Select Page

Trail 3V, 4. november 2018  –  28 km, 1600 vm, 4h 11’ –  Fotolog

Ko se oktober prevesi v kratke in vlažne dni novembra, tekaška vnema začne popuščati. Ljubljanski maraton je za marsikoga še zadnji napor, preden vrže tekaške copate nazaj v omaro in izkoristi počitnice vseh svetih za lizanje ran. Nekateri pa takrat zavijemo z asfalta v gozd na mokre korenine in skale.

20181104-Tek 3 vrhov-P1050021.jpg

Trail

Do Solkana bi mi bila vožnja z avtom dolga, vsekakor predolga, da bi se tja peljal samo zaradi ene polovičke. Ampak lani sem obiskoval prireditve vsepovsod, kjerkoli, samo, da bi laže preživel dolge vikend treninge. Solkanski tek je bil zadetek v polno. Polnokrvni trail dogodek in ko sem spoznal glavnega organizatorja, mi je bilo tudi jasno, zakaj.

Ne spomnim se, ali sva se z Mihom Repičem takrat sploh videla v živo, kajti od vsega organizacijskega napora je zadnji dan obležal z vročino. Sva imela pa kasneje veliko pogovorov o teku, o trailih, o tekačih. O organizaciji prireditev in tekačih, ki jih želiš privabiti. O Tommasu in njegovem konceptu. O tekmi S1 Iper, katere prestavnik je postal.

Miha je bil potem tudi moj angel varuh na Burji. Tisti, ki spremlja moj gps oddajnik. Tisti, ki tolaži navijačico, ko sredi noči v skrbeh pokliče, zakaj se pika na zaslonu ne premika več. Takih stvari ne pozabiš. In ker je Miha na splošno fajn fant, bi se letos pripeljal v Solkan tudi samo zato, da mu stisnem roko. In pojem odlično joto z domačim kruhom, poplaknjeno z ejlom.

20181104-Tek 3 vrhov-P1040909.jpg

Prijava

Čez teden sem sekiral Toneta, ker zavlačuje s plačilom štartnine do zadnjega dne in še čez, zdaj pa jaz stojim pred pultom za prijave in od zadrege bi se najraje vdrl v zemljo. Mojega imena ni na seznamu prijavljenih. Veste, ni dovolj prijava, tu gor so tisti, ki so tudi plačali. Uh, nimam pojma, kaj je šlo narobe, pri spletni banki nikoli ne veš. Ne preostane drugega, kot da lepo lepo prosim, da mi dajo številko na up.

Ker smo udobno zgodnji, imamo dovolj časa za čvekanje s tekaškimi znanci. Nekateri me mrko pogledajo, ker jim ni vedno všeč moje pisanje, pretežno pa sem— od kar bolj redno hodim na prireditve — spoznal nekaj ljudi, s katerimi se radi vidimo.

Tommaso pripravlja nove proge za svoj Iper. Naslednjo zimo gre krožna prek Slavnika in Nanosa in Čavna, dve leti kasneje pa prek treh držav! Omejitev na 50 tekmovalcev, samo preverjenih. I want people who understand the concept, people like you. Hm … nova taktika za novačenje? Še dvakrat mi takole pihne na dušo, pa bom spet začel trenirat.

20181104-Tek 3 vrhov-P1040954.jpg

Škabrijel

Kratki rokavi, kratke hlače. Štartamo v topel sončen dan, vipavska burja ne seže do sem. Soči se poznajo prvonovembrski nalivi. Tako deroča je, da se letos ne bomo vozili prek nje s čolni, je prenevarno. Škoda. Ostanejo pa plezanja po strmih kamnitih jarkih Soške fronte, obraslih s pozno jesenskim rujem toplih barv, ki žarijo v jutranjem soncu. Slikovito.

Ko le ne bi en tip za mano moril, da mu gre kolona prepočasi. Tega se je spomnil ravno na najbolj tesnem delu. Meni tempo kar odgovarja, ampak imam jeremije kmalu dovolj, pa potem res pobegnem pred njim mimo kolone naprej. Še posebej mi je šel na živce zato, ker sem ga videl, kako je odvrgel lonček pet metrov od vreče za smeti v travo. (Rečem mu pa nič, zdaj že vem, kako so nekateri občutljivi na pravico do smetenja na prireditvah.)

Občutek je dober, se mi zdi, da gre kar hitro gor, še bolj pa s Škabrijela dol. Prednost štarta iz zadnje vrste. Ko prehitim Simona, me opomni, naj grem bolj nalahno, saj niti na četrtini še nismo.

20181104-Tek 3 vrhov-P1040990.jpg

Ovire

Kar naprej se na poti pojavljajo ovire – okrepne postaje z lokalnimi dobrotami. Tlačim vase vse po vrsti, nekaj vzamem še za sabo. Moja požrešnost je grozna. Se mi zdi da danes še posebej. Morda zato, ker izkoriščam zadnji dan svobodne izbire, jutri z dieto napadem sestradane volkove v meni.

