Kvalifikacije

A ti letos ne greš na Burjo? sprašuje moja draga. Zdi se ji, da premalo treniram, da sem neobičajno veliko doma. Grem, ampak ne za tako visoko ceno. Barbara, tekaška trail gurujka, mi je obljubila, da me bo spravila skozi naslednji Iper, ne da bi izgubil službo, ženo in pravice do otroka.

A kakorkoli že obračam treninge, enkrat pride čas za trenutek resnice. Preizkus, ali sta glava in telo pripravljena za novo dolgo potovanje. Ta test poteka relativno enostavno: zaporedni dnevi telesnih naporov, iz dneva v dan daljši, vsak dan z večjim bremenom utrujenosti. Do kam zdržijo mišice, kite? Do kam zdržita odločenost in volja?

20191117--IMG_6334.jpg

V ponedeljek, deset dni kasneje, sem zadovoljen. Živ, malo utrujen, a hodim brez bolečin in ne zaletavam se v zidove (to se mi je kdaj prej že dogajalo). Ostane mi celo dovolj energije za dobro voljo, ki se pomeša z občutkom zmagoslavja: vse kaže, da sem se kvalificiral. Predvsem pa sem se sproti najedel najljubše sladice, jabolčnega štrudla.

20191115--IMG_6122.jpg

Petek : Napad na Vogel

Bohinjska Bistrica > Pl Poljana > Pl Suho > Zadnji Vogel, 15. november 2019 — 25 km, 2080 vm, 9 h 10′

Ves teden me zvija v trebuhu od strahu pred snegom, ki je prekril hribe in moje načrte letošnjega napada na Vogel, tokrat čez planino Poljano in planino Suho. Vseeno grem, z nekaj rezervnimi variantami v žepu, v cel sneg in dež, in kmalu sem moker tudi na notranji strani goreteksa: od dežja, od švica, od z dežjem napojenega snega, ki mi zvrha mezi v gojzarje.

20191115--IMG_6170.jpg

Hoja v težkih čevljih s trdim podplatom je težka in počasna, najprej vzponi po mastnih kotalečih kamnih, nato gazenje debele odeje mokrega snega. Na koncu dneva, pred čisto zadnjim vzponom, v pasti borovcev dokončno izgubim pot. V begu pred bližajočo temo se spustim nazaj v dolino in nočni zaključek opravim po poti, ki jo že dobro poznam in se počutim varno.

Te vsakoletne podvige si lahko privoščim, ker me na cilju čaka ogreta koča z dobrodošlico mojih košarkarjev na Zadnjem Voglu. Hvala, fantje!

20191115--IMG_6138.jpg

Sobota : Okrog Bohinjskega jezera

Zadnji Vogel > Bohinjsko jezero > Zadnji Vogel, 16. november 2019 — 40,8 km, 1520 vm, 8 h 30′

Mokrega snega imam še od včeraj dovolj, zato se spustim po Žagarju navzdol k spodnji postaji gondole, se pri avtu preobujem in grem raziskovat okolico Bohinjskega jezera. Ukanška Suha danes ni prav nič suha, Slap Savice prši naokoli iz vse svoje višine. Od dolgotrajnega dežja voda šumi od vsepovsod, zaliva pot okoli jezera v veliko lužo, in kmalu mi je vseeno, kam stopim.

20191116--IMG_6226.jpg

Poskušam priti do slončka, potopljenega do trebuha v koritih Mostnice (neuspešno — preveč polna struga), poskušam priti do čokoladice v Ribčevem lazu (ravno tako neuspešno, Bohinj spi v mrtvi sezoni). S svoje kraljevske klopi na Naklovi glavi za trenutek ošinem gore, opravim drugi pit stop pri avtu in po Žagarju gor zaključim današnji krog.

V koči me pričaka čast rezanja jabolčnega štrudla. Brane si je zapomnil, da je to moja najljubša sladica. Vsa čast.

20191116--IMG_6228.jpg

Nedelja : Skoraj samo spust

Bohinj, 17. november 2019 — 5,6 km, 75 vm, 1 h 25′

Provokativno mi zrejo v oči: In danes? Pričakujejo napoved novega spektakularnega podviga, kake nore razdalje, pa jih razočaram, ker grem z njimi v dolino in domov počivat, sori, tudi jaz sem samo človek. Pa mi ne dajo, Bojč pusti v bajti telefon, česar se spomni na sredi spusta, in grem nazaj ponj in se mi tudi ta dan naberem nekaj visokih korakov v breg. Mi je pa prihranjena ploha, ki se ulije malo kasneje.

Bojč se oddolži s štrudlom pri Štrudlu. Mmm, njami … Si še kaj pozabil? Za še en kos grem še enkrat …

20191116--IMG_6283.jpg

Ponedeljek : Prižiganje lučk v Ljubljani

Ljubljana, 18. november 2019 — 10 km, 22 vm, 1 h

Brezov gozd, lesketanje morja v zalivu, pred njim lesena koča in ob njej lesena kočica. Finska savna v najbolj avtohtoni obliki. Peč je na drva: najprej razgreje telesa, nato postane žar za klobasice. Po ohlajanju v morju imam tuširanje v dežju pod mavrico. Nostalgični spomini na študentsko InterRail potovanje.

20110910-Nočni tek Ljubljanica, 10.9.2011-P1210798.jpg

Takšne romantike ne bom več doživel, zato se zadovoljim z urbanim približkom savne, kamor grem iz telesa pregnat spomin premraženega vikenda. Še prej naredim večerni tekaški krog po urbani Ljubljani, ki se odeva v bleščavo okrasje, da bi pregnala depresijo tega prazničnega časa.

20171214--DSCF9469.jpg

Torek : Aikido navdih

Dojo Dokiai, 19. november 2019 — 1 h 30’

Definicija pravi, da matematika znanstvena veda, ki raziskuje vzorce množin, struktur, sprememb in prostora, praktično vsega. Lahko bi rekli, da nekaj podobnega velja za aikido, ki v svojih tehnikah zbira in raziskuje principe številnih borilnih veščin. In podobno, kot je matematika kljub svoji abstraktnosti temeljno orodje za raziskovanje in dokazovanje novih odkritij, so tudi principi aikida vsestransko uporabni.

Če ne na ulici med pretepači, pa gotovo v gozdu, kjer me nagajive korenine lovijo za čevlje in spravijo na tla. Aikido in telovadba sta investiciji, brez katerih ne bi mogel teči tako daleč.

20191116--IMG_6296.jpg

Sreda : S palicami v Šentviški hrib

Šentviški hrib > Toško čelo > Klobuk, 20. november 2019 — 21 km, 675 vm, 2 h 35′

Doktor Kastelic javi, da je palica kot nova in zato vključim obisk njegove delavnice v današnji track kot vmesni leteči cilj. Pridem z nekaj evri premalo za poravnavo računa, Boš prinesel drugič! pravi, palico pa vseeno dobim in nato precej zavijem nazaj na Šentviški hrib, da preverim, kako trdna je in ali se še vedno tako lahkotno ziblje v rokah. Se! Hvala, mojster!

20150205-Rožnik-P1400907.jpg

Četrtek : Telovadba in amfibijski Rožnik

Rožnik, 21. november 2019 — 15 km, 325 vm, 1h 25′

Nekoč sem na Franji zaružil v asfalt in potem mesece reševal natrgano ramensko vez v Telodromu pri Mitu. S to telovadbo sem kasneje odpravil tudi večino težav z gležnji in koleni in hrbtom. Zdaj mi je jasno, da je tek tekačev največji sovražnik, telovadba pa njegova najboljša prijateljica in zato četrtkovega termina tudi ta teden ne izpustim.

Po telovadbi ožamem obleko in si nadanem suho, drugo športno, tekaško. Plan je plan. Pred živalskim vrtom (terarij za dvoživke) ujamem amfibijce, ki se danes klatijo po Rožniku. Ta hrib mi je že tako domač, da drugo polovico proge skačem čez korenine brez luči.

20171024-Koseški bajer-DSCF6775.jpg

Ležerni petek

Za petek se ponujajo tri stvari, časa pa imam le za dve, zato se brez daljšega obotavljanja odpovem današnjemu teku. Ekstra ura mine v sproščenem čvekanju z drago. Redka in dragocena priložnost. V miru zbereva misli ob zaključku delovnega tedna in se pripraviva na delovni vikend.

Zvečer grem poslušat Beethovnovo interpretacijo zmage Wellingtona nad Napoleonom in ker klasične glasbe nimam dovolj v ušesu, da bi lovil fouš vstope in trdo odigrane note, se sproščeno zleknem na stol in uživam v razgledu, vsake toliko pa tudi malo zadremam.

20191123--IMG_6388.jpg

Sobota : Blatni rodeo prek Rašice in Šmarke

Rašica, Grmada, Šmarna gora, 23. november 2019 — 60 km, 3080 vm, 8 h 52′

Ko se tretjič, zdaj že v mraku, spotikam prek istih spolzkih skal Rašice, Grmade in Šmarke, se sprašujem, kdaj sem padel v to sceno. Nabiranja enih in istih krogov nisem nikoli odobraval. Tekmovanja v ponavljajočih se krogih me spominjajo na tekanje hrčkov v kletkah. Razlog, da sem danes vseeno tu, je, da to danes ni kar en tek, ampak legendarni zbor ljubljanskih trail tekačev v Gameljnah.

20191123--IMG_6409.jpg

Eno je, da Rašica Trail ultra odlično leže v moj koledar priprav — po terminu, terenu, zaradi prijetne družbe, dobre hrane. Sicer je letos kriterij za tretji krog visoko navit in mi zmanjkuje sape za sproščene pogovore, si pa vzamem čas za slastne postojanke s hrano, o kateri Ježkom slava daleč poje. Vrhunec sreče pa je v cilju, ko zadrego kuharice s praznim loncem vege pasulja vnovčim v all-you-can-eat kupon za jabolčni štrudel. Skoraj sem počil.

20191123--IMG_6412.jpg

Takih je mal

Časa za čvek v cilju ni veliko, Tone vabi na Takih je mal, ki letos ni več športni dogodek z druženjem, ampak družabni dogodek z veliko hrane in koncertom in temu ustrezna je klientela bolj salonsko oblečena. Zdi se mi, da je Tone prekmalu popustil. Ali je to pogled za tri leta v naprej tudi v mojo prihodnost? Vzamem kot vzpodbudo za princip Tukaj in zdaj. Ker bolje ne bo nikoli.

20191123--IMG_6444.jpg

Eros

Ura je zgodnja, šele osem in nekaj minut, s tribune opazujem v glavo zabritega roadieja v smešnih hlačah in bulerjih, ki testira mikrofone. Ne, ne, To je On!, mokre sanje deklet in reklamna lutka emporia Armani. Dizajn majice in hlač sta zašušptrana namenoma. Bulerji pa so v resnici škorenjci na ježke. Mislim, … razumem, … z leti se nabere nekaj gub na obrazu in viška sala okoli pasu, ampak tole? Eros Ramazzotti? A resno?!

Ali je res zgolj slučaj, da pade koncert ravno na večer med dve ultri? Skrajšano noč vzamem kot del izziva. Sredi garaže najdena denarnica me tolaži, da bo vse v redu.

20191124--IMG_6519.jpg

Nedelja : Od Solkana do Kanala

Tek treh vrhov, 24. november 2019 — 54 km, 2730 vm, 10 h 45′

Po kamnitih jarkih prve svetovne vojne gor na svete kraje nedeljskega pritrkavanja, po drčastih blatnih vlakah spet dol. Po mehkih stezah z zlatimi cekini jesenskega listja posutih, čez nežno obrobljene travnike z razgledi od Julijcev do Jadrana. Skozi primorske ulice Kanala in Solkana, po romarskih poteh do špičastih skal planinske poti nad prepadi turkizne Soče. Je sploh mogoče potegnit lepši trail?

20191124--IMG_6505.jpg

Trudim se, da bi gledal le naravnost predse, v ozek stožec svetlobe, ki osvetljuje špičasto kamenje na ozki planinski poti. Ob robu levega čevlja je globok prepad in drobni avtomobilčki tam spodaj ob Soči me navdajajo z grozo. Nato pisk. Zaprepadeno gledam v uro s prazno baterijo, ki ne kaže več sledi. Lahko bi zzdržala še kak kilometer, ura smotana! Še na Sabotin zlezem, pa imam T3V v žepu. Tako malo še manjka.

20191124--IMG_6516.jpg

Takrat pa, kot da začutim toplo dlan na rami in zaslišim spremljavo globokega glasu: Dobro je, fant, dovolj je. Naredil si, kar je bilo treba, zdaj bomo mi pazili nate. Pomirjen se obrnem k oskrbniku koče in vprašam, kako od tu pridem najhitreje do Solkana. Vas peljem!? Ne, ne, hvala. Tega zmagoslavnega zaključka si pa že ne bi pustil vzet.

20191116--IMG_6273.jpg

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja