Sametskhvario 2642 m

Sreda, 6. julij 2022

Kak dela?, lomim po ruski, da vsaj malo pozornosti obrnem nase. Stopila sva v tabor gozdarjev pri zajtrku in ducat parov oči sedaj gleda v Punči. Čutim, kako od zadaj pritiska vame. Nič ne prisedeva, kar naglo jo ubereva naprej. Malo više, ko sediva in zajtrkujeva, pridejo mimo: Prijatno! in gredo naprej. Morda so res gozdarji, a trenutno so degradirani v urejevalce planinske poti. Za najin okus so zastavili preveč na široko. Kako se bo moletjera obnesla, pa bo pokazal dež. Zdaj ob suši je humusna pot fino mehka, drugo pa je, kako se bodo konji znašli v blatu. Gruzijci na splošno niso neki mojstri v gradnji cest.

Pri rendžerskem domu v Atkuriju se nama je pridružila simpatična psička. Očitno sva se ji prikupila s tistim kosom suhega kruha, ki sva ji ga namenila včeraj zvečer. Čedna kužika je, z lepo dlako. Kar z nama gre. Mislim si: verjetno spremlja odprave gor proti domu in je vajena poti. Kar naenkrat skoči s poti v gozd in s kotičkom očesa opazim neko sivo kosmato kepo, ki beži pred njo. Lomljenje vejic in cvilež traja deset sekund, nato pa se lov umiri. Iz pasjega gobca visi zajček. Še dva stresa z glavo in psica leže k obedu. Zajčku bi se bolje godilo, ako bi se medved z njim obrisal rit. V Borjomi parku se klatijo različne zveri, tudi volkovi in risi, pa jo nesrečnez skupi ravno od prijaznega psa. Punči v grozi gleda stran.

Midva imava bolj miroljubno kosilo: instant juho z okusom na gobe. Saj ni tako zanič. Vsaj voda, katero zavreva, je odlična, direkt iz izvira na nasprotnem bregu. Dom, pri katerem se ustaviva, je lepo urejen, čeprav ga najdeva z odprtimi vrati. Na srečo ga krave iin ovce še niso odkrile. Pravo smetišče plastičnih piknik krožnikov je malo stran pri uti z roštiljom. Hmnja … saj sicer je narava, po kateri hodiva, dokaj čista. Še kar razumljivo, saj razen delavcev spodaj v gozdu ni nikjer nobenega.

Od doma naprej se ne znajdem več. Še vedno slediva črti na telefonski karti, a poti v naravi ni več. Boriva se s strmimi prečkami, z visoko bodečo travo, vlečeva se skozi divje zaraščen gozd. Ko že vriskam, da sem našel pot, se izkaže, da je le živalska sled, ki se konča v še bolj gostem rastju. Končno Punči prevzame pobudo in najde izhod čez skalnat skok, prek katerega z vrvico zvlečeva nahrbtnike. Pot Svetega Andreja, ki sva ji sledila, je nateg, zgolj črta na karti, nepotreben ovinek, po katerem je — če sploh — nazadnje šel Sveti Andrej. Ima me, da bi šel na lokalno ministrstvo zbezat izza računalnika tega mojstra kartografa in ga peljat po tej ‘poti’.

Na vrhu Sametskhvaria odpreva culico: kruh, sir, olive, paradižnik, steklenica rdečega vina. Zaslužila sva si ga. Škoda, da ni dvolitrski magnum. Sonce na poti za obzorje izgublja moč, veter naju obleče v puhice. Trenutek popolnosti. Ura meditacije, ki odtehta napor dolgega dne. Še psički se zapirajo oči, ko ji glava pada na tačke. Z večernim hladom se spustiva v bivak na vzhodno stran gore.

Četrtek, 7. julij 2022

Na drugi strani okenca je najbolj kičasta jutranja zarja, preliv iz temne vijolične prek oranžne v sinje plavo. Vmes nežno razgiban horizont blago nalomljenih vrhov. Edini zvok so konji, ki se pasejo okoli hiše. Vidim jih kot obrise v gegenlihtu. Glavo spustim nazaj na blazino. Boli me vse od prstov na rokah do prstov na nogah. Včerajšnja je bila dolga: 25 kilometrov in dva in pol višincev, polovico od tega po brezpotju, skoraj deset ur hoje s težkim nahrbtnikom. Nova izkušnja.

Pakiram stvari nazaj v nahrbtnik: puhasta spalka, napihljiva podloga in poušterček, volnena pižamca. Plinski gorilnik, instant kavica, črni čaj, čokoladice, sir, kruh in kolački. Fotoaparat, telefon, ura s satelitsko navigacijo, power bank in panel s sončnimi celicami, ki vse to polni z elektriko. Pomislim na očeta, ki je planinaril z deko in aluminijasto škatlo, v kateri je nosil kruh, klobaso in trdo kuhana jajca. Mimo koče prideta pastirja, pomahata v pozdrav. Neugodno mi je. Povabil bi ju na kavo, pa imam nelagodje pred srečanjem s tujci. Kako drugače bi bilo, če bi potrebovala gostoljubje midva.

Pisani travniki. Pisane mavrice barv — povsod, vse do grebenov in visokih vrhov. Pobočja se razlikujejo le v kombinaciji prevladujočih barv. Cela pobočja slepeče belih marjetic, rumenih zlatic, cvetočega rododendrona — neprijeten piling za noge, ko iščeva pot skozenj. Marjetice in ivanjščice vseh barv, encijani, rman, plahtice, pljučnik, materina dušica … na ducate različnih zeli. S koso bi jih lahko žel. Punči pa je zbirčna: pridno nabira za čaj in rastlinice sproti suši na nahrbtniku.

Včerajšnja izkušnja iskanja poti naju je naučila novih spretnosti. Opaziva subtilne oznake poti: sprane markacije na skalah, na tleh ležeče kole, ki kažejo v smer mini količkov na obzorju. Črtam ne zemljevidu pa ne zaupava več tako zelo. Odrečeva se krožni poti in greva nazaj kar po poti, ki jo že poznava. Le Andrejevem ovinku se izogneva.

Pod kočo srečava angleški par, edini turistični duši v teh dveh dneh na gori. Malo niže pa tabor delavcev na poti. Dvignem roko v pozdrav, saj jih poznava že od včeraj, takrat pa: HRRRSS … !!! … Pogledam desno gor in vidim, kako proti nama pada deblo smreke. Kaj?! … RRRSSS … !!! … Noge dobijo pospešek kar same od sebe, pod roko zagrabim Punči in jo potiskam po poti navzdol. Bejžvaaaaa! … RSSSK !!! Deblo pristane prek poti dobrih deset metrov za nama. Noge se tresejo. V glavi vprašaj: a ne bi bilo fajn, da bi vsaj malo namignili na nevarnost? ‘Zakaj pa, saj sam vidiš, da ni nikjer nobenega’, pravi Punči.

Na koncu poti se umijeva v prijetno svežem potoku. Pri avtu se najina pasja spremljevalka še nekaj časa preteguje, potem pa izgine. Odreši naju prevzetnih dilem o tem, kaj bova storila zdaj, ko se je navezala na naju. Ni se. Le spremstvo za izlet na vrh hriba sva ji bila.

Nadaljuj z branjem: Partying Kutaisi