Tudi naslednjo okrepnico zapustim s polnimi rokami dobrot. Pot pred mano je prosta in da čez skale strmo navzgor plezam hitreje, razbremenim roke in vse stlačim kar v usta. Nazadnje še omletke, kar se ne izkaže kot najboljša ideja. Zdaj se borim s koščki šunke, ki so se zataknili med sapnikom in nosom.

20181104-Tek 3 vrhov-P1040971.jpg

Sveta gora

Pred vhodom v tunel ponosno prižgem luč (lani sem jo pozabil) in se spomnim, v kakšni uživaški družbi sva se s Tonetom tu znašla lani. Morda pa s tempom vseeno malo pretiravam? Na grebenu Svete gore, še ne na polovici, mi začno žvrgolet mišice. Tisti občutek, ko vsak korak na silo raztegne mišico, ki ji preplašen plašček kriči Skrči se, ne popusti, raztrgalo te bo!

Na srečo sem že v spustu. Na srečo? Drsi k’ pr’ norcih. Pri prvem poletu se z rebri zagozdim med debla mladih bukev. Naslednjič padem na rit med skale, na srečo zgrešim trtico. Potem se še večkrat zvrnem na bok. Anže bi rekel, da rabim nove copate. Jaz pa vem, da bi šlo veliko laže že z nekaj številk manjšim stopalom. Neprestano se zatikajo.

20181104-Tek 3 vrhov-P1040993.jpg

Sabotin

Še zadnji, kraljevski cikcakast vzpon. Zdaj si že priznam, da mi pešajo moči. Ne morem več slediti fantom in puncam, s katerimi sem prišel do sem. Ustavljam se, da mi vsaj malo odleže. Tik pred navijaško cono, kjer se strmina prelomi v greben, prehitim reveža v krčih, ki ne more več naprej, čeprav nas pivo in kokakola čakata le trideset metrov naprej. Naredim še en selfi s simpatičnimi puncami na okrepnici, nato pa krči zategnejo tudi moje noge.

Edini način za premikanje je previdno prestavljanje ravnih nog, brez krčenja kolen. Korea style. Kot tekajo korejska dekleta v mini krilih. Zdaj se še bolj spotikam. Dihaš, dihaš, mišice obraza so sproščene, sprosti jezik, … Malo pomaga. Čez čas spet krevsljam za ostalimi. Tu na tretjem hribu nobeden več ne poskakuje prav lahkotno.

20181104-Tek 3 vrhov-P1050008.jpg

Ciljni šprint

Na zadnjem spustu je šale konec. Krče v mečih sem še nekako ignoriral, na spustu pa mi zategne krojaške mišice v stegnih. Aj-aj-aj! Ustavim se in iščem položaj, v katerem le znosno boli. Nemočno gledam junake, ki šibajo mimo mene. Nora glava bi se pognala za njimi, ampak pogonski sistem je do konca zaribal. Stopicljam med skalami in se delam, kot da občudujem razgled na Sočo, ki se je izvlekla iz doline na odprto.

V cilju srečam neuničljivega Andreja. Včeraj je še tekel na Valvasorjevo kočo, danes je tekel prek vseh treh vrhov. Ga bo kaj ustavilo? Na podlahti ima dolgo rano, globoko zarezo v koži od padca. Spodobilo bi se, da je vsaj malo v šoku, ampak ne, dela se, kot da ni nič. Če si pravi Rambo, potegni iz žepa iglo in se zašij sam, duhovičim, ampak v resnici mi je malo slabo, rana je res globoka.

20181104-Tek 3 vrhov-P1050056.jpg

DJ Piaggio

V cilju so tegobe v trenutku pozabljene, kot vedno. Jota, klobasa, domač kruh. Pršut. Z Jano pijeva kavo, ko me prešine, da bi prestavil avto in nahecal Toneta, da sva ga pustila tu. Čakava ga že debelo uro. Njega okrepnice še močneje zagrabijo za nogo, kot mene. Še dobro, da je pivo na koncu. Vsaj en razlog, da se malo podviza.

Pa saj ni bilo tako težko počakat. Martinčkamo se na soncu, občudujemo pokale iz sto let starega zarjavelega železja in uživamo muziko odbitega DJ, ki vinilke vleče iz škatel, zloženih v kesonu piaggota. Skoraj tako retro kot kuharica, oblečena v bolniško sestro iz prve svetovne vojne.

Mihova zgodba o mejah, ki združujejo. Bravo! Pridem še.

Več slik … 

20181104-Tek 3 vrhov-P1050047.jpg

%d bloggers like this: