Blatna Ana, 2025

8 ur Sv. Ana, 15. marec 2025 — 8h 18′, 40 km, 3.450 vm

Fotografije: Bogo Trontelj

Prvi nedeljski premik v postelji prebudi tisti že skoraj pozabljeni občutek celovitega musklfibra, ki se ni izognil nobeni mišici v telesu. Spomin na včerajšnje aktivnosti: navzgor s silnim opiranjem na palice v splozkem blatnem bregu, za spust po drsalnicah nizka smučarska preža z naprej potisnjeno težo. Vmes sem se prisilil tudi v nekaj teka, da sem na makadamu preizkusil, kaj pravijo pete.
Med pretegovanjem prijetno poklja po telesu. Dobro, da je prva pomoč takoj zraven, še preden sploh vstanem iz postelje.

8 ur Svete Ane. Prireditev kot naročena za amfibijce, ki imamo radi breg in blato. Tudi letos ne razočara. Spet sem v starih zgonjenih čevljih s podplati brez profila, ker mi je bilo novih za v to mastno blato škoda. Na poti do Ribnice spremljamo poplavljeno dolino odtekajoče vode, ki je v zadnjem tednu v obilici padala z neba. Predvsem pridemo zaradi Blaža in Kluba ponosnih posameznikov, organizatorjev tega blatnega rodea.

Ni presenečenj. Brez posebnega cirkusa se štarter postavi na štokerle in na hitro pove pravila. Nato se točno ob osmih poženemo s štarta po makadamu gor v breg. Preveril sem na stravi: lani sem šel gor devetkrat. Precej prepričan sem, da sem daleč od lanske forme. Borim se z razbolelo taco, z lenobo in s pomanjkanjem časa. Gor pridem v 35 minutah, nazaj na štart skupaj v 55 minutah. Dobro bo. Napoved za osem vzponov, če bo vse v redu.

Sprehajanje gor na hrib in dol s hriba po isti poti, ki povrh postaja iz ure v uro bolj blatna, je po mojem osebnem prepričanju precej neduhovita dejavnost. Nisem si misli, da bom kdaj počel take stvari. Ima pa to tudi dobre strani. Ob dvosmernem prometu skoraj nikoli nisi sam, vedno je nekdo, ki mu, če nič drugega, lahko rečeš vsaj ‘Zdravo‘. Ali ‘Bravo!‘. Gre dol ali dol, ni pomembno. Na ta način ša najbolj sam sebi dajem vzpodbudo, da vztrajam v tej skupinski terapiji ljubiteljev bolečih nog.

Druga dobra stran so številne in dobre okrepčevalnice. Sicer sta samo dve, ena spodaj in druga na vrhu, ampak vsako obiščem osemkrat. Mizi sta polni domačih slaščic in slastnih mesnih izdelkov, jaz pa v dilemi, kaj izbrati, ker se od Pusta do Velike noči izogibam mesu, sladkorju in alkoholu. A kruh in čaj bosta premalo za osem ur. Kmalu sklenem, da je moj post itak bolj praktične kot pa verske narave, zato z lahkoto sprejmem začasni odpustek in se odločim za klasično športno prehrano: kruh z zaseko in slanino.

Okrepčevalnici iz ure v uro vse bolj polarizirata. Na spodnji me ustrežljive punce prijazno strežejo od spredaj in od zadaj, kakor se reče. Ni čudno, da je tukaj en kup kerlcev, ki so se precej pred koncem časa že preoblekli v suho in se predali popivanju z zastonjskim pivom. Morda so se ob vzpodbudnem navijanju celo počutili koristne, v resnici pa mi je bilo tudi zaradi njih vsakič težje obrnit nazaj gor v hrib še za en krog.

Mislim si: Ni pošteno, da ne grem, če me nekdo na vrhu pri cerkvi Svete Ane, v mrazu in sredi megle požrtvovalno čaka s toplim čajem in veselim pozdravom. Prostovoljno smo se spravili v ta blaten neprijazen dan, oddelajmo ga do konca, kot se spodobi. Ponosen sem na Zalo in Sebastjana, tudi njima ne pride na misel, da ne bi izkoristila vseh osem ur do konca.
In splačalo se je. Pozdravi pri cerkvici so vedno bolj glasni. Ko prileti v cilj Ivi z dvanajstim vzponom pod pasom, se razlega glasno rjovenje. Fantje v osmih urah straže niso pili samo čaja. Ne zamerim jim.

Čevlje zavijem v vrečko brez splakovanja. Mika me, da jih konzerviram v takem obloženem stanju, težkem od vsega vpitega in nanešenega blata. Morda mi pridejo prav kot rekvizit, ko bom vnukom pripovedoval o borbah na fronti.