Tre Cime

Sreda 9.7.2025

‘Nisi ti vzel!?’ Čukasto se gledava. Avto je poln robe. Imava hrano, obleke, športno opremo. Nov jogi s spominsko peno in blazine. Odej pa ni. Avto sva ustavila sredi noči na tisoč dvesto nadmorske v dolini Visdende. Ob reki je 5 stopinj celzija. Prekleto mraz v primerjavi s temperaturami vročinskega udara, ki je prejšnji teden pražil Slovenijo. ‘Hm, kaj bova?’
To je tisto, kar je najboljše v najinem odnosu: ko se stvari zapletejo, iščeva rešitve, ne pa krivca. Premražena in preutrujena sva za ukvarjanje z lakoto. Sploh pa se v novem avtu ne sme drobiti hrane. Zlezeva pod mini piknik dekico, ki sva jo s seboj vzela za rezervo. Priložnost za stiskanje v jajčku.

Četrtek, 10. julij 2025

Veselil sem se tega jutra, ko bom stopil z boso nogo v travo, mokro od jutranje rose, zmagovalno razširil roke proti prvemu sončnemu žarku nad planinami in zarjul: ‘Počitnice!!!’ Ko pa se okna končno razsvetlijo, se zdi, da ni pravega razloga za praznovanje. Spanec je kratila borba prstov. Tistih deset na rokah so krčevito držali zgornji rob mini piknik dekice in jo vlekli pod vrat, bratranci na nogah pa so hoteli kak centimeter več toplote zase.

Boli me rama, na kateri sem celo noč ležal v krču prezeblosti. Bolj kot jo masiram, da bi jo potolažil, bolj kaže, da se bo razvil klasičen heksenšus. Tečna reč. Mikro kampiranje je zabavna reč, vendar je povezana s fizično dejavnostjo. Ves čas je potrebno prelagati stvari po avtu, iz avta, v avto. Ko se roka razboli do te mere, da me ne-pravi gib spravi v slabost od bolečine, so najine počitnice pred velikim izzivom. Nepričakovan skok iz cone udobja.

Buddy skuha kavo, jaz vzamem v roke kitaro in greva sedet na sonce. Kmalu je svet lepši. Spustiva se iz doline Visdende nazaj proti Sappadi. Na četrtkovi tržnici kupiva odejo ‘Piumino anallergico in microfibra, Prodotto in Italia’. Dovolj je velika, da vanjo zavijeva cel avto, ne samo sebe. Rešitev najine naslednje noči proslaviva s še eno kavo na terasi sredi kraja. Globoki fotelji in lična edelweiß uniforma natakarice grozijo, da naju bo posedanje drago stalo, pa se ponovno izkazaže, da je Italija prijazna država za kavopivce.

Buddy pozna te konce ko lasten žep. V vsaki drugi dolini iztegne roko in pokaže kakšno pot ali kucelj in pove, kako je bilo na trail tekmi. Zgodaj popoldne se ustaviva na prijaznem piknik prostoru v dolini Marzon. ‘Jutri od tu štartava v planine‘. Vzamem protibolečinsko tableto, se uležem v senco avtomobila in poiščem položaj, ko roka ne boli. Buddy gre v izvidnico po dolini navzgor. Ko se po treh urah vrne, me najde v istem položaju. Večerja, še ena tableta, buteljka in deset ur spanja.

Petek, 11. julij

Val Marzon—Tre Cime, 11. julij 2025 — 9h 30′, 30 km, 2300 vm

Čokolešnik drži do zadnjega borovca. Ko pogledava iz gozda, odprem žepek z malico. Do vrhov, kamor sva namenjena, izgleda še kar daleč. Po tisoč metrih vzpona jih vsaj ne gledava več od spodaj, ampak kolikor toliko iz oči v oči. Buddy pravi, da so to slavne Tre Cime, jaz pa sem sumničav, ker jih s te strani vidim več. Malo me čudi tudi, da na vsej poti do sem ne srečava žive duše, ne ljudi niti živali. (OK, vsak pridelava enega klopa.) Rdeče pike naju vodijo prek melišč skozi krasen amfiteater, nato prek skalnatih podov. Okrog in okrog naju v obzorje štrleči zobje Dolomitov. Lepo je.

Ob poti je vse več železja. Bodeče žice iz prve svetovne vojne. Varovalni klini in zajle na izpostavljenih ovinkih poti okoli skal, smerne table. Na transverzali sva. Vse več je ljudi. S približevanjem k glavni atrakciji tega narodnega parka se spreminja oprema pohodnikov. Nahrbtniki se zmanjšajo v gucci torbice, gojzarji v lahke copate in sandale. ‘Za vogalom ustavi avtobus’, mi pojasni Buddy. Na srečo je področje prepredeno s potmi, uspe nama najti manj obremenjene vzporednice. Ob obkroženju Treh Cim se avanturistom vseh vrst težko izogneš.

‘Če si res želiš, lahko enkrat poskusiš. Tudi mene zanima, kako je.’ Sediva v nabito polni koči in pijeva kavo. (Opravičilo, ker sem v avtu pozabil malico in imava za ves dan le pol hlebca suhega kruha.) Nasproti naju sedi družina in se ukvarja z menijem. Mater krasi lepo napeta koža z nekaj gubicami okoli oči in malce nenaravnim nasmehom. Zelo konzervativno v primerjavi s hčerjo, ki nosi obraz anime, s špičasto brade na dnu trikotnega obraza, velikimi očmi in nabuhlimi klobasicami na obeh straneh špranje bleščeče belih zob. ‘Ali z njimi med poljubljanjem sploh kaj čuti?!’

Na parkirišču seveda ni ene slovenske tablice. Ne samo, da prišparamo 18 evrov — nas gora pokliče iz doline. Buddyju jasno tudi to ni dovolj. Ona najraje poišče tako fino krožno. Ker po isti gor in dol bi bilo res dolgčas. In zavijeva mimo dinozavra na pot po grebenu mimo vršičkov, ki so še ostrejši od T-Rexovih zob. Moti me njen pokroviteljski ‘Bo šlo?‘ A se kaj pritožujem? Vse bolje mi gre. Ne razmišljam ves čas o globini pod mano. Na nogah imam nove Altre, tal se držijo kot gamsov parkelj, pa še udobni so. Dobro sem, daj mi mir.

Spodaj v dolini se oplakneva v hudourniškem potoku. Nima tolmunov, ni romantike. Speljan je prek s skalami regulirane struge. Cela dolina je v delu, z leve in desne se vanjo spuščajo kamniti plazovi. Le kako mora bučati, ko se skale valijo s pobočij?! Temni oblak, ki se za nama obesi na vrhove, naju spravi v lahen drnec. Zadovoljen sem, po dolgem času zaključujem izlet brez razbolele pete. V kampu sva pred dežjem.
Dvojna porcija pašte in spavanac pod novo deko.