Menina planina

Prekolesarimo STKP, 1. junij 2019 — 48 km, 1460 vm, 5 h

Najava mi deluje znano. Prekolesarimo slovensko turno kolesarsko pot v enem dnevu je po ideji in besedilu presenetljivo podobna nekemu drugemu dogodku — Slovenska planinska pot v 1 dnevu. Vprašam Anžeta iz Amfibije, kaj si misli o tem, pa samo zavije z očmi. Jezi ga, da so si brez vprašanja izposodili idejo in celo prepisali stavke z njegove strani. Sploh ga ne vprašam, ali ga zanima sodelovanje. Prost vikend bo izkoristil zase. Letos si je zastavil tak koledar prireditev, kot da ustanavlja turistično agencijo.

Za to migimigi kolesarjenje izvem iz Mahovega vabila. Z Živo ta dan vodita vsak svojo skupino. Z njima bi morda še šel, a njun odsek se mi zdi predaleč. Ne da se mi voziti z avtom na drug konec Slovenije, da bi tam odpeljal en kolesarski krog. Saj ne rečem, fajn je imeti ob sebi vodnika, ki pozna pot in ki zna popravit kolo in zate najverjetneje nosi tudi orodje in rezervne dele. Varen občutek udobja. Vseeno mi ne diši. V skupini ni enostavno ujeti ritem, ki odgovarja vsem. Jaz lahko zapravim veliko časa z ustavljanjem, dokler so razgledi fotogenični. Lačen pa, ravno nasprotno, postanem nestrpen in tečen in se mi mudi.

Po planinah nisem hodil in za Planinsko zvezo Slovenije sem slišal prvič, ko se je med gorskimi kolesarji in PZS začela vojna za poti po planinah. Takrat sem bil aktiven kolesar in me je tema zanimala. Strinjal sem se z argumenti obeh strani, zmotila pa me je aroganca, s katero je velika organizacija branila svoje privilegije in ekskluzivno pravico do upravljanja nekega skupnega javnega prostora države. Šele odkritje, da planinske poti sploh niso vpisane v zemljiških knjigah, jim je vsaj malo spodnesla samoumevnost in pravičniško držo do vseh ne-planincev.

Ne glede na to mojo malo zamero se odločim za menjavo — danes petnajst kilometrov teka menjam za en dober kolesarski izlet. Miško je takoj za to, da greva skupaj. Izberem nekaj blizu, recimo Menino planino, na kateri še nisem bil. Vožnji v čre… akhm! … skupini se bom odrekel, zato z uradne STKP strani snamem sled, da jo uporabim kot navigacijo. A datoteka je uporabna šele, ko v meta podatkih spremenim eno 1 v eno 0. Površnost ponudnika glede združljivosti podatkov in orodij je prva stvar, ki me spravi v slabo voljo.

Nato ugotovim, da me bo sled vodila pretežno po državnih gozdnih cestah. Grem brat opise in posveti se mi, kako so na PZS vso to nerodno zadevo okoli kolesarjenja izpeljali. Gorsko kolesarstvo so vzeli pod svoje okrilje, ga spakirali v eno izmed komisij in ga kastrirali v turno kolesarjenje, poti pa speljali po ‘prometno manj obremenjenih cestah’. Zdaj sem dokončno izgubil motivacijo za današnje sodelovanje. Z movescounta sem snel najbližjo sled za krožno pot in jo spravil na uro. Karkoli že je, z lahkoto bo bolj zanimivo od 37. etape STKP.

Po prvih kilometrih je izgledalo, da bi lahko tudi to najino traso izpeljal kar z makadamarjem. Vozila sva se po gladkih gozdnih poteh nežnega naklona. Smer je bila sicer napačna, od Tuhinja sva se namreč peljala nazaj proti Kamniku. Miha preveri pri lokalnem kmetu in ta maje z glavo. Jaz pa kar vztrajam, da ostaneva na sledi, kamorkoli že ta pelje. Taktika je preprosta: črti slediva tako dolgo, da se ugrizneva v rep. Miško čisto malo negoduje. Ne bi bilo prvič, da bi se reševala iz kakšne blatne strmine z dričanjem po riti.

Kar naenkrat se najina pot postavi pokonci in malo zatem spremeni v stezo z markacijami. Vsak milimeter vilic mi pride prav, ko se motovilim prek kamnov in korenin. Kmalu so skale na poti prevelike za vožnjo in ko se dokončno zataknem, se spomnim izgovora, da vožnja po planinski poti itak ni politično korektna, sploh pa ne na današnji dan. Potem kolesi potiskava ob sebi za roge do naslednje vlake. Kjer gre traktor, najbrž lahko greva tudi midva.

Prva polovica poti naju je peljala malo naokrog, ne ravno po glavni transverzali. Na celi poti sva srečala le dve nabiralki zelišč. Tega miru je konec, ko se približava domu na Menini planini. Priključiva se uradni trasi STKP in kmalu naju prehiti gromozanski avtobus. Okoli doma makadamske ceste, parkirani avtomobili, gruče pohodnikov. Vsaj krave so večinoma za ograjo. No, včasih cesta vodi skozi ogrado, pa je treba paziti tudi na te.

Do avta imava samo še dolg dolg spust po cesti. Malo mi je žal, da se nisva spustila po alternativni poti, ki gre navzdol bolj direktno, gotovo bi bilo bolj zanimivo.

A naj bo, pustiva to za naslednjič. Za dan, ki ne bo pod okriljem PZS.