8 ur Sv. Ane

8 ur Sv. Ane, Ribnica, 9 marec 2024 — 8 h, 48,5 km, 3900 vm

Fotografije: Blaž, Bogo, Jana, Lili, Tjaša

Čeprav Blaž dovolj zgodaj napove prireditev, vseeno zamudim. Ko se lotim prijavljanja štartnine, so vsa mesta že razprodana in številko najdem šele na črnem trailaškem trgu. Člani Kluba ponosnih posameznikov so si že s prvima dvema izvedbama ustvarili sloves, ki je 90 štartnih številk prodajal kot tople žemljice. Velik delež smo zapolnili Amfibijci. Družaben klub tekačev smo, fajn se imamo. Na prireditve radi hodimo skupaj.

Anže nam prek Dejana pošlje gromozansko veliko škatlo testnih copat. Zdi se mikavno, da bi v napovedano blato namesto svojih namočil izposojene copate, pa se izkaže, da me njihova utesnjenost neha motiti šele pri številki 50. Očitno ni model zame. Razvajeno nogo imam, noče, da jo tišči ozko kopito, neprilagojena oblika, opetnik ali šiv. Obujem svoje preverjene copate. Pa vendar ne pre-preverjene, kot na Obali ali na Knapu. Zavidam Iviju, ki se je znebil bremena copat in večino časa teka naokoli bos. Tudi danes je tu. Gledam njegova stopala. Pričakoval bi, da bodo kazala posledice nezaščitenega prebijanja skozi trail pokrajino. Pa jih ne. Večina nas ima od zaščitne obutve bolj deformirana stopala.

Ponavljajočege vzpenjanja po eni in isti poti ni moja najljubša oblika gibanja, pravzaprav se mi zdi to kar precej prismuknjeno. Te vrste prireditev sem ignoriral, dokler nisem na Šmarnogorskem neverestingu spoznal praktičnost pogostih postojank. Ena spodaj, ena zgoraj, vsake pol ure pit-stop ob pestro obloženi mizi. Hvala, organizatorji, res ste dobro poskrbeli za nas, tudi za malo bolj izbirčne. Veliko prijetneje je teči brez kot z nahrbtnikom. Pa še družabnost je zagotovljena. Vsakega tekača srečaš dvakrat na krog in z vsakim srečanjem je pogovor daljši. Kratki ‘Zdravo!’ se nadgradi v ‘Bravo!’, kasneje sledijo pohvale blatnih madežev, ki jih pridobivamo s padci, proti koncu pa vse bolj osebne vzpodbude: ‘Še enega?’.

Iz kroga v krog se pot vse bolj spreminja v sluzasto blatno drsalnico, v kateri iščem oprimke na štrlečih skalah in drevesnih koreninah. V prvem vzponu pridem do cerkvice v 33 minutah in to je tudi edini čas, ki si ga zapomnim. Na hitro preračunam, da imam s takim tempom časa za devet vzponov. Me že grabi tekmovalna strast. Merjenje je kar zanimivo. Za končno uvrstitev je seveda najpomemnejše število vzponov, nato pa čas, ki si ga porabil za vzpone. Spusti ne štejejo. Vratolomni tek navzdol šteje le za trening smučarskih mišic.

Pripravil sem si telefon in slušalke in za nevemkoliko ur podkastov, celo power bank. Pa sem vse pustil v avtu, najprej zaradi dežja, potem pa zaradi blata. Osem ur mi je minilo tik-tak, skoraj kot na običajnem osem urnem šihtu čez teden. V predzadnjem krogu dohitim Buddyja in zadnje dva greva skupaj. Navzdol mi še gre, z več poguma se spuščam po blatnih toboganih, navzgor pa trpim. Stiskam zobe, ni mi več enostavno držati pokončne postave, vse bolj lezem vase, ramena se spuščajo in stiskajo pljuča. Na vrhu se usedem na dekco in se mi ne da dol.

V cilju sem zdelan. Vse me boli. Že med brcanjem žoge zjutraj na parkingu sem začutil hrbet, zametek musklfibra s četrtkove telovadbe, nato pa sem na zahtevnem drsečem terenu samo še zategoval. Aktivacija celotnega telesa med tekom je sicer fajn za marsikaj, manjša je na primer verjetnost, da se razboli kakšna specifična mišica. Vendar vključevanje večjega števila mišic pomeni tudi, da sem celostno zjeban. Med preoblačenjem le s težavo dosežem blatno nogo, ko čeznjo vlečem sveže nogavice. Malo kasneje pa v gasilskem domu ne manjka dosti, da mi glava pade v župo.

Strava mi pravi: sedemnajst tednov do velikega teka, ko me čaka 3 do 4 krat daljša razdalja. Še nekaj dela me čaka, če jo hočem preživet z nasmeškom.