Po Šmarni gori doli naokoli

Run Your Local Mountain, Nedelja, 12. maj 2019 — 19 km, 1700 vm, 5 h

Telo je lenobno od včerajšnjega maratonskega pohajkovanja po Vipavski dolini. Krmežljavo gledam v sivo nedeljsko jutro. V šporget vržem nekaj polen, da se ob živem ognju ogrejem. To bo prijetneje od jutranjega strečinga. Po noči nalivov zunaj še vedno vztraja hladen dež in blatnim lužam ne pusti, da bi se posušile. Ah, to bo tiste vrste mazohističen trening, ko pač greš, kljub vsem izgovorom, ki se ponujajo. Samo eno stvar moram upoštevati. Družinska kosila prek vikendov so v naši družini kar pogosti in nekaj sem jih zaradi teka v zadnjem času izpustil. Če se tokrat — za taščo — potrudim in res pridem, dobim pri ženi veliko bonus točk.

20190512--P1060455.jpg

Ambiciozno sem si pripravil sledi, po katerih bom pretekel čim več različnih poti. Pet krogov, vsak malo večji, vsak mimo zvončka želja na vrhu. A do kosila jih uspem narediti samo tri. Prepočasen sem. In lenoben. Avto sem parkiral pod gozdom in ob vsakem krogu se pri njem ustavim na malici. Počasno žvečenje polente izkoristim za zapiske. Neverjetno, kako pisateljsko produktivna postane moja glava med tekom. Celi odstavki zapisov za v dnevnik. Ko besedilo iz prvega kroga stipkam v računalnik, nastane prostor za drugo poglavje. Morda si končno omislim telefon s tipkovnico? Še hitreje bo šlo.

20190512--P1060486.jpg

Tretji letnik Fakultete za arhitekturo, predmet Arhitektura mesta pri profesorju Janezu Koželju. Za seminarsko nalogo izberem evaluacijo prostora z računalniško obdelavo podatkov. Leta 1988 je to eksperimentalen projekt. Čez zemljevid prostora sem dal mrežo in vsak posamezen kvadratek okarakteriziral po vsebini: vrsta pozidave, cesta, gozd, travnik, igrišče, … Nekakšna pikselizacija rabe prostora. Potem sem tem pikslom dodajal faktor privlačnosti glede na iskano rabo. Na primer: bližina šole je imela pri iskanju primernega prostora za stanovanjsko sosesko višjo stopnjo privlačnosti kot pri iskanju prostora za obrtno cono. S tem načinom smo našli kvadratke, ki so nudili prostor priložnosti.

20190512--P1060450.jpg

Pri tem matematičnem igranju z matrikami mi je pomagal Tomaž, ki je napisal vso kodo za softver. Program je poimenoval Bela in sicer po svoji mački. (To ni bilo moje najbolj čudno srečanje z lastnikom mačke. Nekoč sem dobil naročilo za oblikovanje celostne podobe cvetličarne. V znaku je morala biti silhueta mačke in seveda njeno ime.) Šele leta kasneje sem se zavedel, da sva s tem programom naredila nekak primitiven geoinformacijski sistem. A bila sva precej prezgodnja, da bi ga uspešno prodala Googlu. Veliki je svoje Mapse splavil šele kakih dvajset let kasneje. Tomi je takrat zaslužil dvesto mark in z njimi ustanovil za slovenske razmere uspešno računalniško podjetje, jaz pa sem naredil izpit z desetko. V zemljevide sem se tako zaljubil, da sem se z njimi oblikovalsko ukvarjal še desetletja.

20190512--P1060448.jpg

Seminarska naloga je danes v glavo priplavala zato, ker sem ukvarjal ravno z območjem Tacna in Šmartnega in tudi Šmarne gore. Takrat sva začela z Bejbiko malo bolj resno z najino zvezo in ena izmed taktik, da naredim vtis, je bil tudi, da jo peljem na Šmarno goro. Po zemljevidu iz seminarske sodeč se je zdelo, da je prekrita s potmi, zato se nisem kaj posebej pripravljal. S trolo sva se odpeljala v Tacen do končne postaje in štartala naravnost v smeri najvišjega vrha. Prej ali slej bova naletela na kakšno shojeno pot. A stanje v naravi je bilo v presenetljivi diskrepanci s podobo, ki sem si jo narisal v glavi. Po nekaj poskusih sva končala pod strmimi stenami zataknjena v robidovje. Tisti dan naju gora ni pripustila in s tem simbolično nakazala, da v najinem skupnem življenju pot do zvončka želja ne bo vedno enostavna.

20190512--P1060480.jpg

Zdravo! rečem edinemu bitju na sicer praznem dvorišču gostilne na vrhu. Nobenega odgovora. Ting! Minus ena točka. Ko se sklonim k pipi z vodo, slišim Pa kje ste vsi amfibijci?! Zamujate! Ting! Še ena minus točka. Prepozna me po traku na glavi. V dveh minutah mi pove o svoji poškodbi, o znanstvu z Anžetom, najljubših stezah na Šmarni gori, o požrtvovalnosti, ki jo pokazal, da je prišel danes sem. Ting! Še ena točka dol. Poskušam mu razložit, da je bila napoved vremena izredno slaba in da se je Anže sproti odločil, kako bo potekala njegova predstavitev na dnevu vertikalnosti. Pa sploh ima dovoljenje za štant?! Ting! Mladinec ne misli odnehat z najedanjem, zato se poslovim in obrnem v dolino. Pa lep dan še naprej! cinično zakliče za mano. Ting! Ting! Kdorkoli že ta fant je, nisva se ujela na prvo žogo.

20190512--P1060446.jpg

Pa kaj si pričakoval? Ob normalnem vremenu je tu toliko ljudi, da si gredo na živce in so se odvadili pozdravljati. Še danes, ko na blatnih poteh deževnega jutra le tu in tam koga srečam, marsikdo raje pogleda vstran. Šmarka pač.
Križarjenje po gori sicer mineva v izgobanju lužam (neuspešno), lovljenju ravnotežja po blatu (na pol uspešno) in prebijanju skozi robidovje, ko zmanjka poti, za katero google trdi, da obstaja (tudi neuspešno). Deja vu na avanturo z Bejbiko izpred petindvajset let. Vreme je sicer veliko boljše, kot je bilo napovedano. Komaj kaj dežuje. Razgledi, ki se mi odpirajo na ravnino pod mano, pa so sveže oprani in megličasto lepi.

20190512--P1060474.jpg

Opoldne me pokliče Anže in pove, da Franci prihaja v cilj sto miljskega vipavskega kroga. O madona, po dvainštiridesetih urah?! Vztrajnosti mu pa res ne manjka. Ko se doma usedem pred računalnik, je fejsbuk preplavljen s Francijevimi fotografijami. Franci na štartu, v teku v družbi, ob prihodu na postajo, pri počivanju na klopci, ob spustu v cilj. Po zaslugi požrtvovalne amfibijine podporne ekipe o njegovem popotovanju prek treh dni vemo vse.

Skoraj vse. Le njegove bodo ostale borbe z nočnimi vipavskimi demoni, ki jih je — kot vsak — izboril sam. Morda pa o tem nekoč napiše knjigo?

20190512--P1060503.jpg

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja