Izleti

Piran

Šolskega spričevala nisem nikoli prejel v roke. Tiste zadnje nepomembne dni šolskega leta sem bil že v pancerjih na gnilem junijskem snegu Logarske doline. Šele po tem zaključnem trening tednu so se začele poletne počitnice. (Kakšenkrat sem se temu klubskemu drilu izognil, ker je ravno takrat tudi sezona češenj in sem se jih pri Alešu nažrl tako, da se mi je vnel slepič in sem pristal na urgenci.) Kakorkoli, konec junija sem zapustil Celje in se preselil v Piran za dobra dva meseca. Če k temu prištejem še vse praznike in vikende med letom, lahko z dokaj veliko gotovostjo trdim, da sem v Piranu preživel četrtino svojega otroštva.

Imam srečo, da sta moja starša zaljubljena v Piran. Za njiju je Piran enako morje. Dopust. Prosti čas. Dela se v Celju, dopustuje se v Piranu. Ekonomično in praktično je bilo torej, da sta si tam uredila svoje stanovanje. Imeti vikend na morju je bil luksuz tudi pred petdesetimi leti, v času samoupravnega socializma, a vendarle v Piranu laže dosegljiv, saj je bilo na voljo veliko praznih stanovanj. Ljudje so se selili iz slabo vzdrževanega mesta, premamilo jih je udobnejše življenje v novih stanovanjih sosesk, ki so rasla v Luciji. Nepremičnine, ki so prešle v lastništvo ljudi s celine, so bile povod za zamero do vikendašev in ta se v Piranu deloma čuti še danes.

Piran si deli občino s Portorožem in Lucijo. Da urejanje treh funkcionalno tako različnih urbanih centrov iz iste proračunske malhe vodi v zmešnjavo, se vidi že po županih, ki zadnja desetletja vodijo občino. Koprčan Gantar je županstvo opravljal kar mimogrede, vzporedno z redno medicinsko prakso v Izolski bolnišnici. Tudi njegov naslednik ni bil domačin in ravno tako zdravnik. Volilci dojamejo, da zdravniki morda niso najboljši upravljalci mestnih proračunov in izvajalci razvojnih strategij, a nato izvolijo samostojnega podjetnika, katerega največji uspeh (po besedah v predstavitvi župana) je vodenje lastnega fotolaboratorija.

Izkušnja preživljanja otroštva v Piranu pa je imelo tudi negativni učinek. V mestu zdaj zame ni več nobenega kamna za obrnit. Vse poznam, vse je nekako samoumevno. Za kuliso atraktivne obalne silhuete mesta vidim smrdeče lepljive ulice, na katere nedotakljivi gostinci podaljšujejo svoje dobičkonosne kuhinje, zapite lokalne džankije, ki jim Splošna plovba Piran ne nudi več priložnostnega zaslužka. Ulične fasade, katerih razpadajoč omet in odpadle štukature prekrivajo glasne škatle klima naprav. Obiski Pirana zame niso čarobno vznemirljivi. Ko prištejem še kolobocije z dostopom in dragim parkiranjem, je rezultat tak, da se kljub zapeljivi možnosti zastonjskega počitnikovanja v biser slovenske obale odpravim redko. Za kak dan, morda dva, vendar ne vsako leto.

Ko se družinsko odločamo o obisku Pirana, je naš refleks vedno enak: Kaj bomo pa tam počeli?! In potem si nabašemo torbe z vsem mogočim, kot da je čas brezdelja neskončen: neprebrane knjige, nedokončane zgodbe, neporisane skicirke, zanemarjene duhovne prakse, nepreizkušene recepte, neizvežbane kitarske rife, nepregledane istrske poti. Iz tega se potem izcimi bore malo. Od vročine nas prime lenoba, v družbi starih znancev popijemo kak špricer in dnevi kar padejo mimo.

Kljub vsej ljubezni do Pirana in obilici prostega časa v maminem prosvetarskem koledarju sta se starša vedno obzirno umaknila, kadar sem kot mladinec zasedel stanovanje. To je bil kraj moje svobode in suverenega odločanja. Piran mi je nudil prostor za zorenje. Ker svoboda in biti sam svoj gospodar — sem kmalu spoznal — pomeni tudi lakoto ob praznem hladilniku. Vsak poje, kar si je skuhal, je bila mamina tolažba. Vrata našega stanovanja se niso nikoli zaklepala in dogajalo se je, da so me, ko sem vstopil sredi dobro razvitega večera, neznanci gostoljubno povabili k mizi z ravno skuhano večerjo, češ, v tej hiši je vsak dobrodošel. V najboljših sezonah je bilo ‘moje’ stanovanje v Piranu kot dobro utečena komuna, ‘parents free zone’ za mladinsko družbo.

Žepnine seveda nikoli ni bilo dovolj. V priložnostnih delih sem v nekaj sezonah napredoval od pomivanja posode v samopostrežni restavraciji prek pobiranja parkirnine do plažnega mojstra na hotelski plaži. To zadnje se je izkazalo kot sanjska služba: zaslužek je lahko šel v celoti za alkohol, saj so mi poleg denarja privoščili tudi zastonjski obrok v jedilnici za osebje. Samo delovno mesto pa sploh: poležavanje v ležalniku, ocenjevanje trakcev na bikinkah (takrat so bile v modi res ekstra majhne), zavistno nabijanje, kaj za eni frajerji bodo te punce zvečer peljali v Portorož.

V resnici je bilo teh nekaj tednov kar trda izkušnja. V klubu Tri papige smo vedno počakali na zadnji komad tik pred jutrom (U2 — Where streets have no names), kupili še zadnje buteljke laškega rizlinga in se šli ohladit v morje. Od tam so eni šli na kavo k Mari, jaz pa v jutranjo meditacijo pometat plažo. 50 krat 8 metrov, 400 kvadratov, neskončno zamahov. Nato spanje v ležalniku, dokler me ni zbudil plažni živžav. Nov dan se začne s prvim skokom v morje.

Ne vem, kaj točno je pisalo na moji službeni majici. Jaz sem si prevzetno domišljal, da sem v rangu Baywatcherjev, žena mi je kasneje povedala, da mi je nadela vzdevek tušer. (Z odpiranjem in zapiranjem vode na plažnem tušu smo imeli dejansko obilo zabave. Privoščili smo si tiste, ki so si šamponirali glavo.) Da nisem pravi badmajster sem se zavedel nek siv burjast dan, ko je bila plaža prazna in smo v lokalu igrali tarok. Ob stopnice plažne ploščadi je nasedlo truplo moškega in ko so ga reševalci vlekli iz vode, sem se od strahu naredil francoza in trupla nisem šel niti pogledat.

Ko mi je počitnikovanje v Piranu postalo dolgočasno prvič, naju je z bratom mama peljala v tovarno Imgrad v Ljutomeru, kjer smo kupili jadralno desko, eno prvih, ki so jo sploh naredili v Sloveniji. S tem plovilom je dobilo življenje v Piranu povsem druge dimenzije. Dneve sem preživljal v samotarskih križarjenjih po neskončnem zalivu in osvajal neznana ozemlja: Fiesa, Pacug, Strunjan. Boril sem se s strahom pred odprtim morjem med prečkanjem Piranskega zaliva do Savudrije. Pri svojih štirinajstih letih sem bil pravi gusar, zagorel in presoljen do kosti. Še sedaj občudujem pogum mame in očeta. A kljub nezanesljivosti opreme sem se na domač pomol vedno uspel vrniti sam.

V vsem tem morskem času pa sem plaval zelo malo. V vodo smo skakali, to že, a od obale se nisem oddaljeval. Tisto so bili časi, ko so po morju plavale meduze in te ožigalkarske beštije so na koži pustile strašansko pekoč spomin. Drug moment pa, ki mi je vcepil strah pred vodo, je bil film Žrelo. Fantje smo si ga ogledali v piranskem letnem kinu — z morske strani, iz čolna. Ne ravno dobra ideja, umirali smo od strahu ob vsakem pljusku ob čoln. Ta zastonjski ogled me je drago stal. Avtor knjige je kasneje obžaloval svojo zgodbo, ki je celi generaciji ljudi vcepila strah pred plavanjem v morju. In prav je tako. Še sedaj me preganjajo prizori iz filma, ko se s pustim v globoko modrino. Z leti sem se navadil le tega, da sedaj ta strah ignoriram.

Po štirinajstdnevnem ogrevanju sem pripravljen za razdaljo. Na Punti pod cerkvijo grem v vodo in začnem kravljati. Načrt je dotakniti se vseh rumenih boj okoli Pirana. Do prve boje imam kar nekaj dela, ker plavam proti valovom burje. Malo me tudi zaliva. Kmalu imam v grlu in nosu žgoč občutek soli. Po obratu gre z vetrom in valovi do druge boje zlahka. Vsake toliko dvignem glavo nad valove, da preverim smer in morebitne norce na ladjah, ki ne upoštevajo predpisane oddaljenosti plutja od obale. In res se pripelje nek junak, ki me — ko sem tik ob boji — mimogrede nahruli, češ: kaj delam sredi morja.

Na tretji boji me čisto malo grabi panika. V dno je pripeta na koncu stare kanalizacijske cevi, na podaljšku rta Madone, na najbolj izpostavljeni točki, tam, kjer je bila — kadar smo srfali na močno burjo — točka odločitve: reševati opremo ali življenje? Ko se je odtrgal zglob in ni bilo več mogoče jadrati, si od tu še lahko priplaval z desko nazaj na obalo, a samo, če si jadro pustil v vodi. Ali pa si se prepustil valovom, morski bolezni in čakal na pomoč motornega čolna.

Zdi se, da z rokami maham že celo večnost, pa se obala sploh ne premika. Kot bi plaval v reki proti toku. Tolaži me to, da me vsaj ne odnaša od obale. Redno preverjam, ali sem še v kursu naslednje boje in svetilnika.

Pošpegam na zvonik. Po tričetrt ure kravla še vedno z lahkoto plavam. Na to sem kar ponosen. Nisem kak izkušen plavalec. Prvih dvesto metrov v kosu (do boje in nazaj) sem preplaval šele pred tremi leti in sicer po zaslugi nekaj enostavnih nasvetov. Miha mi je na suhem na hitro razložil tehniko obračanja glave (z rameni drsaš po uhljih), Žef pa tehniko dihanja. Dva sta prehitro, štirje preveč: trije zavesljaji so ravno pravšnji ritem. Sem se pa moral navaditi vdihov na obe strani. Po enem tednu davljenja in pitja vode mi je nazadnje uspelo in to celo tako dobro, da sem pozabil, katere strani sem se na novo priučil.

Od soli me pečejo oči. Vrag, kako postajam občutljiv! Lahko bi vzel očala. A potem bi videl, kaj vse plava v morju in domišljija bi dobila krila. Zaprem oči in je malo bolje. Saj, a je kakšna razlika, če gledam v umazano zeleno globino in vsake toliko v svinčeno sive oblake?! Razgledi pri plavanju res niso bogve kaj. Ribič prijazno umakne trnek, ko prek skal splezam na glavni pomol pri rdečem svetilniku. Ena ura v vodi, kilometer in pol vodne črte, nekajkrat več od česarkoli, kar sem v življenju preplaval. Bravo jaz!

Počutim se močnega kot tarzan. V meni se prebudi en tak mini Hasselhoff občutek. Malo se poravnam, dvignem ramena in ga — prav počasi — sprehodim mimo mestne plaže.

2 komentarja

  • Mojca LiSt

    Zapis je, kot vedno vsi tvoji, poetičen, nostalgičen, humoren …
    Risbe so pa super, bolj pašejo kot fotke!
    Pri plavanju vdiha “na tri” še vedno nisem osvojila, in iz podobnega razloga raje ne gledam pod vodo, ko plavam 🙂 zato še posebej čestitam za opravljen izziv.

Dodaj odgovor za Mojca LiSt Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

%d bloggers like this: