Planine,  Potovanja,  Treking

Svaneti

Ponedeljek, 11. julij 2022

Gul 3330 m

Želita kačapuri? naju vpraša pastirica v ruščini, naslonjena na ograjo svoje kolibe. Hvala, nisva še lačna. Vzpenjava se proti jezercem Koruldi nad Mestio, najbolj popularni izletniški točki Svanetija. Gor vodi cesta, gor so koče s hladnim pivom in nadležni konjarji. Na srečo sva jih prehitela. Štartala sva dokaj zgodaj, da nama na prisojnem pobočju gore ne bo prevroče. V nahrbtnikih tovoriva 5 litrov vode za dopoldanski izlet. Šele na tri tisoč metrov nadmorske višine pustiva za seboj krave na pašnikih. Pod nogami je vse več rjavega drobirja in više kot sva, bolj je droben, kot da bi hodil po zrnih pražene kave.

Z vrha 3330 metrov visokega Gula pogledava na ledenik pod nama. Še eden je nasproti naju naravnost in eden malo desno. Redko kje tako zlahka prideš blizu ledenikom. Na zgornjem delu prekriti z belim snegom, na spodnjem z rjavim kamenjem. Iz špranj žari prav posebna modra svetloba. Magično. Pogled od daleč bo moral zadostovati. Domačini ne hodimo po ledenikih, sva dobila nasvet od Ane in Mateta. Gromko bobnenje pod nama pojasnuje to previdnost. Ledeniki so ves čas živi.

Iti gor in dol po isti poti ni ničemur podobno, pravi Punči, sploh pa se hočeva izogniti direndaju, ki se je medtem razvil pri jezerih. Po grebenu naprej si ne upava zaradi krušljive skale, zato se spustiva po melišču pod njim. Kmalu mi čevlji — zaradi vsega kamenja v njih — postanejo premajhni. Prečka, po kateri sva se namenila, se izkaže za prestrmo, zato greva še nižje med zelenje. To pa niso več samo prijazni cvetoči travniki. Župan Mestie je starec, ki se ne zaveda pomena turizma in zato se infrastrukture v naravi ne vzdržuje. Pot kmalu izgine v visokem rastlinju.

Dobro namočeno rastlinje nad razlitimi potoki je vedno višje in tal se ne vidi več. Koprive segajo do brade, po mečih grizejo osati. Prepozno natakneva dolge hlače. Preden prideva do poti ob reki, so roke in noge že v oteklinah. Vse pogosteje stopim v mokro blato, ali pa mi nepričakovano zmanjka tal pod nogami in se po riti odpeljem nekaj metrov niže. Že tako spusti niso moj najljubši del hoje po hribih, teh dva tisoč in nekaj metrov pa je bilo še posebej mučnih. Lahek dopoldanski izlet se je zavlekel v pozno popoldne.

Lakhiri

Želite kačapuri? Z veseljem pokimam z glavo. Pa ne zato, ker je bilo tokratno vabilo v angleščini, temveč ker sem res presneto lačen. Zato tudi namrgoden. Zdelo se mi je, da po desetih in pol urah planinarjenja zaslužim vsaj topel obrok. Punči pa ne, ona želi gledat svanetske stolpe. In v Mestii niso dovolj lepi, morava v Lakhiri. Povabljena sva v pokrito lopo, v letno kuhinjo, kjer gospodinje ravno pripravljajo pojedino za naslednji dan, ko Gruzijci slavijo Petra in Pavla.

Oče je prijazen medvedek, ves sladek je, ko se hčerki privijata k njemu. V vasi Lakhiri, eni najlepših in avtentičnih vasi v dolini, živi z mamo in skrbi za kmetijo. Žena se je s hčerkama po koncu šole ravnokar vrnila iz Tbilisija. Iz domačega mladega sira nama pripravi kačapuri in ga vrine v vrsto mimo velikih lepinjastih kruhov, ki čakajo za peč. Brez dvoma najboljsi kačapuri, kar ga lahko dobiš. Za popotnico dobiva še hlebec kruha in kozarec goste fižolove juhe. Punči je tako zelo navdušena nad doživetjem, da že načrtuje naslednji obisk Gruzije: dva tedna, kar sem v Lakhiri, kar k tej družini.

Ana in Mate

Na potovanjih mi je priložnost pogovora z domačinom neprecenljiva. Še posebej dober vir informacij so priseljenci, ti lokalno življenje vidijo z nekaj distance. Zato se nama nikamor ne mudi. Še eno jutro mine na počasen način, s pripravo zajtrka, pitjem kave in kuhanjem kaše za popoldanski obrok. Skozi Anine oči izveva marsikaj zanimivega o Svanetski vsakdanjosti. Ana je Slovenka, ki se je poročila v Mestio.

Dolga stoletja so Svani živeli v nedostopni dolini in zato so njihova izročila še vedno živa in močna. Še vedno velja, na primer, prisega pred ikono svetega Georgija. Nihče si pred njo ne bi drznil lagati ali držati v žepu fige. To moč so uporabili še ne dolgo nazaj, ko so reševali problem električnih mrkov. Zastonj elektrika je v dolino privabila rudarjenje za bitcoini in obnorela vse, še župnik je priznal ves čas prižgan računalnik. V zimski sezoni je poraba presegla zmogljivost omrežja in domovi so po nekaj dni ostali brez ogrevanja. Moški so se zbrali v cerkvi in pred Georgijem obljubili, da je rudarjenja konec.

Kljub vsem kravam na ulici Svani jedo meso le dvakrat na teden. Mleka pihejo malo, ne poznajo na primer mlečne kaše ali mlečnega riža. Iz mleka delajo jogurt, skuto in zelo slan sir. Obožujejo krompir. Pšenično moko uvažajo iz doline, saj žitarice na tej višini ne rasejo. Stari mami dam v pokušino proseno kašo. Spomni se, da je proseno kašo že jedla, vendar že dolgo nazaj.

Mate in Ana si gradita hišo na parceli staršev. Za to ne potrebujeta dovoljenja. Elektrika je po pogodbi z lastnikom elektrarne za večno zastonj, voda priteče z gore, lesa lahko domačini posekajo, kolikor ga potrebujejo. Prihodek ustvarita med zimsko sezono, ko vodita turno smučarske izlete. Ker imajo vodiči evropske cene, lahko angleško govoreči vodič samo na snegu zasluži dovolj denarja za celo leto.

Nadaljuj z branjem: Ushguli