanje o plastiki me res spravlja v depro.

43300109282_e43a3fa117_o.jpg

Guitar guitar shop

Ob drugem obisku so v trgovini za malenkost manj prijazni. Macotu sicer dovolijo igrati na 9 tisoč funtov vredno kitaro, a samo za pet minut. Po tem se mora zadovoljiti z brenkanjem na neke navadne kitare za 3 jurje. Jaz sem frustriran, ker je po treh akordih mojega znanja konec. Iz torbe potegnem beležko in se lotim risanja in pisanja.

Zadnji večer na končni postaji Hammersmith obredno spijemo pivo, končno ale, London’s pride. Pivo nam naredi luknje v trebuhih, v trgovini kupimo hrano za večerjo. Na teveju neuspešno iščemo Đokovića, ki ravno igra v Wimbledonu, pa samo zmešamo programe kitajcu, ki vsako jutro posluša vjesti iz zemlje.

42443851875_607d192985_k.jpg

Torek, 2:00 AM

Sredi noči je avtobusna postaja nabito polna. Tip v Italijanski angleščini pravi, da ni ziher, ali je na njegovem busu prostor ali ne. Bo povedal čez pet, deset minut. Mi nervozni, saj so vsi busi national expressa v smeri našega letališča že zasedeni. Potem se dvakrat obrne in reče v smislu: Saj ste mi simpatični. Dvanajst krat tri – šestintrideset funtov. Bus gre čez petnajst minut.

Potem še nekaj časa po mestu pobiramo potnike. Ko naslednjič odprem oči, je zunaj dan, pred nami pa letališka stavba. Ura je pet. Uspelo nam je. Sledi klasična letališka tortura in dolga vijugasta pot med trgovinami, polna ljudi v sprehajalnem tempu. Ne mudi se jim, na letališče so prišli veliko prezgodaj.

Spomnim se nasveta, ki sem ga dobil na uradnih informacijah. Priporočamo prihod na letališče vsaj tri ure pred vzletom letala. Z neizgovorjenim dodatkom: Čakanje lahko zapolnite z ogledom in nakupi v naši bogati ponudbi.

41538734080_75f7bd8796_o.jpg

%d bloggers like this: