Rjavina

Julijci, 29. junij 2025 — 8 h, 17 km, 2000 vm

S telesa splaknem nočni švic, potegnem nase gate, zagrabim poušter in prestavim svoje polzavestno telo v najin novi pullman za hišo. Čez glavo potegnem pulover. Luksuz ene ekstra ure spanja ob tej nečloveški uri. Buddy poskrbi za vse ostalo: sendviče, hidracijo, ljubezensko čokolado in teleport iz vroče Ljubljanske kotline v jutranje sveži Kot. Na koncu ceste je parkirišče že polno — opomnik, da se s prihodom ob pol sedmih zjutraj bolj kvalificirava med nedeljske izletnike kot pa med resne planince. V teh vročih dnevih ‘ta pravi’ štartajo ob eni uri zjutraj.

To pot sem že večkrat prehodil, pa me vedno znova presenetijo strmi skalni odseki sredi gozda. Na smučeh sploh ne izgleda tako strašno. Tudi mi ni jasno, kje pravzaprav vodi pot, ko je ta breg pod snegom. Globoko pod nama šumi hudournik, ki pred strugo skrivnostno izgine. Osvežitev ostane zgolj v domišljiji. Ko se gozd zredči v alpsko grmičevje, sonce zapiči pekoče žarke v najine tilnike, razdražene še od sredinega pohajanja po Kamniških.

Buddy je danes še posebej elegantna: črna oprijeta majčka brez rokavov, črn oprijet površnik, črna mini kiklca. Godi mi, da hodim za tako čedno planinsko kozo. A to ima svojo ceno. Na mojem hrbtu sta dve čeladi (do stene), dvoje parov palic (v steni), ekstra zaloga vode, prva pomoč in mokri robčki. Ni mi težko, jemljem kot dodatni trening. Bolj me živcira, ko za mano vzdihuje od strahu, če popravim korak, ko se zataknem ob kamen. Še nekaj planinskih izletov rabiva, da se znebi teh strahov.

Tudi jaz. Ampak mene ni strah zanjo. Tudi zase ne. To je tisti instiktivni strah, ki ga doživim, ko plezam po zračnih klinih, spodaj pa le razdrapana skala in praznina do dna doline. Ne verjamem, da bom kdaj v tem res užival, vadim pa, da s tem lahko živim. Ni pomembno, ali te je strah. Pomembno je, kaj narediš, ko te je. Včasih sem v steni krivil kline s krčevitimi prijemi. Sedaj poslušam svoje z adrenalinom zalito srce in ga skušam umiriti v tihem notranjem dvogovoru. Nobenih obljub o sreči na vrhu. Olajšanje pride, ko sva spet na terenu, ki dovoli razgledovanje tudi med premikanjem.

Po spustu z Rjavine se na Staničevi se Buddy oddolži s kavo in hladno pijačo. Na konec sveta grem s tabo, saj veš? Takoj zlorabi moje dobrikanje:‘Potem pa greva še na en vrh!’ Nič kaj posebnega, je pa nov štempelj v moji planinski knjižici. Z grozo ugotovim, da sem sredine štemplje z Mrzle gore in Velike Babe pritisnil v napačen kvadratek. Ker pek! Kljub pridnemu lazenju po planinah je moja knjižica še vedno škrbasta, čeprav sem stal že na večini vrhov, opremljenih z žigom. Očitno je, da na upokojenskih tombolah ne bom naredil kariere.

Pri avtu potegnem iz žepa fotoaparat. Hm, v tem bi moral biti telefon. A telefona ni. U, jebemo! Sanja se mi ne, kje sem ga nazadnje imel v roki. Tudi če bi po osmih urah še lahko obrnil in se vrnil nazaj gor, sploh ne vem, kje bi iskal. Ne skrbi me zelo. Bolje, da na gori pustim telefon kot kožo. Podatki so vsi v oblaku, mladinci pa že nekaj časa namigujejo, da je čas za novejši model. Enakega bi na bolhi dobil za 55 evrov. Doma se še nekaj časa igram s FindMy aplikacijo in ugotovim, da ima servis resne omejitve — deluje le, ko je telefon priklopljen na mobilne podatke. Kar pa si zaradi baterije na izletih že dolgo ne morem več privoščiti.

Še preden naslednji dan uspem do operaterja po novo sim kartico, s koče javijo, da je telefon pri njih. Prijazen planinec ga je prinesel z Begunjskega vrha.

‘Jaz grem ponj! Jaz grem ponj!’ zažari Buddy. Že v mini kiklci.